Italijanski statistični urad pa je zdaj izračunal, da so gradbene subvencije občutno vplivale tudi na rekordne proračunske primanjkljaje zadnjih let. Kljub gospodarski rasti, ki so jo spodbujale, so bile subvencije občutno previsoke.

50 odstotkov za prenovo, 65 za energetsko učinkovita vlaganja in kar 110 odstotkov za toplotno izolacijske ovoje stavb. Vse te subvencije je država – zlasti v času premierja Giuseppeja Conteja – uvedla kot davčne olajšave, ki pa jih je bilo – znižane za provizijo – mogoče unovčiti tudi takoj, bodisi kot popust gradbenega podjetja bodisi kot izplačilo banke.

Ti "bonusi" so tako lani kot predlani povzročili širjenje obsega italijanskega gradbeništva za desetino na leto – posledično pa so vplivali tudi na rast bruto domačega proizvoda: lani skupaj za 3,7 odstotka. Vse odlično, torej? Sploh ne.

Obseg subvencij, ki jih je država zdaj dolžna izplačati upravičencem, je dosegel 110 milijard evrov ali šest odstotkov BDP-ja, kar je za polovico več od predvidevanj minulih dveh vlad. Trenutna vlada Giorgie Meloni je zato sredi februarja močno omejila dostop do njih.

In kar je še pomembneje: po izračunih Istata, usklajenih z Eurostatom, so bile subvencije eden glavnih razlogov za izjemne proračunske primanjkljaje zadnjih treh let. Leta 2020 je, pričakovano, znašal 9,7 odstotka; toda primanjkljaj je tudi leta 2021 dosegel 9 odstotkov bruto domačega proizvoda, okroglih osem pa celo lani.

Zlasti pri zadnjem letu preseneča dejstvo, da statistična vrednost presega vladno oceno za kar 2,4 odstotne točke. Kar pomeni, da so tako ministri Maria Draghija kot Giorgie Meloni državni proračun obravnavali na način "držimo pesti".