Alternativa za Nemčijo (AfD) bi kljub morebitni zmagi v Turingiji in na Saškem težko oblikovala deželno vlado. Za veliko presenečenje lahko poskrbi stranka Sahre Wagenknecht (BSW).
V času Weimarske republike 1930 je nacionalsocialistom v Turingiji prvič uspelo priti v deželno vlado. Danes v tej deželi z 2,1 milijona prebivalci oblast s 30-odstotno priljubljenostjo naskakuje Alternativa za Nemčijo (AfD), ki jo deželni urad za zaščito ustave označuje za skrajno desno stranko. Turingijsko krilo AfD-ja vodi nekdanji učitelj športa in zgodovine iz Zahodne Nemčije Björn Höcke, letos dvakrat obsojen na plačilo denarne kazni zaradi uporabe prepovedanih nacističnih sloganov.
Na Saškem s 4,1 milijona prebivalci se AfD prav tako hitro vzpenja, poleg te stranke se krepijo tudi neonacistične skupine. Tradicionalne stranke (CDU, SPD in preostale) se borijo za ohranitev glasov in včasih tudi za obstoj v deželnih zborih.
Teme deželnih volitev
Nemčija je zvezna država, dežele imajo velike pristojnosti na področju izobraževanja, sodstva, policije, sicer pa udejanjajo odločitve, sprejete na zvezni ravni; lani se je 57 odstotkov davkov steklo v dežele in lokalne skupnosti. Höcke je ob zagonu volilne kampanje v Turingiji 20. julija dejal, da je treba "izsušiti levičarsko močvirje", ustaviti migracije, zagnati veliko ofenzivo vračanja tujcev v njihove izvorne države, iz šolskih učnih načrtov odstraniti omembe spolnih identitet in vključujoče družbe (AfD bi ukinil predmet državljanske vzgoje, invalidni otroci bi se morali izobraževati v posebnih šolah), finančno podpreti nemške nosečnice in tradicionalne družine ter odstopiti od pogodbe o financiranju javnih medijev v Turingiji. Njegova ideja je, da mora Nemčija za 180 stopinj obrniti kulturo spominjanja na nacistične zločine.
Zunanja politika je v pristojnosti zvezne vlade, ki jo vodi socialdemokratski kancler Olaf Scholz, postala tudi predmet kampanje pred deželnimi volitvami. Vzhod ima v splošnem drugačen pogled na usmeritev Berlina, večina ljudi želi manj zaostrovanja konfliktov, manj ali celo konec dobav orožja Ukrajini in začetek mirovnih pogajanj med Rusijo in Ukrajino, tudi če to pomeni, da Ukrajina izgubi vzhodna ozemlja. Člani AfD-ja so bili večkrat zasačeni pri sodelovanju z ruskim režimom, milostna do Rusije je tudi Sahra Wagenknecht. Ministrska predsednika Turingije (Bodo Ramelow, die Linke, ki Höckeja označuje za originalnega fašista) in Saške (Michael Kretschmer, CDU) sta nemško vlado prav tako pozvala k spremembi odnosa do vojne v Ukrajini.
Vzpon protisistemskih strank
Desno stranko AfD in levo BSW označujejo za populistični, protisistemski stranki, ki bi lahko v posameznih treh vzhodnih deželah skupaj prejeli med 40 in 49 odstotki glasov. Obe izražata dvom o EU-ju, zavračata politiko ZDA, zvezo Nato in druga drugo. AfD formalno ne izključuje sodelovanja z nikomer, BSW in vse druge stranke pa ostro zavračajo AfD. V BSW-ju pravijo, da zakonskih predlogov ne nameravajo pripravljati v sodelovanju z AfD-jem, da pa bi kdaj utegnili podpreti kakšen njihov razumni predlog. Za zdaj torej ne gre pričakovati, da bi skrajna desnica lahko sama oblikovala deželne vlade, velik politični vpliv pa lahko dobi že z "blokirajočo manjšino" v primeru več kot tretjine glasov.
Ulrich Sondermann-Becker, novinar javne radiotelevizije MDR, ki podrobno spremlja AfD, pravi, da je "ideolog in lastna blagovna znamka" Höcke tisti, ki je začel izključevanje sodelovanja z drugimi strankami v Turingiji, najprej z agresivnim obnašanjem proti krščanskim demokratom CDU in Angeli Merkel, nato proti drugim strankam in zlasti novinarjem, za katerem poročanje o AfD-ju pomeni nevarnost.
Torben Braga, tiskovni predstavnik AfD-ja v Turingiji, je tujim dopisnikom v Nemčiji dejal: "Izidi volitev so izraz volje suverena. Demokratični sistem si lahko zgolj za kratek čas privošči, da iz oblikovanja politike izključi stranko, ki iz volitev v volitve pridobiva veliko število glasov. Če se bo izključevanje nadaljevalo, bo to vodilo v nadaljnjo izgubo zaupanja v demokratični sistem in v okrepitev izključenih akterjev. Razvoj dogodkov v preteklih letih vsaj delno potrjuje to tezo. AfD je ves čas pridobival volivce, ker so stranko drugi zavračali."
Vzhod Nemčije je drugačen
Vzhodno Nemško demokratično republiko (NDR) s 16 milijoni prebivalcev je do padca Berlinskega zidu vodila socialistična vlada, ki je v totalitarnem sistemu zapovedovala enoumje. Meja med državo in družbo je bila zabrisana. Toda ženske in moški so bili bolj enakopravni kot v Zahodni Nemčiji, oskrba otrok v vrtcih je delovala in tako je še danes. Splav je bil v Vzhodni Nemčiji v nasprotju z Zahodno zakonit od 1972.
