Za otroke življenje v Šojni, enem samem velikem peskovniku, ni slabo, več težav imajo s spopadanjem z vsakdanom starejši.

"Morali bomo najeti buldožer, da potisne mivko nazaj, naslednje leto pa spet. Če ne, nas bo pokopal sneg, ki bo še dodatno obtežil sipine," je za New York Times povedala domačinka Anna Golubcova, ki živi v prvem nadstropju – v pritličju se ne da več živeti, saj se je dobesedno spremenilo v plažo.

Prebivališča nekaterih prebivalcev Šojne so že tako zasuta, da lahko izstopajo samo skozi - podstreho.

Šojno so v 30. letih prejšnjega stoletja ustanovile ribiške družine, naselbino pa poimenovale po reki Šojni, ki, kako primerno, v lokalnem jeziku pomeni "pokopališče".

Z ribami in drugim morskim življem bogato morje je poskrbelo, da je tamkajšnja skupnost, povezana v zadrugo, naglo zacvetela in da so bili sovjetski časopisi polni zgodbic o junaških, hiperproduktivnih šojnskih ribičih.

Do 50. let je Šojna že štela okoli 1.500 prebivalcev, njena riiška flota pa več kot 70 plovil.

A nazadnje je brezbrižen, neobrzdan ribolov z vlečno mrežo privedel do popolnega uničenja ekosistema in zdesetkal zaloge rib.

Umiranje na obroke
Z zatonom ribolova se je počasi začelo tudi umiranje Šojne na obroke in več kot polovica vasi je danes pokopana pod peščenimi sipinami, ki jih na hiše in naselje zanaša veter.

Čeprav ni bilo opravljene nobene uradne študije, strokovnjaki menijo, da je poplavo peska sprožila škoda, ki jo je utrpelo uničenje morskega dna, saj so ribiške mreže z ribami, raki in školjkami z dna postrgale tudi alge in mulj, tako, da nič več ni zadrževalo mivke na dnu in so jo začeli valovi v kupih zanašati na obalo.

Ribiška zadruga ne deluje več, danes pa šteje Šojna le okoli 287 prebivalcev, pa še to večinoma živečih na socialni podpori in pokojninah. Tiste redke službe, ki so, so večinoma v javnem sektorju – poučevanje ali mesto v vaškem svetu, nekaj služb je tudi v meteorologiji.

Vas nima kanalizacije, hiše so ogrevane na drva, vodo pa je treba prenašati v domove iz vodnjakov. V vaškem javnem kopališču so torki in srede rezervirani za ženske, četrtki in petki pa za moške.

10 ur do mesta
Hrana v edini vaški trgovini stane skoraj dvakrat toliko kot v najbližjem mestu, zato se mnogi prebivalci zatekajo k nabiralništvu na tundrskih območjih zunaj vasi, ki jih mivka še ni pokopala pod seboj. Tu nabirajo arktično jagodičevje in lovijo divje gosi, včasih se po poti ustavijo tudi kaki nomadski rejci severnih jelenov, ki s prebivalci menjajo meso za druge dobrine.

Nekaj malega se tudi še da loviti na morju, a je pot do najbližje tržnice, kjer prebivalci ulov prodajajo, mučna in dolga – Mezen, Šoji najbližje mesto, je oddaljen od 8 do 10 ur, do njega pa pozimi lahko pridejo po zamrznjeni reki Šojni.

Imajo pa prebivalci z zunanjim svetom spletno povezavo, kar jih močno osrečuje, vsako soboto pa v vaški hali priredijo plesni večer, ki se ga udeležijo maloštevilni mladi v vasi in vojaki iz bližnjega vojaškega oporišča.

Apokalipsa zdaj
Nekaj apokaliptičnega je na Šojni, kar stopnjuje na desetine ladijskih razbitin, ki jih najdemo raztreščenih vzdolž obale, opuščene po zatonu ribiške industrije.

Tu je tudi rdeče-bel svetilnik, zgrajen leta 1960 kot navigacijsko vodilo mornarjem na Belem morju, ni pa cest ali železnice, ki bi območje povezovale z jugom, tako da je edina povezava Šojne z zunanjim svetom po morju ali zraku, pri čemer potniško letališče sestavlja ena sama netlakovana, 650 metrov dolga vzletna steza.

Maloštevilne obiskovalce tam pozdravi 81-letna Evdokija Saharova, ki postreže z zgodbami iz svoje mladosti. "To z mivko zasuto območje je bilo nekoč polno zelenih pašnikov, na katerih se je pasla živina, vaščani pa smo imeli svoje male kmetije ob domovih. Spominjam se, ko je bila vas še polna življenja, ne pa peska," se spominja.

Kmetije so se obdržale še nekaj let po zaprtju ribiške zadruge, saj so vaščani vztrajno gnojili, zasajali in odmetavali mivko - dokler ni vse skupaj postalo brezpredmetno.

Fascinantna za zunanji svet
Je pa Šojna zaradi svoje zakotnosti, odmaknjenosti in tega, da dobesedno umira pred očmi sveta, zanimiva za zunanje opazovalce. Tako so že leta 1994 tja prišli filmarji, ki so nato leta 2000 z nastalim gradivom posneli dokumentarni film Odnesena z vetrom, lani pa je nastal še en dokumentarec, Med nebom in peskom.

Nedavno so vas obiskali tudi novinarji New York Timesa, ki so o Šojni prejšnji mesec objavili obsežno reportažo, v kateri so se osredotočili na vprašanje, kaj prebivalce še zadržuje v umirajoči vasi – razprava, ki sicer med njimi poteka že desetletja.

Prebivalci severnih območij so sicer po zakonu upravičeni do nadomestil, če se odločijo preseliti, in mnogi mladi odidejo iz Šojne na študij, delo in potovanja. A kar nekaj od njih se jih vrne, saj se je po letih v izolirani vasi težko prilagoditi na urbano življenje.

"Šojna te posrka vase," je za New York Times povedal 21-letni Pavel Kotkin. "Štiri leta sem študiral v mestu, pa sem se vrnil. Ljubim Šojno in si želim svoje življenje preživeti tu." Kaj pa pesek? "Ne morem brez njega. Noge me bolijo od hoje po asfaltu."