"Tukaj pa govorimo o boju ene izmed nas ... Lahko bi rekli, da si lahko tisti, ki ima kapitalsko in politično moč, privošči kar koli. Tako kot pri Trumpu, ki reče 'Grab them by the pussy', je tukaj podoben položaj," pravi antropologinja in sociologinja Nika Kovač.

Že leto in pol se Marija Lukić, diplomirana ekonomistka in nekdanja tajnica najvplivnejšega človeka v Brusu, majhnem mestecu v osrednji Srbiji, trudi na sodišču dokazati, da jo je njen šef dve leti spolno nadlegoval. Milutin Jelačić - Jutka je bil župan Brusa in zaupnik vladajoče Srbske napredne stranke, ko se je poskušal na vse mogoče načine intimno približati svoji tajnici in od nje zahteval spolne odnose. Vse to je tudi jasno izražal v telefonskih sporočilih, ki jih je dve leti neutrudljivo in vztrajno pošiljal. Marija Lukić je prejela petnajst tisoč SMS-ov z opolzko vsebino, ko se je odločila za prijavo kaznivega dejanja.

"Vsak moj odhod v službo se je začel z mislijo, da bo mogoče prišel v mojo pisarno, da ga bom srečala, da me bo spet napadel. Vsak dan sem takoj po prihodu v pisarno šla ven, da bi bruhala, se vrnila in trepetala od strahu. Začela sem jemati zdravila proti depresiji in anksioznosti. Nisem mogla več zdržati vsakodnevnega trpinčenja in izsiljevanja, saj me je izsiljeval s tem, da grem lahko na drugo delovno mesto le, če bom intimna z njim. Seveda nisem privolila. Ves čas sem mislila, da se bo nekoč umaknil. Vedno sem bila pozorna, da nisem bila sama v pisarni, da je bil nekdo z menoj – sodelavci, prijateljice, sestre. Če pa nihče ni mogel biti ob meni, sem s seboj vzela starejšega otroka in je bil z menoj, preden je šel v šolo. Razmišljala sem, da če ne bom sama, me ne bo mogel fizično napasti", se agonije v službi spominja Marija Lukić.

Preden se je odločila za kazensko prijavo, je prosila za pomoč sodelavce in prijatelje, ampak so ji vsi govorili, naj vse skupaj pozabi, saj gre za dolgoletnega politika z močnimi povezavami. Takrat je že imel približno dvajset prijav kaznivih dejanj, za katera sploh ni kazensko odgovarjal. Marija se je vseeno odločila za kazensko ovadbo. Ko je Marija svoj primer javno izpostavila na Facebooku, so se ji začele javljati številne ženske, ki so imele z županom enake izkušnje. Nekatere od njih so morale oditi v tujino, nekatere so končale na psihiatričnih oddelkih. Sedem žensk se ji je pridružilo v prijavi. Tako so začeli julija lani obravnavo obtožnice zoper župana in njegovo spolno nadlegovanje in zlorabo položaja z nedovoljenimi spolnimi dejanji nad Marijo Lukić. Čeprav so preostale ženske pričale o spolnem nadlegovanju župana, niso vključene v obtožnico zaradi zastarelosti kot najpogostejšim razlogom.

Marija je ne glede na vse okoliščine upala na pošteno sojenje, ampak se to do zdaj še ni zgodilo. Skoraj vsi naroki so odpadli iz različnih, pogosto zelo banalnih razlogov, kot je ta, da odvetnica obtoženega ni prišla na sojenje. Na zadnjem zaslišanju se je obtoženi konec maja pojavil s kar šestimi odvetniki. Sodniku niti ni uspelo obdržati miru in neovirano voditi postopka na sodišču. Sojenje je bilo podobno resničnostnemu šovu. Vse skupaj je že spet prestavljeno. Zgovorno je tudi to dejstvo, da je z mesta župana Jelačić odstopil šele pred kratkim, in sicer skoraj leto po obtožnici.