Po združitvi je gospodarstvo NDR propadalo, iz regije se je izselilo 1,8 milijona ljudi. Do leta 2020 se je v Vzhodno Nemčijo zlilo 1600 milijard evrov javnih sredstev, proti katerim Marshallov plan po drugi svetovni vojni deluje kot drobiž. Ljudje z višjimi dohodki in podjetja še vedno plačujejo solidarnostni davek po združitvi Nemčij. Z vzhoda ne prihaja nobeno podjetje, vključeno v borzni indeks DAX, zaposlitev zagotavljajo v večini majhna in srednje velika podjetja, proizvajalci hrane, pijač, steklenic, čipov, embalaže ipd.
Poročilo o enakopravnosti, ki ga pripravlja zvezno ministrstvo za gospodarstvo, kaže na stalno približevanje vzhoda in zahoda, velik razkorak pa je v demografiji (krčenju prebivalstva na vzhodu), deležu strokovnjakov med zaposlenimi in številu razpoložljivih stanovanj. V Vzhodni Nemčiji so bolj kritični do obstoječe infrastrukture, digitalizacije, pogojev za delovanje novih podjetij, kakovosti izobraževalnih ustanov in do vrtcev, čeprav je že omenjena vrtčevska oskrba otrok precej višja kot na zahodu. Tu se kaže razkorak med statističnimi podatki in zaznavanjem razmer. Največje težave zaznavajo v industrijskih predelih, ki niso nujno ekonomsko najšibkejši.
Nekdanji nemški predsednik Joachim Gauck (oddaja Markus Lanz, 23. 7. 2024) razlaga, da je NDR zaznamoval dve generaciji Vzhodnih Nemcev, mnogi so bili zaposleni v enem od petih velikih državnih aparatov: komunistični partiji, policiji, varnostno-obveščevalni službi, vojski in državnem aparatu. Po koncu države jim je spodneslo tla pod nogami in še danes gojijo zamere. Izgubili so ugleden status v družbi in s tem prejšnjo identiteto.
Martin Debes, novinar in avtor knjige o nemških skrajnostih in Turingiji, je za ZDF dejal, da je strah pred izgubo statusa in blaginje na vzhodu zaradi travme transformacije še posebej izrazit. Besedo travma uporablja namenoma. Vzhodni Nemci so dobili "zahodno" nemško marko, lahko so kupovali barvne televizorje ali avtomobile in hodili na Majorko. Toda veliko ljudi je izgubilo nekaj eksistencialnega, službo, status in pogosto tudi samozavest. Morali so začeti znova, za nizke plače. Veliko je bilo zmagovalcev, vendar je bilo tudi vsaj toliko poražencev. Svoboda in potrošniške priložnosti ne ustvarjajo identifikacije ali občutka lastne vrednosti. To marsikaj pojasnjuje, dodaja Debes.
Demografski zaton in migracije
Demografske smernice v Nemčiji so neizprosne, prebivalstvo se hitro stara, pokojninske blagajne polni državni proračun, zato denarja zmanjkuje na drugih koncih. Na podeželju na vzhodu države so se spopadali tudi z izginotjem nekdaj samoumevnih storitev. Izgubili so zdravnika v kraju, morda priljubljeno gostilno, bančno podružnico, šolsko podružnico, linijo javnega prevoza ... Spopadanje s spremembami je vse prej kot preprosto, zlasti če sprememba prihaja od zunaj v kolonah sirskih in afganistanskih beguncev. "Nam bodo zdaj še ti vzeli, kar je naše?"
Zavračanje priseljencev je na vzhodu Nemčije izrazito, projekt integracije v družbo v večini ni bil uspešen ali pa poteka zelo dolgo. Politika na zvezni ravni ni zares rešila vprašanja migracij, ki danes prevladuje v volilni kampanji. Nekdanja kanclerka Angela Merkel je poleti 2015 državljanom dejala, da bo država priseljevanje zmogla, ni pa pojasnila natančno, kako, s čim, do kdaj. Če demokratična politika ne predela težav in strahov ljudi, se najdejo takšni, ki to naslovijo. Nacionalni populisti so se leta 2015 po Gauckovih besedah razveselili migrantskega vala, ki je povzročil, da so volivci k njim pribežali po tolažbo.
Nemčija ima na eni strani velik prirast prosilcev za azil, ki niso vključeni v delovni trg, po drugi strani pa potrebuje tuje delavce, od njih so odvisna številna proizvodna podjetja, hoteli, restavracije, domovi za starejše. Toda privabljanje izučenih tujcev je postalo neizmeren izziv. Nemčija v očeh Gancev, Vietnamcev ali Filipincev ne uživa več blišča obljubljene dežele. Krepi se strah pred napadi desnih skrajnežev, neonacistov.
Vzpon populistov 75 let od veljavne nemške ustave nakazuje povsem spremenjeno politično krajino v državi. Rasistom, nacionalistom in populistom se ni treba skrivati ali pretirano bati. Tudi če AfD po 1. septembru ne bo prevzel oblasti v treh vzhodnih nemških deželah, bo lahko po predvidevanjih analitikov potrpežljivo počakal na veliko nezadovoljstvo z nestabilnimi koalicijami, ki jih bodo prisiljene tvoriti programsko nezdružljive stranke, kot so CDU, BSW, SPD, Zeleni, in se po naslednjih deželnih volitvah čez pet let vrne zmagovita in neporažena. Kot je pred leti dejal Björn Höcke, Turingija je za AfD le prehodna faza, odskočna deska za spremembo političnih razmerij v celotni Nemčiji. Nekoč. Kmalu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje