Po protestih domačinov in ekologov so hrvaške oblasti graditev vendarle ustavile, dogajanje pa odpira širša vprašanja varovanja in zaščite rek tudi na območju Evropske unije. Obiskali smo in se pogovarjali z domačini in odgovornimi, šli s turističnim tokom reke vse do Bihaća.

Sredi poletja so zabrneli stroji

Bilo je v začetku julija letos. V neposredni bližini izvira reke Une na Hrvaškem, tik ob meji z Bosno in Hercegovino, so začeli brneti stroji. Lokalni prebivalci so bili presenečeni, ko so ob zapuščenem starem mlinu nekega jutra zagledali težko mehanizacijo. Domačini niso mogli verjeti, kaj se dogaja, saj izvir reke Une sodi v zaščiteno območje Nature 2000 v okviru Evropske unije. Prepričani so bili, da se nepooblaščeni posegi v naravo vendarle ne morejo zgoditi.

“Postavili so ograjo in začeli kopati. Zelo smo bili presenečeni, kako je to mogoče, videli nismo nobenega prostorskega načrta ali študije,” pripoveduje Tanja Rastović, domačinka iz kraja Srb in predsednica nevladne organizacije Združenje Una. Nejeverno se spominja poletja, ko je šele njihova civilna iniciativa s protesti in peticijami dosegla, da so se zganile ustrezne ustanove in da se je graditev hidroelektrarne po nekaj tednih ustavila. “Posledice posega so velike. Reka Una je le nekaj 100 metrov od izvira povsem spremenila svoj tok. Zaradi tako brutalnega posega v okolje so nekatere vasi v okolici za več dni ostale brez vode.”

Začetek graditve male hidroelektrarne v tajnosti, brez ustreznih dovoljenj, kaj šele razgrnitve prostorskih načrtov, je razburil domačine, ki so se hitro organizirali in začeli protestirati. Dosegli so ustavitev graditve, vendar ima reka še vedno spremenjen tok – ni točno jasno, kako je bilo z dovoljenji, niti kako bodo sanirali nastalo škodo. Dodatno skrbi dejstvo, da se vse skupaj dogaja na območju ekološkega območja Natura 2000 in Nacionalnega parka Una. Kako je mogoče, da lahko posamezni investitor na območju Evropske unije na zaščitenem območju začne graditi hidroelektrarno? Kakšne so lahko posledice, kaj v praksi sploh pomenijo na papirju varovana območja in zakaj je pri ekologiji še vedno zelo pomembna zavzetost civilne družbe?

Kraji, v katerih se je ustavil čas

Reka Una izvira v naselju Donja Suvaja. Spada pod kakšen kilometer oddaljeni kraj Srb, ki je središče več manjših naselij. Srb je tako rekoč edini malo večji kraj, ima pošto, majhno trgovino in bencinsko črpalko, ki so jo po nekaj letih znova odprli, obratuje pa le dvakrat tedensko po dve uri.

Če se je nekoč živelo nekako srednje dobro, je zdaj vse skupaj na minimumu, ugotavlja prebivalec Srba Marko Đukić. Srečali smo ga v nekakšnem središču Srba, kjer je že na prvi pogled jasno, da kraj vse prej kot cveti. Srb je kraj na Hrvaškem, ki spada pod upravni del občine Gračac. Če se peljete po avtocesti v Dalmacijo, vas od izvoza sveti Rok do Srba čaka še kakšna ura vožnje. Kot pove že ime, v Srbu živi pretežno srbska manjšina. Širše območje ima burno zgodovino konfliktov med Hrvati in Srbi, najprej med drugo svetovno vojno in po njej, nazadnje ob razpadu Jugoslavije in po njem. Po operaciji Nevihta leta 1995 se je celotna srbska skupnost izselila in se začela množično vračati šele po letu 2000.

V nekdanji Jugoslaviji so imeli nekaj industrije, danes v Srbu ni nikakršne večje gospodarske dejavnosti ali podjetniških iniciativ. Večina skupnih objektov, na primer zdravstveni dom, razpada, v stanovanjskem bloku v središču kraja je stanovanje mogoče kupiti za deset tisoč evrov. Mladih v kraju skoraj ni, vrtec že dolgo ne deluje, v osnovno šolo morajo od petega razreda naprej v 40 kilometrov oddaljeni Gračac, v srednjo šolo pa na Reko, v Zadar, Zagreb … Domačini se preživljajo predvsem s kmetijstvom.

