Opravičilo je bilo izrečeno teden dni po tem, ko je poročilo z naslovom Okovi preteklosti med drugim pokazalo, da so bili ljudje na nizozemskem zunanjem ministrstvu izpostavljeni rasističnim komentarjem, nekateri pa so bili zaradi barve kože ali etničnega porekla zavrnjeni pri napredovanju.

Poročilo sicer obravnava predvsem neslavno nizozemsko zgodovino – nizozemski trgovci so med 17. in 19. stoletjem preprodali več kot 600.000 ljudi iz Afrike in Azije, ki so bili ob prisilnem delu na plantažah podvrženi fizičnemu, psihičnemu in spolnemu nasilju.

Nizozemska je bila v tistem obdobju ena najrazvitejših trgovskih držav na svetu. Obdobje, znano tudi kot zlata doba, je prineslo velik napredek v znanosti in kulturi, toda ogromno bogastvo so ustvarili z zasužnjevanjem in izkoriščanjem ljudi, predvsem iz zahodne Afrike.

Nizozemsko kraljestvo je bilo tudi ena zadnjih držav v Evropi, ki je uradno odpravila suženjstvo – to se je zgodilo leta 1863, dejansko pa se je končalo deset let pozneje, po koncu "prehodnega obdobja".

Za uradno opravičilo nizozemske države so se zavzemali predvsem potomci sužnjev in prebivalci nekdanjih kolonij, vlada premierja Rutteja pa je to dalj časa zavračala. Približno 70 odstotkov afriško-karibske skupnosti na Nizozemskem meni, da je opravičilo pomembno, v širši populaciji pa skoraj polovica Nizozemcev opravičila ne podpira.

Poleg uradnega opravičila naj bi sicer nizozemska vlada namenila 200 milijonov evrov za projekte ozaveščanja in se zavezala, da bo namenila 27 milijonov evrov za vzpostavitev muzeja, posvečenega časom trgovanja s sužnji. Poleg vladnega opravičila je tudi nizozemski kralj Viljem Aleksander naročil neodvisno preiskavo vloge nizozemske kraljeve družine v kolonialni preteklosti in postkolonialni sedanjosti.