Svetlana Tihanovska se je predlani znašla pod žarometi, ko je kot politična novinka brez vsakršnih političnih izkušenj kandidirala proti predsedniku Aleksandru Lukašenku. Nekdanja učiteljica in prevajalka, gospodinja in mati dveh otrok se je za kandidaturo odločila povsem spontano, po aretaciji moža Sergeja Tihanovskega, priljubljenega blogerja na YouTubu, ki se je skušal sam registrirati kot predsedniški kandidat. Vse od spornih volitev 9. avgusta lani v državi potekajo protivladni protesti, a Lukašenko vztraja na svojem položaju.

V ponedeljek in torek je bila na obisku v Ljubljani, kjer se je srečala s slovenskim političnim vrhom.

Več v nadaljevanju.

Zadnjič, ko sva se pogovarjala na začetku decembra, ste bili optimistični. Nenadoma ste se pojavili na političnem prizorišču, a bili ste optimistični. Opozicijsko gibanje je bilo močno. Ljudje so protestirali na ulici, zahtevali so odstop Lukašenka, celo nekateri pripadniki policije in vojske so se tiho, a kljub vsemu, pridružili opoziciji. Koliko optimizma je v vas zdaj, pol leta pozneje?

Še vedno sem optimistična, saj vem, da se ljudje še vedno bojujejo. Kljub temu da je oblast zelo nasilna in muči zapornike, se ljudje zavedajo, da je zdaj pravi trenutek za zgodovinsko spremembo v naši državi. Ustvariti želimo novo demokratično državo. Naša odgovornost je pritiskati na režim in ga spodbuditi k dialogu. A to je težko doseči le znotraj naše države. Pri tem potrebujemo mednarodno podporo.

Omeniti morava, da protestniki proti Lukašenku plačujejo visoko ceno. V nedavnem intervjuju za Euronews je Valerij Karbalevič rekel, da so poulični protesti zašli v slepo ulico. Ljudje so v zaporu, ostali so brez službe ali pa so bili izgnani v tujino. Režim je za to terjal visok davek.

Sorodna novica Logar: Tiste, ki se zavzemajo za demokratično Belorusijo, pogosto doletijo visoke kazni

Plačujejo zaradi strategije režima, ki hoče vse zatreti, prav v vsakogar zasejati strah, da bi se nehal upirati. Toda režim je izgubil stik z ljudmi. Ne čuti, da se notranjega ognja boja za svobodo ne da gasiti z nasiljem. Ljudje si želijo sprememb in se upirajo. Razumejo, da so odgovorni za spremembe. Ne bodo jih ustavili. Politična kriza se bo le še poglobila. Tudi režim to razume. Stisnjen je v kot. Ne ve, kako naj reši krizo in ohrani svoj obraz. A tega je že izgubil.

Kako močna je pravzaprav opozicija? Viktor Babariko načrtuje ustanovitev svoje stranke,
Pavel Latuško prav tako. Nekateri pravijo, da je veliko opozicijsko gibanje, katerega simbol ste, vse bolj razdeljeno. Se tudi vam zdi tako? Je opozicija razdeljena?

Ne morete reči, da je vse bolj razdeljena, ker sploh ni razdeljena. Režimska propaganda izrabi vsako priložnost, širi govorice in snema filme o ljudeh. O nas ne govorim kot o opoziciji, saj smo večina. Naši ljudje so povezani bolj kot kadar koli prej. Pojavljajo se novi politični voditelji. Tu so stare stranke in nastajajo nove. A ne tekmujejo med sabo. Imamo skupen cilj, nove volitve. Vsi počnejo, kar zmorejo, da bi bil ta trenutek bližji. Ustanavljanje teh strank je priložnost za mobilizacijo ljudi. Po novih volitvah ali tik pred njimi, bodo te stranke lahko tekmovale med sabo. V demokratičnih državah je normalno, da stranke tekmujejo med sabo. A ne zdaj. Tega se vsi zavedajo. Name ne gledajo kot na nekoga, s komer bi tekmovali, saj ne bom sodelovala na volitvah. Jaz sem kot dežnik, pod katerim se povezujejo vsi voditelji, vse pobude in stranke v skupnem boju.

Pravite, da ne boste nastopili na naslednjih volitvah in, kot razumem, ne načrtujete politične stranke.

Ne, ne načrtujem politične stranke, saj imam popolnoma drugačno nalogo v tem boju.

Pogovoriva se še malo o režimu. Razpravlja se o novem zakonu o odvetnikih, ki bo odvetnikom preprečil, da bi delovali kot zasebni podjetniki. To je zelo pomembno, saj je 35 tisoč ljudi v zaporu, proti protestnikom pa so začeli skoraj 2 tisoč kriminalnih postopkov. Zdi se, da je to še en način zatiranja demokratičnega gibanja.

Absolutno imate prav. V naši državi sorodniki ne morejo obiskati zapornikov ali jih poklicati. Zaporniki lahko govorijo le s svojim odvetnikom. To je zanje zelo pomembno, saj tako čutijo podporo od zunaj, zdaj pa so jim vzeli tudi to. Mnogim odvetnikom so odvzeli pravico, da branijo politične zapornike. Tudi tako se da ljudi zatirati. Toda čeprav so izgubili licenco, bodo še naprej pomagali ljudem, se trudili zanje. Nekako že.

Kako komentirate to, da je Lukašenko rekel, da bo podpisal odlok, s katerim bo predsedniško moč, če se mu kar koli zgodi, prenesel na Varnostni svet. Njegov sin pa je član Varnostnega sveta. Sliši se, kot da gre za ustvarjanje dinastije.