Domačin Marko, ki je star dobrih 50 let, je po smrti očeta ostal sam na kmetiji, prejema socialno pomoč. Zelo odločno pove, da je upor proti graditvi hidroelektrarne na bližnjem izviru Une povezal prebivalce. Brez dlake na jeziku doda, da gre za klasični gospodarski kriminal.

Povezali so se v dobro narave

Tanja Rastović, predsednica krajevne skupnosti in vodja Združenja Una, nas je sprejela v kulturnem domu, kjer je nekoč deloval kino. V pritličju so poleg pošte še začasni prostori katoliške cerkve, medtem ko je pravoslavna cerkev na drugi strani kraja. Po vrnitvi Srbov je celotno območje Srba štelo kakšnih 1500 prebivalcev, danes jih je veliko manj.
Mlajši povratniki so se pred 20 leti zavedali, da morajo najti neki skupi pozitivni cilj, ki jih bo povezal kot skupnost in jih odmaknil od nesrečne preteklosti.“Naravo smo začeli bolj ceniti šele, ko smo morali zapustiti Srb. Videli smo, kaj smo imeli, in po vrnitvi smo se organizirali sami, saj nam je bilo jasno, da občina in država ne bosta branili interesov narave. Leta 2003 smo tako ustanovili Združenje Una. Najprej smo se lotili promocije, saj številni še danes ne vedo, da Una izvira na Hrvaškem, ne pa v Bosni in Hercegovini. Uspešni smo bili na nekaterih evropskih razpisih, reko smo želeli oživiti tudi z adrenalinskimi športi, vendar nas je ustavila meja. Ob pomoči evropskih sredstev in v sodelovanju z Zadrsko županijo in občino Gračac se je uredila tudi steza do izvira reke Une, ki je zaščiten naravni spomenik.”

Do poletja je Združenje Una pomagalo pri skrbi in vzdrževanju območja izvira reke, potem pa se je nekega jutra vse postavilo na glavo.

“Zelo nas je presenetilo, ko so se na izviru pojavili stroji in je bil dostop ograjen. Pri nekdanjem mlinu so začeli delati z bagrom, kopali so, razbijali so kamne,” pripoveduje Tanja Rastović. Obrnili so se na inšpekcijske službe, a je bil zaradi vrhunca poletja odziv počasen. Investitor pa je kopal in kopal, zgradili so nasip, kmalu je reka spremenila svoj tok. “Nihče sploh ni vedel, kaj se dogaja, nikakršnega načrta nismo videli. Študija vpliva na okolje sploh ni obstajala, zasebni investitor je trdil, da to v dovoljenjih sploh ni bilo zahtevano. Mini hidroelektrarna naj bi bila v gabaritih nekdanjega mlina, formalno je šlo za obnovo mlina. Za ta poseg naj bi imeli gradbeno dovoljenje.”

Šele protesti so zganili odgovorne

Kljub opozorilom krajanov se ni odzvala nobena izmed institucij. Enaintridesetega julija 2024 so se v Združenju Una odločili za proteste. S fizično prisotnostjo na izviru so krajani preprečili nadaljnja dela, dobili so medijsko pozornost, podprle so jih znane osebnosti, povezali so se s kolegi iz Bosne in Hercegovine.

V začetku avgusta je izvir reke Une postal stičišče regijskega ekološkega gibanja. Aktivisti, ki so prišli tudi iz Zagreba, so dežurali in preprečili nadaljnjo graditev, prišel je igralec Rade Šerbedžija, s koncerti na prizorišču sta ekologe podprla glasbenika Mile Kekin in Darko Rundek, ta se je celo za nekaj časa preselil na to območje.

Tanja Rastović: “Vas Suvaja je v največji vročini ostala brez pitne vode, saj ta izvira iz reke Une. Že na prvi pogled se je jasno videlo, kako se uničuje rečna struga, v njej so ribe, zaščiteni raki … Ni nam preostalo drugega, kot da od zore do mraka dežuramo in fizično preprečimo nadaljnje posege. Šele 19. avgusta so končno začeli prihajati različni inšpektorji in vendarle tudi uradno ustavili dela.”

