Zgodba Marka Sladojevića, zagovornika Slobodana Miloševića in Radovana Karadžića na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, je prava zgodba o uspehu. Še kot mladeniča ga je pot iz vojne in razrvane Srbije vodila na Nizozemsko, kjer je ob delu v restavraciji dokončal študij prava in se zaposlil na haaškem sodišču. Kmalu je postal zagovornik nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča, ki je pred koncem sojenja umrl, nato Momčila Krajišnika in še Radovana Karadžića.

Da je Markova zgodba zanimiva, da ga je dilema o tem, ali si vojni zločinec zasluži enako pravico do sojenja, zaznamovala in da je iskanje resnice na območju nekdanje Jugoslavije nedokončan proces, je prepoznal tudi režiser Aleksandar Nikolić, ki je o "srbskem odvetniku" posnel dokumentarni film. V njem je predstavil Markov razvoj od mladega, idealističnega pravnika do zrelega človeka, ki je kmalu spoznal, kako se vrti svet in da v vojnah resnica ni nikoli samo ena.

Zdaj Sladojević čaka na razsodbo v primeru Karadžića, ki naj bi jo sodišče v Haagu objavilo jeseni, medtem pa se s kolegi ukvarjajo s postavljanjem regionalne pravne mreže v državah nekdanje Jugoslavije. Povedal je, da se čutijo obvezane, da se s tematiko ukvarjajo še naprej, saj imajo informacije, ki jih nima nihče drug. "Škoda bi bilo, če ne bi naredili nečesa konstruktivnega za narode nekdanje Jugoslavije," mi je povedal v intervjuju, ki si ga lahko preberete spodaj. In ob tem dodal, da si želi, da bi nekdanji skupni narodi stopili na pot sodelovanja, strpnosti, dialoga in ljubezni.

Iz Srbije, kjer je divjala vojna, ste se odločili za selitev na Nizozemsko. Kot lahko vidimo v filmu, vam kot Srbu ni bilo lahko, a ste vseeno uspeli in po nekaj letih že dobili službo na sodišču v Haagu.
Da, moja zgodba je lahko dober zgled za mlade. Prišel sem iz Srbije, brez denarja, začel sem se učiti nizozemščine in ob tem pomival posodo v neki restavraciji. Tako je bilo leto dni, dokler se nisem naučil jezika. Takrat sem začel študirati. Čeprav sem pravo študiral že v Beogradu in skoraj končal, sem moral začeti od drugega letnika dalje in dokončati še tri leta. Takrat sem napredoval tudi v restavraciji in sem začel delati kot natakar, tako da sem ves čas študiral in delal. Potem so prijeli Miloševića in sem dobil delo. Poleg sreče, ki jo zagotovo moraš imeti, moraš delati in verjeti vase, moraš biti vztrajen. To je ključ.

Zelo mladi ste bili, ko ste začeli delati v Haagu. Kako je dobiti tako velik primer takoj na začetku kariere, kakšen pritisk je bil to?
Ko sem začel delati pri Miloševićevem primeru, sem bil star skoraj 28 let. Pritisk je bil velik, predvsem zato, ker se sprašuješ, ali si dovolj dober, saj nisi dovolj izkušen. Zaupajo ti pomembne stvari, ti pa ne veš, zakaj. Pritisk je bil tudi, ker sem branil Miloševića, prej pa sem bil proti njemu, vsem sem moral pojasnjevati, kako to, da branim Miloševića. Po drugi strani pa je bilo to za moj življenjepis neverjetno. To je bil od nürnberških procesov dalje najpomembnejši proces v zgodovini. Največji pritisk sem si tako ustvaril sam.

