Sem Fikret Alić, znan kot človek za žico. Ko se je 24. maja v Kozarcu začela vojna, tega nisem pričakoval. Če bi, bi pobegnil, a mi ni uspelo – tako svojo izpoved pred slovenskimi novinarji začne preživeli iz taborišča Trnopolje in obraz naslovnice revije Time Fikret Alić.

Njegova izjava za tuje novinarje med vojno v BiH bi ga lahko stala življenje. Njegova shirana podoba na reviji Time je bila dokaz, da taborišča dejansko obstajajo. V Ljubljani se je Fikret Alić nedavno udeležil spominskega programa »8372 živih spominov«, ki ga Kulturno-izobraževalni zavod MKC izvaja v sodelovanju in s podporo partnerjev ob letošnji – 30. obletnici genocida v Srebrenici. Polletni spominski program vključuje različne dejavnosti, namenjene ohranjanju spomina na žrtve in ozaveščanju javnosti, in poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar.

Izropali so jim domove

"Do zadnjega dne sem bil v službi. Do 14. junija smo se skrivali po gozdovih v okolici Kozarca. Videli smo poboje. Ubili so mi starega očeta, strica, soseda Huseina in šest civilistov, ki so bili pred svojimi hišami. Izropali so jim domove. Vse to so počeli moji sosedje, ki so bili Srbi, in paravojaške skupine JLA ter Belih orlov. 14. junija so ukazali čiščenje zaselka Sivci in okolice. Moške so ločili, ženske pa odpeljali v taborišče Trnopolje. Takoj ko so nas pregnali iz hiš, so nas začeli tepsti. Tam sem dobil nekaj udarcev od Srbov iz paravojaške skupine in nekaterih sosedov."

"Brat, ne! Zakaj nas pobijate?"

"Ko smo prišli k avtobusu, so nas vanj stlačili kot živino. Rekel bi, da nas je bilo v avtobusu od 100 do 150. Peljali so nas proti Omarski, a tam ni bilo prostora, zato so nas pripeljali pred taborišče Keraterm. Ko so nam stopili za hrbet, so nas udarili z roko in pestjo. "Obrni se, ime in priimek, rojstni datum in ime očeta." Še ust nisem odprl, pa me je Zoran Žigić že mahnil po glavi. V prostor, ki je bil velik 8 krat 6 metrov, so nas nagnetli več kot 500. Takole smo stali. Zaprli so prostor. En avtobus ljudi je bil zunaj. Tepli so jih. Slišalo se je: "Brat, ne! Zakaj nas pobijate?"

"Fikret, pojdi na hodnik"

4. avgusta zjutraj so nas 25 odpeljali v bolnišnico v Prijedoru. Nismo vedeli, zakaj. Ko smo prišli tja, so nam odvzeli kri. Ker sem bil krvodajalec, vem, da so mi vzeli od 800 mililitrov do liter krvi. V vojski sem dajal po 650 mililitrov, tista posoda pa je bila večja. Nato so rekli, da nam bodo vzeli čim več organov. Zdravnica, Srbkinja, žal ne vem njenega imena, mi je rekla: "Fikret, pojdi na hodnik. Če te bodo odpeljali v operacijsko sobo, ti bodo pobrali vse organe."
Vsak dan so nas tepli in mučili, vse do 24. julija zvečer. Podnevi so pred spalnico številka tri postavili mitraljeze, pripravili orožje in ga namerili v prostor. Nenadoma smo zaslišali krike, vreščanje in streljanje. Naslednje jutro smo izvedeli, da so vse pobili. Vrgli so solzivec in ljudje so skozi odprtino bežali ven naravnost pred orožje.

"Ljudje so ležali kot živina"

Ljudje so ležali kot živina. Nekateri so bili mrtvi, ranjeni pa so ječali. Ko je prišel vodja za tovornjak, je petim, ki smo bili pri vratih, ukazal, da moramo mrtve natovoriti. Povedal sem, da imam trebušno trombozo. Bal sem se, da si me bodo zapomnili, ker nisem mogel prelagati mrtvih. Ko so jih zmetali na tovornjak, so ukazali, da očistimo kri. Od tovornjaka do izhoda iz taborišča Keraterm je bila sled krvi. Pozneje smo izvedeli, da so zakopani na množičnem grobišču Tomašica. Ob osmih zjutraj so se vrata odprla. Rekli so nam: "Vse palete zložite na kup in operite spalnico, potem pa pridite ven in se postavite v vrsto kot vojaki, z rokami na zatilju." Poklicali so 124 ljudi in jih nagnali na avtobus. Pozneje smo izvedeli, da so jih na poti v Omarsko poklali. Našli so jih na Hrastovi Glavici.

"Postavili so bodečo žico"

Tudi nam so ukazali, naj tečemo na avtobus. Peljali so nas v neznano. Ugotovili smo, da nas verjetno peljejo v taborišče Trnopolje. Poznal sem tamkajšnje poti in polja. Ko smo prišli tja, so nas z žico ločili od drugih taboriščnikov. Postavili so bodečo žico. Tam sem v množici zagledal brate, vendar se nismo smeli pogovarjati. Ukazali so, naj nam vržejo kruh. Ujel sem kos kruha. Medtem pa so se pojavili novinarji. V angleščini sta se nam predstavila Ed Vulliamy in Penny Marshall. Za novinarji so stali srbski vojaki in ukazali, da morajo poimensko zapisati, kdo je kaj rekel. Povedal sem ime in priimek, zato so me pozneje ves čas iskali. Približno polovica moških, ki so dali izjave, je pozneje izginila. Ubili so jih.

"Dajte nam 12 deklet, da jih bomo posilili."

13. avgusta so ukazali, da morajo ženske, otroci in ostareli ljudje v konvoju oditi na svobodno ozemlje. Pri vsakem avtobusu je stal en srbski vojak, ki je rekel, da je treba ubiti vse vojaško sposobne. Dolgo sem premišljeval, ali bi raje umrl v Trnopolju. Zaradi trebušnih težav nisem mogel več ostati tam. Prej sem imel 86 kilogramov, na koncu pa samo 48. Ni mi preostalo drugega. Ali grem ali umrem. Brat Hamet je predlagal, naj oblečem dimije in se ovijem, da bom videti kot ženska. Oblekel sem se. Bil sem koščen in čeden (nasmešek). Ko smo šli na avtobus, so me vprašali: "Gospa, boste tudi vi zbežali?" Peljali so nas do pečin na Korićanskih stenah. Tam je bil potok, da smo se lahko napili. Rekli so nam: "Dajte nam 12 deklet, da jih bomo posilili." Žal so spet izbrali mene. Nagnali so nas na hrib, potem pa je eden rekel: "Ta naj se vrne, ker smrdi."

"Najpomembnejši je mir"

Iz naselja Turbe so nas peljali v Travnik. Tam sem se napil vode in pojedel ribo. Nato sem omedlel. Ko so mi dali kri, sem prišel k sebi. Nato je general Ćuskić ukazal, naj bolne odpeljejo na zdravljenje. Tako sem prišel na Hrvaško, od tam v Slovenijo, potem pa na Dansko, kjer sem bil do leta 2009. Tam sem si prislužil invalidsko pokojnino, od katere živim. V BiH-u nimam priznanega statusa taboriščnika.
V Bosni mi je ena stvar všeč. Z življenjem sem zadovoljen, ker sem preskrbljen. S politiko pa nisem zadovoljen, saj se ne strinjam s politiki, ki še vedno sejejo sovraštvo. Najpomembnejši je mir.