Prvo sodišče za vojne zločine s sedežem v Haagu je 25. maja 1993 s soglasno sprejeto resolucijo ustanovil Varnostni svet Združenih narodov. Sodišče so ustanovili kot odgovor na množične zločine v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, ki sta bili še v vojni. Prvo obtožnico so izdali novembra leta 1994, prvo sojenje pa se je začelo maja 1996.

Sodišče doseglo nekaj pomembnih ciljev
Sodišče je od začetka svojega obstoja izpolnilo kar nekaj ciljev. Na zatožno klop je pripeljalo nekatere najodgovornejše za vojne zločine, ki so jih med letoma 1991 in 2001 zagrešili nad pripadniki različnih narodov na Hrvaškem, v BiH-u, Srbiji, na Kosovu in v Makedoniji. S tem je sodišče končalo politiko nekaznovanja najvišjih predstavnikov držav in vojsk ter v mednarodnem pravu postavilo temelje za zdaj uveljavljeno normo reševanja konfliktov tako, da se voditeljem sodi za množične zločine.

Sodišče je ugotovilo številna dejstva o poteku vojne, dokazalo je, da se je v Srebrenici leta 1995 zgodil genocid, razsodilo je, da je vojska bosanskih Srbov posilstvo uporabljala kot instrument nasilja. Vplivalo je na reformo pravosodja v državah na območju nekdanje Jugoslavije in njim zdaj pomaga pri sojenjih za vojne zločine, po njegovem vzoru so oblikovali tudi sodišča za Ruando in Sierro Leone, pa tudi Mednarodno kazensko sodišče.

Hartmannova izpostavila prednosti in slabosti
Nekdanja tiskovna predstavnica nekdanje glavne haaške tožilke Carle Del Ponte Florence Hartmann je ob tem izpostavila, da so vojne na območju nekdanje Jugoslavije najbolje dokumentirane v zgodovini vojskovanj, o čemer priča 1,6 milijona strani zapiskov. Haaško sodišče je, čeprav je preganjalo le peščico izbranih, po besedah Hartmannove pripomoglo k dosegi pravice za žrtve in prispevalo k oblikovanju naprednih mednarodnih kazenskopravnih standardov, ki so pomembni za končanje nekaznovanosti kjer koli na svetu.

Sodišču so že vse od ustanovitve očitali političnost in se, čeprav ima v statutu zapisano neodvisnost, politiki ni moglo izogniti, saj je bilo odvisno tudi od razmerja sil v mednarodnih odnosih in od pripravljenosti držav z območja na sodelovanje. To se je odražalo tudi pri prijetju najbolj odmevnih obtožencev, od hrvaškega generala Anteja Gotovine do nekdanjih političnega in vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića, ki so jih države izročile šele zaradi pritiskov v okviru napredovanja na poti v Evropsko unijo. Tako so zadnjega, 161. obtoženca, prijeli šele julija 2011, le malo prej pa po 16 letih skrivanja kot predzadnjega še Ratka Mladića, krivca za genocid v Srebrenici.

Presedan z oprostilnima sodbama Gotovini in Perišiću
Tukaj tudi Hartmannova opozarja, da je sodišče v zadnji fazi delovanja opustilo svojo nalogo in je prišlo pod oster nadzor politike, kar se vidi predvsem na primerih oprostilnih sodb za Gotovino in nekdanjega načelnika generalštaba jugoslovanske vojske Momčila Perišića. "Sodišče se ukvarja predvsem z ustvarjanjem pravnega nasledstva, ki ustreza velikim silam, ki imajo podobne situacije v operacijah posredovanja po vsem svetu," je prepričana Hartmannova.

Hartmannova je povedala še, da je sodišče z omenjenima sodbama oblikovalo pravni presedan, ki otežuje ali celo onemogoča sodni pregon poveljnikov in daje alibi domačim sodiščem, da se še naprej vzdržijo pregona načrtovalcev in/ali naročnikov zločinov in se tako kot doslej zadovoljijo z "malimi ribami".

Sodišče ima mandat do leta 2016
Po kakšni poti bo sodišče, ki mu mandat poteče leta 2016, nadaljevalo, bomo videli, saj žrtve, potem ko je leta 2006 še pred izrekom sodbe umrl nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević, še čakajo na pravico in kaznovanje najodgovornejših za genocid v Srebrenici, Mladića in Karadžića, in za padec Vukovarja. Sodišče čaka tudi nekaj pomembnih pritožb.