Karmen Švegl je v svoji dopisniški karieri pokrivala številne vojne razmere, predvsem na Bližnjem vzhodu. Zdaj je v Vinici, ki je nekaj manj kot 190 kilometrov zračne linije oddaljena od Kijeva. Kot pravi, je nenehno slišati prelete ruskih bojnih letal, ki vzletajo v bližini Odese.

"Ponoči smo imeli pet alarmov za zračni napad, del noči smo zato preživeli v kleti. A teh napadov je toliko, da jih ljudje sploh ne jemljejo več resno. Območja v bližini Vinice so že bila tarča napadov. V bližini se urijo prostovoljci civilisti. Opozorili so nas, da bi bila to lahko naslednja tarča napadov. Vidimo lahko, da se iz Kijeva še vedno vijejo kolone vozil. Ljudje so prepričani, da se krog okoli Kijeva oži. Številni poročajo, da so bili na poti napadeni, da so streljali nanje. Nihče točno ne ve, kdo so to, ali gre za speče ruske celice, ki na poti izvajajo sabotaže. Jasno pa je, da se napadi širijo na območja, ki so do zdaj veljala za varna," je poročala za Drugo jutranjo kroniko.

V Odmevih Plus je včeraj zvečer poročala, da je bilo veliko napadov zunaj Vinice, vojaško letališče je uničeno, prav tako skladišče orožja, ubitih je bilo nekaj vojakov. "Vinica je zadnje mesto, ki še ni doživelo resnega napada v središču, zato se bojijo, da bodo kmalu na vrsti tudi oni."

Po njenih besedah je pot do Kijeva, v bližino katerega je namenjena, zaznamovana s številnimi nadzornimi točkami, vsakih nekaj kilometrov se je treba ustaviti. "200 kilometrov lahko traja 7 ur, kot sem lahko slišala. Niti nisem namenjena v Kijev, temveč do zadnje točke, od koder bi bilo še lahko varno poročati. Naj povem, da se ljudje res skušajo prebiti iz Kijeva, borijo se za sedeže na vlakih, ki je še edina varna pot. Ceste so namreč postale nevarne, vsi, ki pridejo sèm, pravijo, da so doživeli kakšen napad ali streljanje. Ne bi bila rada čez nekaj dni v situaciji, ko bi se morala sama boriti za sedež in ga odvzeti beguncu," je opisala ključni dejavnik, ki vpliva na njeno delo.

Kot je pojasnila, ni skrivnost, da se orožje iz tujine steka v Ukrajino. "Večinoma prihaja prek Poljske, vemo, da je nekaj tujih transportnih vojaških letal pristalo na zahodu države, v bližini Lvova. Vsaj 20 držav je, ki so že poslale orožje. Mislim, da je Evropo prepričala bojevitost Ukrajincev, da želijo upreti veliko močnejši ruski vojski. So pa tudi kritike, da bo več orožja podaljšalo vojno," je še dejala v javljanju po telefonski zvezi. Splet namreč v Vinici ne deluje, televizija je delala popoldne, zvečer ne. Kot je povedala, ni jasno, ali se bo televizijski signal vrnil.

Domačini so se na vojne razmere pripravili po najboljših možnih močeh, doma imajo velike zaloge hrane. "Trgovine, nakupovalni centri, restavracije so večinoma zaprti. Mi smo danes dobili kosilo in večerjo pri domačinih, ki so nas povabili. Za prišleke je težje."

Ljudje so po njenih besedah pozitivni, prepričani so, da bodo to preživeli, da imajo dovolj zalog. "V Kijevu sem govorila s prijatelji, pravijo, da imajo zalog dovolj, da ljudi to ne skrbi. Pomembno je, da Ukrajina dobiva pomoč, da dobivajo upokojenci pokojnine, da so javni uslužbenci plačani, da država s tega vidika funkcionira, kolikor je v to v teh razmerah mogoče," je še dejala.

Boštjan Anžin: Prihaja čedalje več starejših

Boštjan Anžin, dopisnik iz Srbije, je zadnje dni na ukrajinsko-romunski meji, zdaj je na mejnem prehodu Sighetu Marmatiei. Kot pravi, se število tistih, ki prihajajo iz Ukrajine, ves čas povečuje, romunski prehodi so namreč tisti, ki veljajo za najbolj pretočne. "Na ukrajinski strani pravijo, da čakajo najmanj tri ure, popoldne, ko pridejo vlaki, na vsakem je 800, 900 ljudi, se ta čas podaljša na 12 ur. Danes je bilo opaziti več starejših ljudi, tako da smo pogosto videvali reševalna vozila, ki so se odpravljala na ta vmesni prostor med državama, na most, ki povezuje državi. S kombijem je sem prišla tudi celotna sirotišnica iz okolice Kijeva. Težko je, da te taki prizori ne ganejo, ti otroci so bili presrečni, ko so prišli ti ljudje, ki pomagajo, in jim dali igrače," je dejal v javljanju za Odmeve Plus. Ob tem je opozoril na pomen psihološke pomoči, ki je do zdaj ni bilo, zdaj pa so jo zagotovili. "Marsikdo se zlomi, ko pride čez mejo."