Milošević ni dočakal svoje obsodbe, med procesom je umrl. Vam je bilo hudo, da ni dočakal konca sojenja? Si upate ugibati, kakšna bi bila njegova kazen, če bi dočakal konec sojenja?
Profesionalen odgovor bi bil, da me sprašujete o špekulacijah, do tega pa nimam pravice. Neprofesionalen odgovor pa je, da mi je žal, da je umrl, saj bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo. Sem realen človek in vem, v kakšnem svetu živim in da je bil Milošević, tako kot Karadžić, na Zahodu precej demoniziran. Slika je precej črno-bela, Milošević in Karadžić sta kriva za vse, nihče drug ni kriv. Sodba za Miloševića zagotovo ne bi bila pozitivna, a je na koncu umrl kot nedolžen človek, ni bil obsojen, tako da nihče ni ne zmagal ne izgubil. Naj vam povem primer Jovice Stanišića, ki je bil pripadnik srbske državne varnostne službe in je šel na Hrvaško, da bi organiziral srbske enote. Na koncu je bil on, ki je bil na terenu, oproščen, poslal pa naj bi ga Milošević. Če so njega oprostili, ne vem, kako bi lahko za isto dejanje obsodili Miloševića. Vprašanje pa je, zakaj so Stanišića oprostili. Moji kolegi so zagotovo opravili dobro delo, a v ozadju ni izključen niti kak politični dogovor, da lahko zdaj Američani, Rusi in Kitajci brez težav pošiljajo orožje. A za to seveda nimam dokazov.

Kako to, da ste postali Karadžićev zagovornik? Vas je izbral on, so vam delo ponudili?
Kot sem že omenil, sem na haaškem sodišču začel delati leta 2004, takrat sem postal del ekipe, ki je branila Slobodana Miloševića. In da prevrtim film naprej, pozneje sem delal za Momčila Krajišnika, ki je bil predsednik skupščine bosanskih Srbov in pred vojno predsednik skupščine Bosne in Hercegovine, bil sem njegov svetovalec pri pritožbi. Ko so ujeli Karadžića, sem rekel Krajišniku, da bi ga poklicali za pričo, saj je to zelo pomembno za njegov primer, in Krajišnik se je strinjal. S Karadžićem smo delali kar nekaj časa, dobro smo ga pripravili, tako da je pričanje potekalo zelo dobro. Ker so ga ravno ujeli in se sojenje še ni začelo, je bilo malo nevarno, da bi mu lahko osebno škodili, še preden se je začelo njegovo sojenje. A smo to opravili fenomenalno. In ker je bil zelo zadovoljen, me je povabil v svojo ekipo. Poleg tega je bil med vojno zelo povezan s Krajišnikom, dobro sta se poznala, in mi je zato zaupal.

Karadžić se je pravzaprav branil sam, delo vaše ekipe pa je bilo, da mu pomagate, mu svetujete, ga pripravite na zagovore, iščete dokaze?
On se je formalno branil sam, je pa imel na začetku tri svetovalce. A ker je imel njegov svetovalec iz Beograda toliko dela v Beogradu, ni bil veliko v Haagu, in sva na koncu ostala kolega Robinson iz ZDA in jaz. Na začetku sva imela asistenta v Haagu, celo vojsko pripravnikov z vsega sveta in nekaj raziskovalcev na terenu. Prvenstveno je bilo naše delo, da osmislimo strategijo obrambe v luči obtožnice, naše delo je bilo, da vnaprej pripravimo zaslišanja približno 200 prič, ki jih je poklicalo tožilstvo. Za vsako pričo je bilo treba prebrati od 300 do 500 strani dokumentov in jih skoraj toliko pripraviti tudi za njegovo zaslišanje. Vsak teden smo imeli od sedem do osem prič, tako da je bilo to precej naporno delo. In tega Karadžić seveda ni mogel sam. Morali smo mu pripraviti tudi vprašanja za zaslišanja, saj on kljub vsemu ni pravnik.