Marija Lukić pravi, da je postopek popolnoma absurden in da se igra na karto zastaranja primera. "Dovoljujejo, da se šablonsko podaljšuje. Dovoljujejo, da se pred sodiščem na vsakem naroku dogajajo izgredi. Prejšnjikrat so me porinili po stopnicah pred sodiščem in sem se komaj ujela, da ne bi padla. Na prehodu za pešce pred vhodom v restavracijo, kamor smo šli na pijačo po sodnem naroku, je proti meni peljal avto z vso hitrostjo." Kot pravi, da je večkrat prijavila policiji, da se počuti ogroženo in da je vložila več prijav, ampak se nihče ne odzove. "Na vse institucije sem se obračala po medijih, po družbenih omrežjih in elektronski pošti – nihče se ni odzval. Pisala sem Koordinacijskemu telesu za enakopravnost spolov pri vladi Republike Srbije in njegovi predsednici Zorani Mihajlović, ki je tudi podpredsednica vlade. Vsi so tiho. Ne bodo me utišali. Manj ko bodo govorili, bolj bom jaz. Upam, da bo to vseeno nekdo slišal," je odločna Marija Lukić, ki skupaj s svojim odvetnikom načrtuje internacionalizacijo primera in verjame, da bo to pomagalo, da se sojenje političnemu mogotcu, ki je obtožen zlorabe svoje moči, izvede pošteno in regularno.

Državne institucije so jo popolnoma razočarale, pravi. Posebej po izjavi Brankice Janković, varuhinje enakopravnosti spolov, ki se je v televizijski oddaji Insajder spraševala, kje so moški, da bi zaščitili ženske v Brusu. "Kakšni moški, ali niso institucije tiste, ki bi se morale odzvati!? Na vse vas sem se obračala, nihče ne ščiti ne mene ne preostalih žrtev oziroma prič. Varuhinja se sprašuje, kje so moški. Kaj naj bi naredili tisti moški? Naj vzamejo pravico v svoje roke in se grejo maščevat za svoje ženske? Njena izjava me je šokirala in sem dojela, da nima smisla pri institucijah iskati kakršne koli zaščite." Brankica Janković, predstavnica osrednje državne institucije za zaščito državljanov in državljank pred diskriminacijo pravi, da Mariji Lukić ne more pomagati. "Žal, varuh v takšnih primerih ne more posredovati. To ni primer diskriminacije. In tudi če bi imeli kakšno vlogo, se zastavlja vprašanje mogočega vplivanja na sodišče, ki je nedovoljeno, saj morajo biti odločitve sodišča neodvisne in nepristranske. Ker je primer dobil takšen epilog v javnosti, ga spremljamo od začetka. Naši predstavniki so prisotni na sojenjih, saj gre za javno sojenje. Res pazljivo spremljamo to temo, saj je šlo za večje število žensk, ampak nimamo zakonskih možnosti za sodelovanje in pomoč gospe Lukić," zaključi varuhinja Janković.

Spolno nadlegovanje je najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami in obenem najmanjkrat prijavljena, pravi Sanja Pavlović, aktivistka beograjskega Avtonomnega ženskega centra, ene izmed organizacij civilnega sektorja, ki na različne načine podpira Marijo Lukić in preostale ženske iz Brusa tako z javnimi pismi podpore in medijsko kampanjo kot tudi s prisotnostjo na sojenjih. Iz skupnih prizadevanj je zraslo tudi spletno gibanje #PravdaZaMarijuLukić. "Menimo, da je Marija zelo pogumna in posebna ženska, da je javno spregovorila o izkušnji spolnega nadlegovanja in o moškem, ki je na zelo visokem položaju moči. Njen primer je tudi poseben zato, ker je župan Brusa član vladajoče stranke, ki ni zamenjala župana ali ga kakor koli obsodila, nič ni naredila," pravi Sanja Pavlović in doda, da ima ta primer očitno politično dimenzijo, ampak da Avtonomni ženski center predvsem zanima njegov spolni vidik. "Spolno nadlegovanje kot kaznivo dejanje je začelo veljati v Srbiji šele leta 2017. To je dobro opredeljeno v našem kazenskem zakoniku, saj predstavlja vsako dejanje (fizično, verbalno ali neverbalno), ki je spolno označeno in povzroča, da se počutimo prestrašeni, ponižani ali da nam je neprijetno. Težave pa imamo v izvajanju teh zakonov. Prva težava je v tem, da se ljudje še vedno ne zavedajo, kaj vse je spolno nadlegovanje. Druga težava pa, da mora vsak vložiti svojo tožbo, kar pomeni, da mora ženska sama najeti odvetnika in ga plačati," pravi Sanja Pavlović in nam postreže s podatki, ki niso spodbudni: "Od sredine do konca leta 2017 je bilo v Srbiji le 25 prijav. Od tega sta bili dve obsodbi in obe sta bili pogojni. Medtem pa se je po naši raziskavi, ki smo jo opravili z mladimi od 18. do 30. leta, pokazalo, da je devet od desetih deklet doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja. Ko primerjate število prijav in ugotovitve naše raziskave, je jasno, kako malo je to."