Ob tem je pojasnil, da je v skladiščih veliko pomoči, hrane, pijače in obleke, tja se steka pomoč iz vse države in tujine. "Tu je veliko prostovoljcev, med njimi je zdaj čedalje več Ukrajincev, ki so pobegnili iz Ukrajine in ki skušajo zdaj pomagati. Še eno težavo rešujejo: veliko je tistih, ki ne pridejo z avtom, pa imajo cilj sorodnike in prijatelje v drugi državi. Njim zdaj skušajo urediti prevoz." Kot je pojasnil, sodelujejo z različnimi podjetji, tudi letalski prevoz jim urejajo, obljubljajo več sto tisoč brezplačnih vozovnic.

Kot je pojasnil, je na mejnem prehodu nastalo tudi ogromno parkirišče s tujimi registrskimi tablicami. "Marsikje je kdo čakal več dni na drugih prehodih, potem pa so prišli sem, kjer pobirajo ukrajinske prijatelje. Vedno več pa je tudi tujih registrskih tablic, ki pridejo iz Ukrajine: ker so ugotovili, da je čakanje zaman, so se ljudje, recimo iz Češke, odpeljali v Ukrajino po prijatelje, potem pa pridejo na ta mejni prehod."

V Romunijo naj bi v sredo prišli tudi prvi ranjenci.

Anžin za MMC: Tehnika je za delo vedno izziv

"Še danes, tako kot večina mojih sogovornikov, ne morem verjeti, kaj se dogaja, ampak večina ljudi, ki prihajajo iz Ukrajine, govori, da verjamejo, da se bodo lahko vrnili domov," je za MMC dejal Anžin. Da bodo morali morda začeti novo poglavje življenja, ampak da bodo to zmogli. "Je pa seveda med vsemi nami vendarle tudi veliko tesnobe, negotovosti," je še dodal.

Po njegovih besedah so ena največjih težav pri delu razdalje. "Še posebej v Romuniji, kjer se od nedelje do danes še nisem peljal po avtocesti, v začetku Karpatov za 60 kilometrov porabiš dve uri, prvi dan sva se iz Beograda z Janjo vozila več kot 7 ur, ampak takrat se je delo šele začelo, da sva lahko poročala za isti večer." Ob tem spomni, da se je Romunija v zadnjih letih močno razvila, med drugim tudi pri spletni povezanosti. "Hitreje kot iz Romunije mislim, da prispevkov še nisem pošiljal, čeprav se je npr. prvi večer komaj izšlo. Ampak tehnika je vedno izziv, vsak dan kaj, za zdaj vse rešljivo. Prvi dan je na meji nehal delati ekranček od kamere, danes je sredi montaže zmrznil računalnik, včeraj zvečer sredi javljanja v Odmeve (še dobro, da sem bil na liniji vsaj za prvo vprašanje in odgovor) smo izgubili zvezo z Ljubljano, ker je naprava za javljanje v živo, ki jo upravljava sama, nehal delati. Za javljanja v živo kar naprej kupuješ SIM-kartice, iščeš internet."

Njegov delavnik v teh dneh se nikoli ne začne, ker se v bistvu sploh ne konča. "Prva oddaja je ob 7. zjutraj na radiu po slovenskem času, zadnja ob 23. na televiziji po romunskem času, torej Odmevi. Dopoldne snemanja, pozneje nalaganje v računalnik, montaža reportaž, javljanja v živo, že skoraj ponoči še montaža česa za prihodnji dan."

Leta izkušenj na različnih koncih sveta so prinesla praktične nasvete. "Časa za hrano res ni vsak dan, ampak ker imam zdaj ogromno izkušenj, je v prtljažniku avta vedno nekaj najnujnejših stvari – voda, toast, pašteta. To so izredni dogodki, zato vse to našteto v resnici ni nič, česar ne bi pričakoval."

Razmere se hitro spreminjajo, kar terja premike, to pa je v zdajšnjih razmerah zahteven logistični podvig. "Vmes pa načrtovanje poti naprej, trenutno ne vem točno, kako naprej tudi zato, ker so povsod vsa prenočišča zasedena. Pa telefonski klici s tistimi, ki imajo informacije, preverjanje lokalnih medijev. Včasih, npr. prav v Romuniji, zna biti ovira tudi jezik," našteje nekaj dilem. "Kjer koli si, se srečuješ z novinarji, tudi tu velja več glav več ve, še posebej domači ti lahko hitro pomagajo s kakšno telefonsko številko, naslovom. V tem primeru je delo zelo leteče, tako da večino srečuješ bolj sproti."