V filmu ste dejali, da ste, ko se je vojna končala, želeli zvedeti, kaj se je zares dogajalo v Jugoslaviji, in da je bil to eden od razlogov za vaše delo na haaškem sodišču. Vam je zdaj, po vseh teh letih, vseh pregledanih dokumentih, pričanjih in dokazih, slika kaj bolj jasna?
Naj tukaj uporabim besede velikega modreca Sokrata, ki je rekel: "Vem, da nič ne vem." In tako je tudi pri meni. V zadnjih desetih letih sem prebral toliko dokumentov in poslušal toliko ljudi, da sem dobil ogromno znanja, in to znanje me samo še utrjuje v dejstvu, da je vse zelo zmedeno. Pravzaprav zelo kompleksno. Na dogajanje v nekdanji Jugoslaviji je vplivalo ogromno dejavnikov, od zgodovine, psihologije naroda, vloge velikih sil, vloge naših politikov, vloge vsakega od nas v končni fazi, saj smo mi izbrali te ljudi. To je zelo kompleksno vprašanje, in mislim, da bi to morali osvetliti v kakšni knjigi.

Tudi vi pišete knjigo, s svojima sodelavcema, ki prav tako prihajata iz držav nekdanje Jugoslavije, mar ne?
Knjige še nismo začeli pisati, ker naš tretji kolega iz Sarajeva še vedno dela na sodišču v Haagu, in je, dokler dela na sodišču in ne konča tega dela, zavezan temu, da ne deli nobenih informacij. Ampak mi vseeno ne izgubljamo časa in smo s kolegi iz Zagreba, Sarajeva, Beograda in Ljubljane začeli organizirati regionalno pravno mrežo, s katero bomo skušali razvijati pravni sistem v nekdanjih jugoslovanskih republikah in stanje zavesti pri narodih, ukvarjali pa se bomo predvsem z vladavino prava in s človekovimi pravicami. Zdaj smo v procesu registracije in čez približno deset dni bi morali začeti delati. To je zdaj moja glavna skrb in neke vrste poslanstvo. S kolegi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije se čutimo obvezane, da se s tem ukvarjamo še naprej, saj nihče nima podatkov, kot jih imamo mi. Mi se s tem ukvarjamo že deset let, prebrali smo na tisoče izvornih dokumentov, imeli smo dostop do številnih informacij, in škoda bi bilo, če ne bi naredili nečesa konstruktivnega za narode nekdanje Jugoslavije.

Pogosto se vam je očitalo, da ste bili, ko ste še živeli v Srbiji, oster nasprotnik Miloševića in njegove politike, potem pa ste postali njegov in pozneje še Karadžićev zagovornik. Kako ste oz. kako še odgovarjate na te očitke?
Mi pravniki smo šolani in naučeni, da če se ukvarjamo z obrambo, to delamo profesionalno. Če ne moreš pustiti ob strani svojih osebnih prepričanj, potem je bolje, da se ukvarjaš z nečim drugim. Naše delo je, da branimo ljudi. To je osnovna človekova pravica, pravica do poštenega sojenja in do obrambe. Razumem pa to vprašanje, saj me to vsi neprestano sprašujejo, tudi prijatelji. To je tako velik primer in nam pravnikom v veliko čast, da lahko delamo pri takem primeru, da se temu ne reče "ne". To je, kot če bi nam ponudili, da igramo za velik nogometni klub, pa bi to zavrnili. Tako preprosto je (smeh).

Kaj pa vaša lastna prepričanja, zagotovo ste imeli o vojni tudi svoje videnje in svoje resnice. Ste to pustili ob strani, ko ste se lotili primera in med samim sojenjem? Ste bili kdaj ujeti v konflikt med osebnimi prepričanji in profesionalno etiko?
V Srbiji sem bil po eni strani izrecno proti Miloševiću, po drugi strani pa odločno za Srbe. Mi v Srbiji smo dobivali na televiziji informacije, "ubogi Srbi", "pobijajo Srbe", "drugi so vsega krivi". Nikoli nismo imeli priložnosti, da bi slišali še drugo stran. Ko sem prišel v Haag, se je moje osebno mnenje spremenilo v obe strani, našel sem se nekje na polovici poti. Vsa prepričanja predvsem o Miloševiću, saj Karadžića prej nisem toliko spremljal, so se večinoma ublažila. Iz vseh dokumentov, ki sem jih pregledal, sem ugotovil, da on ni bil tako črn, kot so ga ljudje predstavljali. Po drugi strani pa sem videl ogromno dokazov, kjer so Srbi ubijali Nesrbe, torej muslimane in Hrvate, da se mi je tudi v tem segmentu moje prepričanje spremenilo in postalo veliko manj srbsko. Vse je sivo, nič ni le črno ali belo.

Bliža se 20. obletnica pokola v Srebrenici, jeseni čakamo na obsodbo v primeru Karadžića. Mislite, da na Balkanu obstaja možnost očiščenja, da se ljudje lahko sprijaznijo s svojo zgodovino, jo uzavestijo in se začnejo zavedati, da se ne sme ponoviti, ter živijo naprej kot prijatelji?
Zelo težko. Tukaj sem zmerni pesimist. Ljubljana ali Zagreb nista pravi sliki naših narodov. Treba je iti v Bosno in Hercegovino, v hrvaške vasice, na srbsko ozemlje, kjer so ljudje izgubili družine, ostali brez strehe nad glavo, tam je družba popolnoma razdeljena in še vedno je veliko sovraštva. Sem zagovornik tega, da poudarimo realno stanje. Če trdimo, da smo vsi prijatelji, je to zanikanje resnice in obstaja nevarnost, da se težave znova stopnjujejo. S težavami se moramo spopasti in jih rešiti. A problem je, da se mi v glavnem ne prenesemo, pa čeprav smo istega rodu. Mi moramo stvari spremeniti. Mi kot predstavniki naših narodov, jaz kot Srb, moj kolega iz Zagreba kot predstavnik Hrvatov in moj kolega iz Sarajeva kot predstavnik muslimanov ali Bošnjakov, mi imamo znanje in smo branili ljudi, ki so vodili narode, mi moramo ljudem dopovedati, da mora vsak priznati svojo krivdo, saj v nasprotnem primeru ne bo zdravega napredka. To je dolgotrajen proces, ki pa ga moramo začeti. Ne dvomim, da bodo številni Srbi rekli, "kaj ta Sladojević pametuje, on je izdajalec, oni so nas pobijali", a to ni bistvo. Priznati moramo, kaj smo mi naredili, in tako drugim postati zgled, da tudi oni priznajo svojo krivdo.

Daje sodišče oz. proces v Haagu javnosti prave odgovore na to, kaj se je dogajalo na območju nekdanje Jugoslavije? Kritik, ki so letele na haaško sodišče, ni bilo malo, govorilo se je, da je sodišče le politično orodje, da so sojenja nepravična. So te kritike upravičene ali so pretirane?
To je zapleteno vprašanje, saj obstaja več različnih mnenj. Po eni strani 22 let obstoja sodišča ni prineslo sprave, ampak je le vzdrževalo napetosti. Tudi s tem, da se je v glavnem sodilo le enemu narodu. Ne zato, ker sem jaz iz Beograda, ampak če pogledate statistiko, od 161 ljudi, ki so jim sodili, je več kot sto Srbov. Če bi bil to prvi korak k temu, da bi nekega dne ZDA, Rusija in Kitajska podpisale statut mednarodnega kazenskega sodišča in bi tudi njihovi predstavniki odgovarjali pred sodiščem, takoj sprejmem, da zdaj obsodijo samo Srbe. A ker ni realno, da bi se to zgodilo, mislim, da bi moralo biti malo bolj uravnoteženo. Seveda pa to, da sodijo večinoma Srbom, ne pomeni, da tistim, ki so krivi, ne bi bilo treba odgovarjati.