Reka ima še vedno dva tokova

Z domačini smo se tudi sami odpravili k izviru reke Une. Dobre tri mesece po uradni prepovedi del so razmere še vedno takšne kot poleti. Reka ima dva tokova, nekdanji mlin, zdaj na pol dozidan objekt, stoji sredi reke. Mehanizacijo so odstranili, Una pa je zaradi izkopavanja materiala za graditev akumulacijskega jezera ubrala povsem nov tok.

Na izviru reke smo srečali tudi dva predstavnika javne ustanove Natura Jadera, ki v imenu Zadrske županije formalno upravlja tudi območje hrvaškega dela reke Une. Morana Bačić podrobno razloži formalne vidike zaščite reke Une. In nadaljuje kot magistrica biologije in zaščitnica narave. “Žalostna sem. Res ni bilo potrebe uničiti izvira reke zaradi graditve hidrocentrale, ki bi v resnici proizvedla zelo malo elektrike. Pred gradbenim posegom je bila tukaj zelo bogata rastlinska vegetacija, v vodi pa je zaščitena vrsta ribe imenovana glavač. Zdaj se zaradi deroče vode v tem delu reke ribe ne morejo več skriti.”

Morana, ki je imela oblečeno jakno z napisom čuvajka narave, edino pozitivno stran vidi v tem, da je boj za ustavitev graditve združil tri nacionalnosti: Srbe, Hrvate in Bošnjake. “Enotnost v zaščiti Une je lepa zgodba. Ni pomembno, katere nacionalnosti si, tudi iz katere stroke izhajaš. Upor so začeli domačini, potem smo se jim pridružili preostali, prišli so tudi umetniki. Imeli smo skupni cilj.”

Reka Una, njeno ime naj bi izhajalo še iz rimskih časov in pomeni ena, edina, tudi simbolično kaže na to, da v življenju ni meja. Izvira na Hrvaškem, kjer ima 20 kilometrov toka, potem teče levo in desno po Bosni in Hercegovini. Una kljub brezmejnosti na koncu spet zapusti Bosno in Hercegovino in se pri Jasenovcu na Hrvaškem izlije v Savo.

Narava se bo obnavljala najmanj deset let

Na izviru smo srečali tudi Josipa Brajkovića, glavnega čuvaja narave za Zadrsko županijo. Čuvaj Brajković je realen, kar se je zgodilo, se je zgodilo, zdaj bo ključna sanacija nastale škode. Je optimističen, verjame, da lahko reko vrnejo v prvotno strugo. Sanirati jo bodo začeli, ko bo lepše vreme, po vsej verjetnosti spomladi 2025. Da se bosta celotna flora in favna na izviru Une vrnili v prvotno stanje, pa bodo morali počakati najmanj deset let.

Tudi na izviru reke je na brežinah veliko na prvi pogled novih vikendov, zdi se nekako nelogično, da so zgrajeni tako blizu reke. “Pomemben je prostorski načrt. In če so vanj vključeni objekti, potem ni težave. Hiše, ki jih vidimo, so tukaj že več desetletij, morda celo sto let. Gre za obnovljene stare objekte, nekateri so bili porušeni in na novo zgrajeni. Novogradenj ni, mislim, da je vse v skladu s predpisi. Če bi bilo kaj drugače, bi se nedvomno odzvali.”

Tudi z zelo izstopajočimi in modernimi glamping hišicami malo nižje pred izvirom naj ne bi bilo nič narobe, pojasnjuje Brajković. “Gospod je lahko hišice postavil z ustreznimi dovoljenji, ki smo jih preverili tudi mi. Predložil je ustrezno študijo umestitve v prostor in vpliva na naravo. Tega na primer investitor, ki je obnavljal mlin in želel zgraditi hidroelektrarno, ni imel.”
Čuvajev narave s sedežem v Zadru je premalo, pokrivajo območje vse od Dugega otoka do meje z Bosno in Hercegovino, zato ni presenetljivo, da težko nadzorujejo manj izpostavljene projekte oziroma potrebujejo nekaj časa za odziv.

