Zdaj pa ima predlog očitno podporo tudi v obeh domovih francoskega parlamenta. Po narodni skupščini je namreč odpravi naročnine, ki znaša 138 evrov letno, v noči na danes pritrdil tudi zgornji dom parlamenta, senat. V prvem branju je za novost, ki jo uvajajo v okviru rebalansa proračuna, glasovalo 196 senatork in senatorjev, 147 jih je bilo proti, poroča nemška tiskovna agencija DPA.

Javna radiotelevizija naj bi se v prihodnje financirala iz dela pobranega davka na dodano vrednost, senat pa od vlade zahteva, da v prehodnem obdobju do konca leta 2024 pripravi celovito reformo sektorja, vključno z ustreznim sistemom financiranja.

Sorodna novica Novinarstvo je javna dobrina, ki jo je treba zaščititi samo po sebi

Z obstoječim prispevkom bodo sicer letos zbrali 3,2 milijarde evrov, kar predstavlja levji delež od skupno 3,8 milijarde evrov, kolikor letno skupaj porabijo France Televisions, Radio France, francosko-nemški Arte in mednarodna kanala France 24 in RFI.

Macron je odpravo obveznega prispevka v predvolilni kampanji obljubljal kot enega od ukrepov za zmanjšanje vse višjih življenjskih stroškov in krepitev kupne moči Francozov. A kritiki svarijo, da bo sprememba financiranja vodila v večje vpletanje vladajoče politike v javne medije in jih destabilizirala.

Podobno svari tudi Maja Sever, hrvaška novinarka in predsednica Evropske zveze novinarjev. V intervjuju za MMC je prejšnji mesec dejala, da so številni javni mediji "pod vse večjim pritiskom in si težko zagotovijo neodvisnost od politične ali gospodarske moči, ogrožena je varnost zaposlitve zaradi vse težjega financiranja, pa tudi procesa preoblikovanja javnih služb".

Ogroženi javni mediji

Generalni direktor Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Noel Curran je opozoril pred širšimi posledicami in t. i. učinkom domin. Podobne spremembe kot v Franciji namreč načrtuje tudi konservativna britanska vlada in velika verjetnost je, da bodo Parizu in Londonu postopoma sledile tudi druge evropske države.

Pod vprašajem sta tako po njegovem mnenju uveljavljeni model financiranja in posledično sam obstoj javnih medijev v Evropi, še posebej v tistih državah, kjer ti niso tako močni in nimajo tako dolge tradicije kot v Franciji in Združenem kraljestvu.