Kako je v Sloveniji?
Ali se ženske lažje odločajo za prijavo spolnega nadlegovanja, smo vprašali Katjo Bašič, ki je ustanovila in že petindvajset let vodi Združenje proti spolnemu zlorabljanju. Preden se je podala v civilnodružbene vode, je delala kot kriminalistka. Marsikaj je doživela in videla v svoji službi. Tudi danes stanje na tem področju ne vzbuja upanja. "Prijav ni toliko, kot se zgodi dejanj. Ne samo, da so to dejanja z največjim temnim poljem kriminala, ampak posebej, ko gre za nadlegovanje na delovnem mestu, je to strah pred izgubo službe, torej strah pred morebitno ekonomsko posledico. Potem je tukaj tudi sram, tukaj so občutki krivde, ker smo tako vzgojeni. Potem je tukaj veliko vprašanje, ki ga vedno imamo, in sicer, ali nas bo okolica pri tem podprla. Velik strah in bojazen pred zanikanjem. Pred tem, da pravzaprav nimamo nobenega oprijemljivega dokaza. Šlo je za dva človeka, drugega ob drugem. Stvari so se dogajale v neprepoznanih okoliščinah za druge. Torej obstaja veliko strahu pred prijavo tudi zaradi tega, kako se bodo odzvali tisti, ki prijave sprejemajo." Veliko predsodkov vlada na tem področju, pravi Katja Bašič in se spomni, kako so jim iz mestne občine ponujali staro drvarnico, ko so iskale prostor za pisarno svojega združenja, in to zato, da se s poti "ne bi videlo, kam grejo ženske". Lani je bilo v Sloveniji samo sedem prijav za kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, predlani pa šest, je pokazalo letno poročilo policije.

V primerjavi s kazenskimi ovadbami, ki jih je tako malo, številne anonimne prijave pa vsakodnevno prihajajo na spletni naslov www.jaztudi.si. Antropologinja in sociologinja Nika Kovač je ustanoviteljica Inštituta 8. marec, ki je organiziral kampanjo. "V sklopu kampanje jaztudi smo prejeli več kot sto štirideset pričevanj, ki opisujejo spolno nadlegovanje in nasilje. V sklopu pričevanj lahko opazimo vzorce, in sicer da se spolno nadlegovanje dogaja v zaprtih prostorih in v prostorih, ki jih imamo za varne: v šoli, v družinskem okolju, v službi, v šoli vožnje, v zdravniški ordinaciji. Vsa pričevanja, ki smo jih dobili, izražajo željo pričevalk in pričevalcev, da se nekaj spremeni." Ko govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju, se ne moremo omejiti na eno državo, to je pojav, ki je prisoten v vsem svetu. To dokazuje tudi primer Marije Lukić iz Srbije, pravi Nika Kovač in posebej poudari dve značilnosti: "Vsi njeni bližnji so ji odsvetovali, da bi se odpravila v ta boj in opozorila na to, kaj se ji dogaja. Ta trenutek je zanimiv, ker se je zgodilo to, kar se pogosto zgodi pri spolnem nadlegovanju, in to je, da okolica skuša žrtev utišati in da se na njo zlijejo številni očitki. Zanimivo je tudi to, da čeprav je moral ta politik odstopiti in da je na sodišču, so še vedno elite na njegovi strani. Lahko bi rekli, da si lahko tisti, ki ima kapitalsko in politično moč, privošči kar koli. Tako kot pri Trumpu, ki reče "Grab them by the pussy", je tukaj podoben položaj."

Svetovno gibanje #MeToo je opogumilo ženske, naj spregovorijo. Nekatere celo po več desetletjih molka. Vsako pričevanje je poziv drugim, naj storijo enako, zato je lahko primer Marije Lukić za vse ženske navdih in spodbuda, da se v enakem položaju enako odzovejo, sklene Nika Kovač. "Primer, ki prihaja iz Srbije, je ravno zato pomemben, ker ženske, ki so v ameriški kampanji dvignile glas in opozarjale na spolno nadlegovanje in nasilje v filmski industriji, so ženske, ki imajo izredno veliko denarja, imajo močno pravno pomoč, imajo veliko zaslombo. Tukaj pa govorimo o boju ene izmed nas."

Medtem ko Marija Lukić čaka na datum naslednjega zaslišanja, še naprej živi v majhnem mestecu, v katerem se vsi poznajo, obtoženi pa ima še naprej neomajno moč v svojih rokah. Sovražnih komentarjev, groženj, šikaniranj na ulici in na spletu ji ne manjka. Vseeno je odločena, da sodni proces izpelje do konca, številni pa mu pripisujejo zgodovinski pomen za ženske pravice v Srbiji in širše.