Bosna in Hercegovina je za prebežnike tranzitna država, vsi si želijo čim prej čez Hrvaško in Slovenijo naprej v Italijo, Nemčijo, Francijo. Pot v svobodo in boljšo prihodnost – o kateri sanjajo mladi prebežniki, večina jih je mlajših od 30 let – pa je polna ovir in smrtonosnih pasti. Zato pot obupa, kot ji pravijo, v angleščini imenujejo "game" – igra, tvegana igra.

Ekipa TV Slovenija je odšla med prebežnike v Bosni in Hercegovini marca – torej tik pred izbruhom epidemije z novim koronavirusom, kar je za prebežnike že tako težke razmere samo še poslabšalo.

Država, ki si še ni opomogla od zadnje brutalne vojne in je v politični in gospodarski krizi, se težko spopada s tolikšnim številom neregularnih migracij. Po podatkih mednarodne organizacije za migracije naj bi letos v BiH nezakonito vstopilo več kot 10.500 prebežnikov. Večina prebežnikov je nastanjenih v Unsko-sanskem kantonu, zato je ta del države neproporcionalno obremenjen z migracijami, življenjske razmere prebežnikov pa so naravnost nečloveške.

Bo Bosna in Hercegovina postala migrantski žep?

20-letni Afganistanec Reza pove, da so mu talibani pobili vso družino, da ima samo strica, ki živi v Nemčiji, sam pa si želi v Nemčijo. Mejo je poskusil prečkati kar šestkrat, vsakič so ga ujeli in ga vrnili v Bosno in Hercegovino. Po njegovih besedah mu je uspelo dvakrat priti celo do Slovenije, vendar so ga slovenski policisti vrnili na Hrvaško, od tam pa v Bosno in Hercegovino.

Reza je – s številnimi drugimi prebežniki – zatočišče našel kar v eni izmed zapuščenih tovarn v Bihaću. Bivanjske razmere so katastrofalne. Grejejo se z zažiganjem avtomobilskih gum, zrak je poln dima, spijo na betonu, nimajo tekoče vode.

Premalo nastanitev, narašča število prebežnikov, ki živijo na prostem

Peter van der Auweraert, vodja mednarodne organizacije za prebežnike, pravi, da je po njihovih ocenah v Bosni povprečno na dan od 7000 do 7500 prebežnikov. To število niha, kajti vsak dan v državo vstopajo novi prebežniki, prav tako pa vsak dan čez zeleno mejo Bosno in Hercegovino zapusti določeno število prebežnikov.

V begunskih centrih po vsej državi – pet centrov je pod okriljem mednarodne organizacije za migracije, dva pa pod okriljem države – imajo prostora le za 5200 ljudi. Vsi drugi živijo po zapuščenih tovarnah in hišah. Teh, ki živijo na prostem v okolici Bihaća in Velike Kladuše, naj bi bilo več kot 2500. Pravi, da v policijski statistiki ni zaznati povečanja kriminala razen majhnih tatvin in vlomov v zapuščene hiše, vseeno pa razume, da veliko število večinoma mlajših moških pri lokalnem prebivalstvu povzroča občutek ogroženosti in strahu.

Nekateri prebežniki v državi ostanejo le nekaj tednov, nekateri dlje kot leto dni, nekateri več let. Praviloma tisti, ki imajo denar, plačajo tihotapcem za pot v Evropo in za več denarja dobijo "boljšo storitev". Večina prebežnikov pa denarja nima, na pot v Evropo se podajajo z zemljevidi na telefonih. Poglavitne informacije o poti, o tihotapcih in najboljših lokacijah za prestop meje dobivajo kar prek družbenih omrežij.

"Prebežniki se zavedajo, da je pot nevarna, zato ji tudi rečejo “igra”, saj je skoraj tako, kot bi igral loto. Večina ljudi ne dobi zadetka, nekateri pa zadetek le dobijo in tisti, ki dobijo, dajejo vsem drugim upanje, da igro nadaljujejo," opiše okoliščine Peter van Der Auweraert.

Številni prebežniki poročajo o nasilju hrvaških policistov in nezakonitem vračanju v Bosno. Videli smo veliko razbitih telefonov, ljudi brez čevljev. Pripovedovali so nam, da jim hrvaška policija namerno razbija telefone, vzamejo jim čevlje, topla oblačila in spalne vreče in jim tako preprečijo, da bi se lahko takoj znova podali na pot čez mejo. Po navadi preteče kar nekaj časa, da prebežnikom uspe dobiti novo obutev, spalne vreče in telefone.

Na poti se poškodujejo, številni pričajo tudi o poškodbah hrvaške policije, modricah in celo o zlomih rok in nog. Nekateri zaradi izčrpanosti, podhranjenosti, nesreč na poti, včasih pa tudi zaradi medsebojnega nasilja umrejo. O teh, ki umrejo, se v Bosni in Hercegovini – razen člankov v črni kroniki – evidenca ne vodi.

"Igra" se začne, ko se začenja mračiti. Takrat gozdovi oživijo, preplavijo jih skupine ljudi, vsi nosijo nahrbtnike, v večjih ali manjših skupinah se podajajo na pot čez planino in gozd na hrvaško stran.

Od marca, ko smo obiskali Bihač in Veliko Kladušo, se je položaj za prebežnike še poslabšal. Zaradi protestov tamkajšnjega prebivalstva so se lokalne oblasti Unsko-sanskega kantona odločile, da v svoj kanton ne bodo dovolile vstopa novim prebežnikom, prav tako jim ne dovolijo prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. V begunskih centrih Miral in Bira ne sprejemajo več novih prebežnikov – centra se počasi praznita, nove nadomestne lokacije zunaj naselij pa niti približno ne morejo sprejeti vseh, tako da se število ljudi, ki živijo na prostem, povečuje. Federacija je od Republike Srbske zahtevala porazdelitev bremena za nastanitev, vendar neuspešno. In z naraščajočim številom okužb z novim koronavirusom, z neprodušno zaprtimi mejami Evropske unije in bližajočo se zimo se bo humanitarna kriza le še stopnjevala.