Ko je haaško sodišče novembra leta 2012 spremenilo sodbo proti Gotovini in ga spustilo na prostost, se je veliko govorilo o tem, da je sodišče izgubilo kredibilnost. Kako to vidite vi?
Ne morem biti nepošten do kolegov, ki so ga branili, ali nepošten do svoje stroke. Če je sodišče odločilo, da Gotovina ni kriv, ne morem jaz govoriti, da je kriv. Moje osebno mnenje ni pomembno. Morda ima pri tem kaj tudi to, da mu je v operaciji Nevihta svetovala agencija iz ZDA, toda po drugi strani so oprostili tudi Momčila Perišića in Jovico Stanišića, ki sta Srba. Nisem se ukvarjal s primerom generala Gotovine, lahko pa rečem, da bi bil problem, če bi bili standardi, ki jih je sodišče zavzelo do Srbov drugačni kot standardi za Hrvate. Če pa so standardi enaki in je ljudem sojeno po enakem principu, potem nimam pripomb.

Je bil Karadžić deležen poštenega sojenja? On je večkrat dejal, da ne in da je to posledica predvsem zahodne propagande.
To je spet kompleksno vprašanje. Ko smo začeli primer, nismo imeli dovolj časa, da se pripravimo, to je bilo nepravično. Dobili smo nekaj mesecev, da preberemo več kot milijon strani, kar je nemogoče, saj bi moral imeti teden več kot sedem dni. V tem smislu ni bilo pravično. A ko se je sojenje začelo, lahko rečem, da so bili sodniki v glavnem pravični v celotnem procesu. Kar se tiče medijskega pritiska, ta je bil prisoten. Vzemiva samo hipotetični primer, da bi sodniki dobili dovolj dokazov, da bi lahko v teoriji osvobodili Karadžića. Kako pogumen bi moral biti ta sodnik, da bi podpisal to osvobodilno sodbo, in kakšen pritisk bi lahko z vseh strani in vseh medijev pričakoval, če bi osvobodil tega človeka, ki morda res ni kriv? Ko je sodni svet na prvi stopnji Karadžića oprostil za genocid leta 1992, se je takoj začela medijska gonja, pojavile so se zgodbe žrtev, a to so le zgodbe. Mi ne trdimo, da se Srebrenica ni zgodila, mi le trdimo, da Karadžić ni kriv za vse. A je takrat pritožbeni senat to uničil in Karadžića ponovno obtožil genocida. Vse to je tako povezano, da ne morem trditi, da sodišče ni pod pritiskom medijev.

V filmu ste povedali, da v preiskovanju primera niste našli tako obremenjujočih dokazov, ki bi dokazovali, da je Karadžić res storil vse zločine, ki mu jih pripisujejo. Ne verjamete torej, da je bil Karadžić neposredno vpleten v genocid in druge zločine v Bosni in Hercegovini?
On zagotovo ni nikoli nikogar ubil, saj je bil politik in politiki niso bili vpleteni v ubijanje. Zato mora imeti tožilstvo kompleksne pravne konstrukcije, s katerimi lahko poveže ljudi na vrhu z zločini na terenu. Naša stran je predstavila več kot 800 strani dokazov, ki kažejo, da Karadžić ni kriv. To je na koncu objavil celo BBC. Imeli smo več kot 4.000 dokazov, več kot 200 prič, veliko več kot tožilstvo. Oni nimajo neposrednih dokazov. Imajo izseke govorov, ki so jih izbrali selektivno, nikoli pa niso predvajali celotnega govora. Seveda v nekaterih govorih Karadžić zveni zelo oster, a takšne so bile takrat razmere. Po drugi strani pa obstaja veliko dokumentov, ki pričajo o tem, da je Karadžić ščitil Nesrbe, civiliste in ujetnike, in takih je za celotno obdobje vojne več kot 60. On je sam rekel, da prevzema moralno odgovornost, in jaz se s tem strinjam, saj je bil vodja naroda, ki je storil grozne zločine. Nihče ne opravičuje nobenega zločina in ga ne zanika. Zločinov je bilo preveč. Srebrenica je gnusni zločin, masaker. Takih je še več, da se človek naježi, ko posluša o tem. Iskreno mislim, da bi bilo, če bi bil kdo drug na Karadžićevem mestu, samo še slabše.