Srbi na Hrvaškem se bojujejo za reko v BiH

Tanja Rastović ugotavlja, da jih je civilna iniciativa močno povezala. Ne samo prebivalcev njihovega območja, ampak tudi kolege iz Bosne in bolj urbane ekologe iz večjih mest. Nihče se ni spraševal o nacionalnosti, o tem, zakaj si Srbi na Hrvaškem toliko prizadevajo za neokrnjeno reko, v katero posege bi še najbolj občutili v Bosni in Hercegovini. Bili so enotni kot že dolgo ne. Podprle so jih številne ekološke organizacije, tudi iz tujine, pomagali so jim izdelovati transparente.

Zavedajo se, da je narava vse, kar imajo. In da je narava na neki način lepilo miru. “Rekli smo si, da tukaj tako ničesar nimamo. Ni industrije, nikogar kaj prida ne zanimamo. Imamo samo naravo in narave ne damo. Ne bomo dopustili, da jo uničijo. Želimo uživati v njenih lepotah, jo morda deliti s turisti. Imeli smo že slabo izkušnjo pred 15 leti, ko so tukaj v bližini želeli izkopavati sedimentne kamnine, lehnjak.”

Obmejno območje ob reki Uni je res zelo odmaknjeno. Do prvega večjega kraja z resno trgovino in šolo je dobre pol ure vožnje, do Zadra več kot uro in pol, do Zagreba štiri. Ceste so slabe, infrastruktura zastarela.

“Izolirani smo. Vsi so bili kar nekoliko presenečeni nad našimi dejavnostmi, niso jih pričakovali. Verjetno so si mislili, da se sploh ne bomo odzvali, češ, tukaj je puščava, vsi so malo pasivni, pa bomo dosegli svoje. Pokazali smo ravno nasprotno, da je treba biti aktiven državljan in se bojevati za naravo. Una teče dalje.”

Una je tovarna, ki jo je treba spoštovati

Po vstopu v Bosno in Hercegovino reka Una postane širša, zanimivejša za vodne športe in torej turizem. Ob reki so številni bolj ali manj improvizirani športni centri, opaziti je veliko novogradenj, za katere se zdi, da so v prostor umeščene brez pravega koncepta in razmisleka. Kot gobe po dežju rastejo glamping hišice, nekatere stojijo čisto ob reki.

V Bihaću se srečamo z Edinom Ređićem. Dela v družinskem turističnem podjetju, tik ob reki imajo že 18 let zelo obiskan rafting center. “Una v Bihaću predstavlja izvor življenja, je sveta reka, pomeni nam vse. Zame je pomembna tudi poslovno, z vidika turizma. Una je tovarna, ki jo je treba varovati, negovati in spoštovati. Una je nad politiko in nacionalnostmi.”

Sliši se skoraj prelepo, da bi bilo res. Una je seveda tudi gospodarski interes za številne posameznike in podjetja, divji posegi v naravo v obliki samoiniciativnega urejanja rečnih bregov niso redkost. Vseeno pa sogovornik opaža velik napredek tudi v zavedanju, da je treba za tovarno, kakor jo je poimenoval, tudi skrbeti. Ko so na družbenih omrežjih videli, kaj se dogaja na izviru, so se takoj povezali z domačini, se organizirali v manjše ekipe in se kljub poostrenemu nadzoru na meji pridružili protestom proti graditvi hidroelektrarne.
“Zagotovo bi se porušila biotska raznovrstnost reke Une v celotni dolini nacionalnega parka. Že tako je čutiti posamezne zasebne posege, hidroelektrarna na izviru pa bi lahko povzročila dodatne grozote.”

V Bihaću že dolga leta obstaja močno ekološko gibanje, imenovano Unski smaragdi. Sedemnajsti maj je posvečen reki Uni in takrat civilna družba in turistični delavci organizirajo posebno čistilno akcijo. Tudi zaradi takšne povezanosti so že v preteklosti uspešno ustavili nekatere večje projekte.

“Mestni svet je izglasoval, naj se na desnem pritoku Une, imenovanem Unac, zgradi večja hidroelektrarna. Ta bi povsem uničila kanjon pritoka. V Bihaću so bili leta 2015 veliki protesti in politika je morala odstopiti od projekta.”

