Redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki dobro pozna ameriško politiko in družbo, je spregovoril o dogajanju v ZDA po grozljivem pokolu na osnovni šoli v Newtownu, ko so številni javno zastavili svoj glas za omejitev orožja. Spomnimo, Američani imajo daleč največji delež strelnega orožja na prebivalca (neverjetnih 88,8 kosa na 100 prebivalcev), sledi Jemen, kjer je številka že polovico manjša.

A Ferfila dvomi o kakršni koli prelomnici, saj je zapleteno spreminjanje ustave v kombinaciji z lovkami in vplivom orožarskega lobija pretrd oreh za vse, ki ga skušajo streti.

Američani imajo posedovanje orožja za svojo pravico, to je njihov način življenja. Od kje izhaja ta obsedenost z orožjem?
To je približno tako, kot če bi Američanu ponudili konja za jesti - seveda ga bo odklonil. Z orožjem je podobno. To je povezano z ameriškim Divjim zahodom, Wild Westom, in z nasiljem, ki so ga beli priseljenci izvajali nad Indijanci - imeli so jih za divjake, za odstrel. Ta tradicija oboroževanja verjetno izvira iz tega obdobja, ko je bil lik ameriškega junaka kavboj na konju s pištolo v roki, ki je bil v vsakem trenutku pripravljen na odstrel Indijanca. Od tega obdobja poseljevanja Amerike se mit orožja vleče naprej, problem je, ker je ta pravica zapisana tudi v ustavi. Ameriška ustava je dokument, ki ga je praktično nemogoče spremeniti. Predsednik Obama seveda ve, da korenitejše spremembe glede politike orožja niso mogoče, glavni dejavnik pa je izredno močna industrija orožja, ki vlaga zelo velike denarje v financiranje volilnih kampanj obeh taborov.

Barack Obama je napovedal spremembe pri dostopu do orožja, ampak ali tudi on kaj dolguje temu strašnemu orožarskemu lobiju?
Da bi Obama kaj posebej izstopal, se ne spomnim. Glavni problem je v tem, da dobro pozna postopek spreminjanja ustave. Spomnim se, ko je George W. Bush pred leti rekel, da bo v ustavo dal zapisati prepoved splava, a verjetno niti ni vedel, da se ustave ne da spreminjati. Obama pa to dobro ve in zaradi tega ter realnosti kapitala se zaveda, da so hitre spremembe nemogoče. Po drugi strani pa gre, če gledamo na daljše obdobje, zgolj za enega najbolj tragičnih strelskih obračunov v ZDA, zato vsi malce računajo na to, da se bodo zadeve same od sebe počasi umirile.

Orožarski lobi je zdaj utihnil, senatorji in nacionalna orožarska zveza tudi, a ko bo šlo zares, se zagotovo ne bodo kar predali. Kakšna je dejansko njihova moč, poznate morda kakšne številke?
Ameriška vojaška industrija je številka ena na svetu, ameriški varnostni proračun obsega 60 ali 70 odstotkov vseh varnostnih izdatkov na svetu. Tu je velika prepletenost ne samo tistih, ki izdelujejo puške, ampak so tudi v navezavi z izdelavo bolj zapletenih sistemov. Zgolj prodaja osebnega orožja ni edini dohodek, je pa vsekakor pomemben. Je pa orožarska industrija, gledano v celoti, tudi z najmodernejšimi sistemi, kot so vojna zvezd in rakete, ogromen industrijski kompleks, ki je vpleten tudi v proizvodnjo osebnega orožja. Osebno orožje je torej le ena lovka hobotnice, ki ima lovke razprostranjene po številnih varnostnih področij ZDA kot danes edine varnostne velesile na svetu.

Kako komentirate mnenje nekaterih, da gre za hinavščino - ameriški vojaki v Afganistanu, Iraku in drugih kriznih območjih s svojim orožjem ubijajo domačine, pa pri tem niso videti prav prizadeti. Ko pa se doma zgodi takšen pokol, otrpnejo od groze. Je življenje Američana vrednejše od življenja na primer Afganistanca?
Seveda, vsekakor gre pri tem za nekakšno ... nesolidarnost. A spomnite se 11. septembra 2001, ko so ZDA prvič na svoji koži občutile svetovni terorizem. Lahko je govoriti, ko se nekaj dogaja drugemu, težje pa je biti načelen takrat, ko se nekaj dogaja tebi. To se je jasno pokazalo pri velikem gnevu, ki ga je sprožil 11. september. Zdaj je izkušnja spet boleča, a takšnih pokolov je v resnici cela vrsta.

Bodo razprave o nadzoru nad orožjem ena velikih nalog Obamovega drugega mandata?
Ne, absolutno ne, prišle bodo druge, bolj aktualne teme. Saj vidite, kako je, ko se po nekem dogodku sproži prava medijska nevihta, nato pa pride drug dogodek in se prejšnji v celoti pozabi.

Kaj konkretnega se bo torej spremenilo pri ameriškem nadzoru nad orožjem?
Morda bodo sprejeli kakšne regulacije o polavtomatskem in avtomatskem orožju, nekaj nadzora nad revolverji je že. Seveda pa je tu še en problem, to je, da se zakonodaje posameznih zveznih držav močno razlikujejo med seboj, vsaka izmed 50 držav ima svoje posebnosti, tako da ta dejavnik še bolj zaplete enotno politiko do prodaje orožja.

Jaz pričakujem le kozmetične popravke, morda zaostritev prodaje določenih vrst orožja, vendar moramo takoj pomisliti na milijone in milijone orožja, ki ga Američani že imajo. Torej bi bilo treba sprožiti izjemno obsežno akcijo o tem, kako orožje vzeti stran od družin, ki ga imajo. Veste, Američanke v svojih torbicah nosijo damske revolverje, v vsaki hiši je nekaj pušk, lovskih ali vojaških. Brzostrelk nisem ravno videl, puške pa so pogoste, to je ameriška tradicija. Gre za stotine in stotine milijonov kosov orožja, ki je že razdeljeno. Če bodo kaj naredili, bodo sprejeli kakšne spremembe pri nadaljnji nabavi orožja, na kratek rok pa problema absolutno ni mogoče rešiti.

Torej bo imela pravica do orožja še naprej prednost pred varnostjo?
Absolutno.