Duhovnik Jean-Phillipe je v svoji knjigi Duhovnik med prostitutkami zapisal: "Moje življenje je, da odpiram vrata. Vrata avtodoma Magdalena "puncam" iz Gozda, rešetke v priporu v Nanterru, kjer sem zaporniški duhovnik, vrata svoje pisarne v župniji Svete Cecilije v Parizu, južno od Bulonjskega gozda, kjer poslušam, svetujem, spovedujem ... Ker so mi kot otroku zaprli vrata v življenje, imam toliko večjo željo, da odprem vrata v srca drugih, da bi vanje prodrla Božja nežnost. V zaprta srca, zverižena od sovraštva, bede, krivice in greha, ki se ne morejo in tudi nočejo več odpreti za luč, saj so izkusila že preveč trpljenja."

Pri dvanajstih letih je bil zlorabljen tako v lastni družini kot tudi zunaj nje. Svoje otroštvo je preživel v katoliških internatih in popravnih domovih, kjer so ga služabniki Cerkve s svojo krivičnostjo in hinavščino odvrnili od nje. Pozneje je na svoji življenjski poti srečal kristjane, ki so mu s svojo dobroto odprli nov pogled na Cerkev. "Danes to Cerkev ljubim in jo priznavam za svojo Mater. Kakovosti črede vendarle ne merimo po garjavih ovcah."

Preizkušnje klešejo srce
Ko danes p. Jean-Phillipe v okolici Pariza sprejema prostitutke in jim pomaga, lahko to počne zato, ker je sam veliko pretrpel. Preizkušnje so ga izklesale do te mere, da pred trpljenjem drugih ne zbeži, ampak sprejme dano situacijo. Tako se tudi izogne paniki. "Spominjam se dekleta iz Gozda, ki je nekoč prišlo k meni in se mi vso v solzah vrglo v objem. Jokalo je kot dež. In govorilo, govorilo, a ga žal nisem razumel, ker ne znam špansko in nimam daru jezikov. Razumel pa sem, da gre za veliko trpljenje in da moram biti kanal ljubezni, kanal nežnosti. Da moram preprosto molčati in dekle sprejemati z vsemi njegovimi solzami."

Telesnost je nekaj konkretnega
Kako danes posredovati resnico o lepoti telesa, je kompleksno vprašanje. P. Jean-Phillipe pravi, da spolnost ni nekaj abstraktnega. Vedno namreč srečamo konkretno osebo, lepo dekle, simpatičnega fanta. In ta oseba v nas prebudi nekaj novega. Sam se je prvič zaljubil pri štirinajstih letih. Šele pozneje je kot moški odkril spolnost. Spominja se tudi tega, kako se je prvič samozadovoljeval. To je bilo nekaj, kar ga je presenetilo. "In zakaj naj bi se tega sramoval? V meni se je razvijalo življenje in nisem vedel, kaj naj z njim počnem. Pri nas doma ni bilo nobene tovrstne vzgoje, z nikomer se nisem mogel o tem pogovarjati. No, saj smo tudi pri nas doma govorili o masturbiranju in spolnosti, a to je bilo vedno vulgarno, nikoli s pridihom občudovanja. Mislim, da moramo postati bolj preprosti, kar pa ni enostavno, saj biološko življenje telesa še vedno zakriva neka senca."

Spolne zlorabe
P. Jean-Phillipe pozna zgodbe zlorabljenih in žrtev posilstev. Kako naj ravnamo v takem primeru? Po njegovem mnenju se da veliko narediti. Papež Frančišek je v tem pogledu nepopustljiv. Vsako tako dejanje je vredno najstrožje obsodbe. A tu je tudi pot odpuščanja.

"Večina prostitutk, s katerimi delam, je bila v mladosti, nekje med 12. in 14. letom žrtev posilstva, in to ne le enkrat, večkrat. Utrpele so izgubo identitete sebe kot telesnega bitja. In zgodil se je pretres. Lahko je obsojati transseksualce, transvestite ali homoseksualce. Kako lahko sodiš? Kdo si ti, da sodiš svojega brata? Samo Bog lahko sodi. Ti ga skušaj ljubiti, ga sprejemati takšnega, kot je. Pred tednom ali dvema sem eno od deklet (je transseksualka) peljal v neko župnijo, da bi imela pričevanje. Rekel sem ji: Ne boj se, iskreno povej, kaj te je pripeljalo do tega, kar si danes, transseksualka. Ljudje morajo slišati tvojo zgodbo, da bi te razumeli in ljubili brez obsojanja".

Zdaj ko se je Katoliška cerkev znašla na udaru zaradi spolnih zlorab, iz njenih vrst prihaja tudi glas duhovnika, ki lahko iz lastne izkušnje razume spolno zlorabljene, prostitutke, zapornike, odvisnike, skratka ljudi z obrobja.

P. Jean-Philippe Chauveau je bil gost Nikodemovih večerov 2018, ki jih je pripravila škofija Novo mesto.