Mislim, da režim razume, da je z njim konec. Lukašenko išče najboljšo možnost, da se reši. Vse te odločbe in amandmaji so nezakoniti. Zdaj ne more sprejemati odločb. Z vsemi propagandnimi filmi skuša prikazati razmere tako, kot da je on žrtev. Kot da je varnost naše države ogrožena zaradi ZDA in ne vem še koga. Toda zavedati se mora, da je on edina grožnja neodvisnosti naše države in našega naroda.

Rusija je pred kratkim aretirala dva beloruska državljana, ki so ju obtožili načrtovanja atentata na Lukašenka. Kdo bi hotel ubiti Lukašenka?

Res ne vem, kdo. Tega sploh ne bom izgovorila ... Nismo videli preiskave te zadeve. Videli smo le propagandni film. Nihče ne ve, kdo je kriv in kaj je kdo naredil. Vse je zakrito. Teh ljudi nismo slišali. Taki filmi so navadna propaganda. Vsi so krivi, le on ne.

To sem vas vprašal zato, ker je Lukašenko belorusko opozicijo obtožil, da namerava ugrabiti nekatere izmed njegovih otrok. Ameriško vlado je obtožil, da stoji za tem. Kako komentirate to in kaj pravite na pogoste očitke vam, da ste lutka Zahoda?

Ponovno poudarjam, kar sem rekla prej. Režim vali krivdo na vse druge, toda če bi hotel videti, kdo je odgovoren za politično krizo, bi moral preprosto pogledati v ogledalo. Na začetku volilne kampanje je režim obtoževal Rusijo, da se vmešava, potem Poljsko, Litvo, ZDA. Reči moram, da mi nihče v Evropi ali drugod ne pravi, kaj naj naredim ali ne.

Kako komentirate to, da ameriška veleposlanica Julie D. Fisher deluje v Vilni in ne v Minsku, saj ji Lukašenkov režim ne dovoli vstopa v državo? Sta se z gospo Fisher srečali?

Da, dvakrat sem se sestala z njo. Cel teden je bila v Litvi in sestali sva se vsak dan. Seveda sva se pogovarjali o razmerah, o našem pogledu na razmere. To, da še vedno ni v Minsku, razodeva, da režim noče, da bi svet vedel, kaj se dogaja v Belorusiji. Ameriška veleposlanica bi namreč lahko vplivala na razmere v državi. Lahko bi hodila na sojenja in zahtevala obiske zaporov, da bi videla, kako ravnajo z zaporniki. Režim tega noče pokazati.

Rusija še vedno trdno podpira Lukašenkov režim. Tako bi si lahko mislili po nedavnem srečanju v Moskvi. Toda ali so spremembe brez Moskve možne?

Resnično ne verjamemo, da Rusija tako zelo podpira Lukašenka. Razmere v Belorusiji tudi za Rusijo niso zelo prijetne. Ogrožajo namreč varnost na širšem območju. Vsem bi bilo tako laže, če bi se kriza rešila, a režim išče možnost, kako priti iz krize, ne da bi bilo to videti kot zmaga opozicije, demokratičnih sil. Zelo težko je, saj je režim zločinski in krize se ne bo dalo rešiti le s pogajanji. Rusiji sporočamo, da bomo vedno sosedi. Dobro je, da smo povezani, kadar to koristi obema stranema. Toda naša neodvisnost ni naprodaj. Ne vemo, kaj Lukašenko prodaja za podporo Kremlja.

To je vaša druga letošnja evropska turneja, če se ne motim. Kaj pričakujete? Bili ste v Avstriji in Italiji.

Pričakujem podporo demokratičnih držav. Vemo, da demokratične države ne priznavajo legitimnosti Lukašenkove oblasti. Podpirajo boj beloruskega ljudstva. Zdaj je trenutek, ko ne smemo izgubiti, ko se vse lahko spremeni. Evropska unija, ZDA in druge države morajo močneje pritisniti na režim.

Ljudje v Belorusiji vsak dan trpijo. Evropska unija gotovo lahko naredi veliko več. Njene izjave so lahko odločnejše in dejanja pogumnejša. Zato se tako zelo trudimo poročati o trpljenju beloruskega prebivalstva in jo prepričati k odločnejšemu ravnanju.

Slovenija je zelo odločno podprla demokratično gibanje v Belorusiji. Kaj pričakujete od Slovenije?

Sestanki s slovensko vlado pred slovenskim predsedovanjem Evropski uniji so zelo pomembni. V naslednjih šestih mesecih lahko Slovenija prevzame odgovornost za reševanje beloruskega vprašanja. Poveča lahko zavedanje za beloruske težave, poskrbi, da se bo Belorusijo obravnavalo, povabi predstavnike beloruske civilne družbe na vse mogoče razgovore in nudi tehnično podporo demokratičnemu gibanju. Pomaga lahko medijem, stavkajočim, delavcem, zdravnikom in ostalim.

Pomaga lahko, da na sodiščih zahtevamo uveljavitev pravice, tako da zbira dokaze o zločinih v Belorusiji. Seveda moramo misliti na belorusko prihodnost. Želimo si, da Slovenija podpre obširen načrt zanjo.

Kaj bo sledilo, ko bo vsega tega konec? Ali verjamete, da boste lahko živeli brez politike?

Prepričana sem, da lahko koristim novi Belorusiji. Ker sem v tako kratkem času doživela tako veliko, bom lahko pomagala pri oživitvi Belorusije. Ni treba biti predsednik, da lahko pomagaš državi. V političnem svetu bom sodelovala, kolikor me bodo potrebovali. Še naprej se bom trudila po najboljših močeh. Bolj kot moralna avtoriteta nove vlade.