Si upate napovedati, kakšno sodbo lahko pričakujemo?
Mi smo se, preden smo začeli obrambo, dogovorili, da ne bomo mislili na to, kaj se bo zgodilo na koncu. Dogovorili smo se, da bomo storili vse, kar je v naši moči, kako bo odločil sodni svet, pa je odvisno od njega. Tega dogovora se še držimo, tako da se mi niti ne sanja. Mogoče je vse, od oprostilne sodbe do dosmrtne ječe, vse je mogoče.

Kaj pa Karadžić pričakuje od razsodbe?
On je nepoboljšljivi optimist. Jaz ga skušam vedno postaviti na realna tla, vsega se zaveda tudi sam, a človek je po naravi optimist. In ne moremo mu zameriti, upati na najboljše je človeško.

Karadžić je ves čas trdil, da je s tedanjim ameriškim odposlancem za Balkan Richardom Holbrookom sklenil dogovor, da mu bodo v zameno za umik iz javnega življenja ponudili imuniteto pred haaškim sodiščem, ter da ZDA niso spoštovale dogovora. Sam Holbrooke je obstoj dogovora zanikal. Ali je res obstajal?
Nisem bil na tistem sestanku, a so priče, ki so bile zraven, potrdile, da je dogovor obstajal. Karadžić trdi, da je obstajal, ne bi me presenetilo, če bi, saj so to zakulisne politične igrice, ki jih ne vidimo. Če bi se izkazalo, da so ZDA izigrale Karadžića kot voditelja, saj so ga pozneje ujeli in mu zdaj sodijo, seveda ne morejo priznati, da je dogovor obstajal, saj nihče več ne bi verjel Ameriki in njenim pogajalcem. A preverljivih dokazov nimamo. Je pa domnevni Holbrookov dogovor pomemben, ker če je res obstajal, to Karadžića osvobaja krivde, da je bežal in se skrival pred roko pravice, saj se je le držal dogovora. Če pa dogovor ni obstajal in je Karadžić bežal pred pravico, se lahko vprašamo, zakaj je bežal, če misli, da ni kriv.

Film kot enega od osrednjih incidentov v vojni izpostavlja pokol oz. pokola na tržnici Markale v Sarajevu, kjer skušate tako vi kot vaši sodelavci in priče povedati, da je težko dokazati, da so za pokol krivi Srbi. Sam Karadžić je prepričan, da je šlo za propagando, obstaja nemalo teorij zarot o tem pokolu. Kaj pa mislite vi?
Zdaj vam bom povedal, a v prihodnosti ne bom več govoril o tem, saj ni bistvo to, kdo je kriv. Pomembno je to, da je človek tam ostal brez noge, da je nekdo ostal brez mame ali hčerke. To so grozni zločini, pa kdor koli je kriv. Ljudje sploh ne razmišljajo več o žrtvah, razmišljajo samo o tem, kdo je kriv. Kar se tiče dokazov, pa vam lahko povem, da naša obramba temelji na predpostavki, da tega ni zakrivila vojska Republike srbske, ker to ni bilo mogoče in ker jim ni bilo v interesu. Nisem bil tam, nisem bil priča, jaz to govorim na podlagi dokumentov, pričanj in ekspertiz, ki smo jih videli. Tako domači kot tuji balistični strokovnjaki so potrdili, da je nemogoče dokazati, kdo je kriv. In to je zmaga obrambe, ker mora tožilstvo to dokazovati onkraj razumnega dvoma.