Vprašanje je tudi, kako se v ekološko zavest ohranjanja reke Une vklaplja velik razcvet turizma. Ko človek pogleda na nekatere turistične objekte neposredno ob reki in na poti vidi številne kupe smeti, nekako ne verjame, da je skrb za naravo na prvem mestu. “Mislim, da smo s turizmom v Bihaću trenutno še dobro. Vprašanje pa je, kako bo v prihodnosti, na kakšen način lahko reguliramo vse večje zanimanje turistov in posledično razširitev ponudbe, kjer je seveda v prvem planu dobiček. Tudi pri nas se pozna vse večji obisk Plitviških jezer, včasih delam tudi tam in mi je jasno, da so Plitviška jezera preveč obiskana in da narava trpi. Ekonomsko gledano, je masovni turizem seveda dober, z vidika narave pa slab.”

Škodo bo na stroške investitorja sanirala država

Primer z gradbenim posegom na izviru reke Une je simptomatičen tudi zato, ker se je zgodil na območju Evropske unije, znotraj zaščitenega območja Natura 2000. Za pojasnila smo najprej prosili Evropsko okoljsko agencijo, pod katero sodi program Nature 2000, a so nam odgovorili, da za to niso pristojni, in nas napotili na Evropsko komisijo. Kot so nam nato pojasnili iz Bruslja, so za spoštovanje smernic zaščitenega območja odgovorne posamezne države članice, ki se same odločajo, kako bodo najučinkoviteje upoštevale in nadzorovale posamezne direktive. Poudarjajo, da so hrvaške oblasti na koncu vendarle izničile nejasno gradbeno dovoljenje. Evropska komisija sicer spremlja dogajanje in pričakuje, da se bo območje na izviru Une povrnilo v prvotno naravno stanje.

A dejstvo je, da za zdaj na izviru reke Une ni bilo še nikakršnih sanacijskih posegov. Tanja Rastović iz Združenja Una: “Nič še ni saniranega. Državni inšpektorat bi moral odločiti, kdo bo vse skupaj vrnil v prvotno stanje. Ministrstvo za gospodarstvo je izničilo gradbeno dovoljenje za obnovo mlina. Ne vemo niti, kako je s kaznijo, stroški, zasebni investitor je preprosto odpeljal vse stroje, ostalo je samo še nekaj ograj.”

Kot so za Val 202 pojasnili iz Hrvaškega državnega inšpektorata, investitor spoštuje njihovo odločbo o prepovedi nadaljnjih del, ki so jo po temeljitem nadzoru izdali 19. avgusta 2024. Inšpektorat je zaradi nepravilnosti pri izdaji gradbenega in lokacijskega dovoljenja pri hrvaškem ministrstvu za urejanje okolja in gradbeništvo zahteval upravni nadzor. Proti odgovorni osebi, ki je investitorju male hidroelektrarne izdala gradbeno dovoljenje, je Državni inšpektorat vložil kazensko ovadbo. O vsem so obvestili državno tožilstvo, notranje ministrstvo in kriminalistično policijo.

V skladu z Zakonom o vodah so investitorju naložili, naj razmere na sporni lokaciji povrne v prvotno stanje. Kot so ob dodatnem inšpekcijskem nadzoru ugotovili novembra, se to ni zgodilo, zato bo za sanacijo na stroške investitorja poskrbelo javno podjetje Hrvatske vode, so še sporočili iz Državnega inšpektorata.

Pomembnost ekološke zavesti in aktivnega državljanstva

Izvir Une naj bi bil torej, ko bo to omogočilo vreme, vrnjen v vsaj približno isto stanje, kot je bil pred začetkom graditve. Vodja združenja Una Tanja Rastović sklene, da bodo vsekakor tudi domačini vztrajali pri sanaciji.

Zgodba o skorajšnji ekološki katastrofi na reki Uni je dokaz, kako pomembno je širše okoljsko zavedanje in kako pomembna je vloga civilnih iniciativ kljub še tako formalno močni zaščiti. Če se prebivalci z meje med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino ne bi tako odločno odzvali, bi danes na Uni verjetno že stala nekakšna hidroelektrarna. Kakšne so lahko posledice divjih posegov v okolje, so prebivalci Bosne in Hercegovine spoznali ob poplavah v začetku oktobra. Kamnolom nad Donjo Jablanico, iz katerega se je sprožil smrtonosni plaz, je deloval brez koncesije.