Zdaj 74-letni Mladić, ki je bil načelnik generalštaba vojske bosanskih Srbov od maja 1992 do novembra 1996, je obtožen v 11 točkah obtožnice - v dveh točkah za genocid, v petih za zločine proti človečnosti in štirih za vojne zločine.

Mladića izpostavljajo kot enega najodgovornejših za krvave in krute dogodke v vojni v BiH-u med letoma 1992 in 1995 in kot najbolj izpostavljenega osumljenca za vojne zločine v Evropi po nürnberških procesih. Za genocid je obtožen v dveh točkah - za poboj 8.000 Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 ter Bošnjakov in bosanskih Hrvatov v šestih občinah v BiH-u leta 1992.

Mladić je obtožen tudi zaradi obleganja Sarajeva, najdaljšega obleganja kakega mesta v sodobni zgodovini, ko so srbske granate in ostrostrelci od 5. aprila 1992 do 29. februarja 1996 zahtevali življenja skoraj 12.000 ljudi. Ranjenih je bilo najmanj 50.000 ljudi. Obtožen je tudi zaradi zajetja več kot 377 opazovalcev ZN-a in modrih čelad kot talcev od maja do junija 1995, s čimer so hoteli preprečiti letalske napade Nata na cilje sil bosanskih Srbov.

Haaško sodišče je prvo obtožnico proti Mladiću vložilo 25. julija 1995 skupaj z Radovanom Karadžićem. Od takrat je bil na begu, prijeli pa so ga maja 2011 v Lazarevcu v Srbiji po 16 letih skrivanja in ga izročili Haagu. Sojenje je trajalo od maja 2012 do decembra lani, Mladić pa je vztrajno trdil, da je le vodil bosanske Srbe pri uresničevanju njihove legitimne pravice, sodišče pa omalovaževal kot pristransko in v službi Nata.

Ulica generala Mladića
V Republiki Srbski medtem za številne še vedno velja za junaka in branitelja naroda. Tja se je odpravila tudi Reutersova ekipa - natančneje, v Mladićevo rojstno vas Božanovići, kjer vas že takoj pozdravi na drevo nabit znak, ki označuje eno redkih tlakovanih ulic tu in nosi ime najljubšega sina vasi: "Ulica generala Mladića". V garaži, ki služi kot provizorična pivnica, Mladićev portret bedi nad možmi, ki dneve preživljajo ob steklenici vinjaka.

Če na Zahodu Mladić velja za prvovrstnega vojnega zločinca, je tu v svoji rojstni vasi, kot je razvidno z napisa v cirilici na portretu - junak. "On ni počel teh stvari. Drugi so jih. General je velikan, velik in dober mož," pove Zoran Mladić, eden izmed vaščanov, ki se predstavljajo kot bratranci nekdanjega poveljnika. V vasi sredi bosanskega kraškega gričevja, kjer v razpadajočih hišah in kočah, raztresenih po pobočjih, živi vsega 20 ljudi, je večina v bližnjem sorodstvu z Mladićem. In obvezna oprema vsakega doma je generalov portret.

Samo pohvalne besede
Vaščani imajo zanj samo pohvalne besede: bil je dober delavec, ki se je pogosto vračal domov na obisk, ob žetvi pa jim je vedno rad priskočil na pomoč na polju. "Ni pobijal ljudi. Med vojno je zbral naše muslimanske sosede iz sosednje vasi in jih pravočasno opozoril, naj zbežijo," pove Duško Mladić, prav tako Mladićev bratranec, ki pravi, da se je kot otrok redno igral z njim. "Še vedno grem pogosto v tisto vas, delam z Muslimani in nimam nobenih težav."

Prebivalci Božanovićev so večinoma kmetje, ki redijo živino in prodajajo pridelke v Sarajevu, ki so ga Mladićeve sile oblegale 43 mesecev, prebivalstvo pa je bilo tisti čas tako rekoč brez vode, elektrike in hrane. Danes, kot je težava povsod po bosanskem podeželju, so mladi zapustili vasi in se v iskanju služb odselili v Sarajevo. Tisti, ki še ostajajo, se s svojimi mizernimi pokojninami ter prodajo mleka in mesa komaj preživljajo in gojijo zamere do oblasti, ki so jih pustile na cedilu.

Bojijo se, da bo Mladić v sredo obsojen in za večno vpisan v zgodovino kot vojni zločinec. "Najbolj srečen bi bil, če bi umrl pred izrekom obsodbe," fatalistično razmišlja še en bratranec, Mile Mladić. Tako se je denimo zgodilo s Slobodanom Miloševićem, nekdanjim srbskim predsednikom, ki je umrl po skoraj petih letih sojenja v Haagu, tako da mu razsodbe nikdar niso izrekli. Mile Mladić pravi, da če bi taka usoda doletela tudi njegovega bratranca, bi mu vaščani v Božanovićih postavili velik spomenik in "nanj zapisali resnico". "Ker vse to, kar se dogaja, ni resnica. Laž je. General ni kriv."