Zakaj pa ste ravno Markale izbrali za enega od osrednjih incidentov, o katerem se govori v filmu?
Ne vem, to je izbral režiser. Mogoče zato, ker se je o Srebrenici že toliko govorilo. Mogoče pa je želel pokazati tudi, s kakšnimi pritiski se spoprijemamo v obrambi. To so strašni pritiski. Saj je razumljivo, matere so izgubile svoje sinove, ne pričakujem od njih, da bodo srečne, če so nesrečne. A to so pritiski, s katerimi se spopadamo. Vsi vnaprej obtožujejo Srbe, vsaj na Zahodu. To je slika našega sveta.

Ste vi osebno v času sojenja čutili kakšne politične ali finančne pritiske?
Finančni pritiski so bili na začetku ogromni, saj nam sekretariat ni plačeval našega dela, ko pa so nam začeli plačevati, so plačevali premalo. Mi smo delali 300 ur na mesec, oni so nam jih izplačali 150. Na koncu, po vseh prepirih, nam je predsednik sodišča prikimal, in so nam izplačali 190 ur na mesec, pa čeprav smo jih še vedno oddelali 300. Političnih pritiskov pa nismo bili deležni, edini problem je bil včasih pridobiti velike države k sodelovanju, da so nam poslali dokumente, počasi so nam odgovarjali na naše prošnje. A v principu pritiskov ni bilo.

V filmu ste povedali, da se vam je delo na haaškem sodišču zdelo pomemben korak v karieri, kar zagotovo tudi je, ampak da se po desetih letih počutite izpraznjeni in da se vaša kariera v mednarodnem pravu končuje. Zakaj?
Da, zagotovo je to konec kariere v mednarodnem pravu, ker ne bom več šel v Haag. Lahko pomagam še pri kakšni pritožbi, toda to je kratek proces, ki za obrambo traja nekaj mesecev. Sicer pa bi rad počel nekaj konstruktivnega. Do zdaj je bilo moje delo destruktivno, prav tako tudi delo tožilstva, saj smo le kazali s prstom drug na drugega, kdo je koga ubil, kdo je za nekaj kriv. To ni bistvo. Bistvo je, da so številni ljudje nastradali, in jaz sem skušal skupaj s svojo ekipo in s Karadžićem voditi realno obrambo. Sprejeli smo vse žrtve, a je bilo treba v okviru te materialne resnice najti najboljšo mogočo obrambo, da vidimo, zakaj je Karadžić res odgovoren, kaj se je v resnici zgodilo. Ob tem smo opozarjali tudi na trike in propagando vodstva bosanskih muslimanov, ki so nekatere zločine pripisali Srbom, a jih Srbi po naših preiskavah niso storili. V tem smislu je bilo sojenje kazanje s prstom drug na drugega, a to ne prinese sprave med narodi. In še danes, ko poslušam na primer hrvaške politične elite, bosansko-muslimanske ali srbske, so to v glavnem nezrele elite in nezreli mediji. Hrvati trdijo, da smo mi agresorji, mi trdimo, da so oni separatisti. To ljudi jezi, in samo vprašanje časa je, kdaj bo spet kaj eksplodiralo. Če bi prišlo do nove svetovne vojne, bi se mi spet najprej pobili med sabo. To ne sme biti tako.

Karadžićev primer je eden najbolj zapletenih primerov v zgodovini mednarodnih sodišč, ki s seboj prinaša določeno "prtljago". Ste imeli zato kdaj težave v poklicnem ali osebnem življenju?
V poklicnem absolutno ne, saj je to med nami pravniki tako, kot da bi igral za Real iz Madrida, in ljudje to cenijo. Še posebej, če si tako mlad. Kolega Robinson je od mene starejši 30 let, pa mi je Karadžić vseeno zaupal življenje v svoje roke. Z njegove perspektive sem bil mulec, saj sem imel, ko je bil Karadžić predsednik, samo 15 let. V osebnem življenju pa da. Ko pridem v Beograd, ki je precej razdeljen, me polovica ljudi še vedno sprašuje, kako lahko delam za Karadžića. V Bosni in Hercegovini je enako. Če sem na srbski strani, sem na pravi strani, če pa sem na bosanski strani, si lahko predstavljate, kako je. Oni identificirajo odvetnike z njihovimi strankami, a nam je to zgolj posel.