Čez mejo v Ukrajino?

Kot pravi, je terensko delo, reportaže seveda naporno, ampak hkrati zelo hvaležno. "Ljudem pokažeš, kaj se dogaja tam, kjer si, v središču dogajanja. V mojem primeru smo se odločili, da je to begunski val, čeprav seveda večkrat razmišljava, da bi se vsaj za nekaj ur odpravila na drugo stran." Torej v Ukrajino. Kot pravi, sta to storila dva kolega. "Brez kamere, prvega so ukrajinski policisti relativno hitro spustili nazaj, a je moral pred njimi pobrisati vse, kar je posnel s telefonom, drugega so več ur zasliševali in postavili na konec vrste, kjer je čakal še devet ur. Če že, torej zagotovo ne samo na hitro."

Ob tem poudarja na pomen pravega pristopa do snemanja beguncev, sam ima veliko izkušenj, zaveda se tudi občutljivosti teme. "To niso razmere, ko ljudi 'napadeš' s svojimi vprašanji kot v kakšni anketi. Hvaležen si jim, tudi če ne želijo pred kamero, so pa s tabo pripravljeni deliti svoje izkušnje. Včasih traja dolgo in pogosto si zraven pretresen, pred spanjem veliko razmišljaš, včasih te iz tira vržejo kakšne stvari, ki si jih videl, slišal. Veliko vsega je, polna glava, ob tem pa sva z Janjo seveda vse – novinarja, snemalca, montažerja, producenta, organizatorja, voznika ... Ampak hkrati – še enkrat – pomembno delo, včasih tudi velik izziv. Ampak seveda si po nekaj dneh takega tempa utrujen, pa večkrat, iz več razlogov, slabe volje," je opisal svoje trenutno počutje.

Nataša Markovič: Ljudje še kar upajo na čudež

Nataša Markovič je na Madžarskem.

Kot je poročala v torkovih Odmevih Plus, so po besedah človekoljubnih delavcev tri vrste prebežnikov. "Prvi so tisti, ki pridejo z avtomobilom, ki vedo, kam gredo, se ustavijo tu, dobijo pijačo in hrano. Potem so tu tisti, ki so prišli s kakšnim prevoznim sredstvom, največkrat avtobusi, ki so jih tu odložili. Vedo, kam gredo, vendar nimajo prevoza. Tu je prevoz dobro organiziran. Humanitarna pomoč prihaja tudi v obliki transportnih sredstev. Te ljudi potem vozijo, kamor oni povedo, da želijo iti, ali v bližino teh lokacij. Tretja vrsta teh prebežnikov, beguncev so tisti, ki so prišli z različnimi prevoznimi sredstvi in ki dejansko nimajo cilja. Največ je mater z otroki. Tu vsako minuto ustavi kak avtomobil, solidarnost je neverjetna, tu smo srečali tudi enega Slovenca, ki je prišel po sorodnico iz Ukrajine, pripeljal je tudi humanitarno pomoč. Ljudem, ki nimajo kje prespati, prav tu nudijo prenočišče. Tu je šola, kamor so začasno postavili postelje, potem pa jim iščejo različne lokacije in namestitve po državi."

Kot pravi, vsi razumejo njeno delo in so zelo kooperativni. "Humanitarni delavci, prostovoljci nam nudijo vse informacije, ponujajo hrano, begunci pa z bolečino pripovedujejo svoje zgodbe." Ob tem pojasni, da v bližini madžarsko-ukrajinske meje ni dovoljeno snemanje, ekipi se takoj približa policijska patrulja.

Osnovna logistika, tudi kje spati in montirati, je pomemben del vsakdana na terenu. "V bližini meje ni bilo prostega hotela, spimo skoraj dve uri stran. Je utrujajoče, vendar nič v primerjavi z zgodbami, ki smo jim priča. To je poklic, ki ga v teh razmerah opravljaš 24 ur na dan. Srečala sem novinarje z vseh koncev Evrope, najbolj pa se nekako razveseliš in najdlje poklepetaš s kakšno hrvaško ekipo."

Na vprašanje, kako jo je v ofenzivi na Ukrajino najbolj presenetilo, odgovarja, da upanje Ukrajincev. "Ljudje še kar upajo na čudež. Toliko milijonov jih ostaja v državi. Mnogi govorijo o tem, da pazijo na svoje starše, starostnike."

Ob tem razlaga, da imajo Ukrajinke, ki pridejo na Madžarsko, mešane občutke. "Rešile so sebe in otroka, moža pa pustile v Ukrajini. Nobena tako ločena družina ni srečna. Solze. Brezup."