V filmu vidimo tudi, da je primer precej zaznamoval vaše osebno življenje. Z ženo sta se skoraj ločila, tudi nekateri vaši bližnji so imeli težave s tem, kaj počnete. Kako ste se spopadli s tem?
Priznam, da me je Slovenija (Marko zdaj z ženo Tino živi v Sloveniji, op. a.) prijetno presenetila. Ko smo snemali prizor s Tininimi starši, kjer je njena mama govorila, da jo ljudje sprašujejo, kako lahko branim Karadžića, sem bil presenečen, saj se meni to ni nikoli zgodilo. Ljudje so me res lepo sprejeli in razumejo, da to počnem profesionalno. So pa moje profesionalne deformacije, ki so se razvijale med procesom, vplivale na odnos s Tino, tudi v filmu lahko to vidite, a sem pravočasno prišel k sebi in rešil najin zakon.

Na koncu filma lahko preberemo, da se želita z ženo, ko se bo Karadžićev primer končal, preseliti v Buenos Aires in odpreti butični hotel. Je to še vajina želja?
Je, v prihodnosti. Želel bi, da zasadim seme sodelovanja, strpnosti, dialoga, ljubezni med našimi narodi, in ko bom videl, da bo to seme začelo rasti, bo moja naloga opravljena. Takrat bom šel v Buenos Aires in z ženo plesal tango (smeh).

Dotakniva se zdaj še malo filma samega. Snemali ste ga precej dolgo, od leta 2009 pa do leta 2014. Kako je bilo ves čas imeti ob sebi filmsko ekipo?
Da, režiser je film snemal pet let. Ni bilo to ves čas teh pet let, ampak se je vsake toliko časa, ko se je kaj zgodilo, oglasil in posnel nekaj kadrov. Na začetku je bilo življenje s kamero komplicirano in težko, a se sčasoma navadiš. Na kamero se navadiš, v določenem trenutku tako sploh nisem več vedel, da je režiser zraven.

Ko je bil film narejen, zmontiran, dokončan, ste bili z njim zadovoljni ali so bile določene stvari mogoče prikazane drugače, kot ste si predstavljali?
Če bi takoj vedel, da bo film, tako kot je, nisem prepričan, da bi privolil v sodelovanje. Nisem vedel, da bo tako oseben. A ker je bil to postopen proces, sem se sčasoma navadil na to vdiranje v zasebnost. Mi pravniki nismo vajeni, da na glas govorimo o svojih čustvih, ampak mi je bilo všeč, ker smo tudi mi samo ljudje. In sem vesel, da mi je uspelo pokazati tudi to ljudsko stran, in to, da nismo brez vesti, da nismo nečustveni ljudje.

Kaj pa glavna ideja filma, je bila predstavljena tako, kot ste želeli?
Ker je Karadžićev primer tako kompleksen in zapleten, je nemogoče v 80 ali 90 minutah predstaviti celotno obrambo. A to niti ni bila glavna ideja. Kot so zapisali neki hrvaški novinarji, je film zelo kontroverzen in zelo protivojni. Tudi zame je glavna ideja filma promoviranje dialoga med vsemi stranmi v vojni, režiserjeva ideja pa je bila verjetno moja pot od začetka kariere do konca, in moja preobrazba. Njegov osebni pogled je malo drugačen kot moj, ki je osredotočen predvsem na sporočilo, da se je treba pogovarjati.

Brina Tomovič