(Zahodni) svetovni voditelji so bili v svojih odzivih na polkovnikovo smrt enotni: Konec despotizma (Jose Manuel Barroso). Konec zatiranja libijskega ljudstva (Herman Van Rompuy). Libijci so se otresli režima, ki jih je teroriziral več kot 40 let (Catherine Ashton). Začetek vzpostavitve demokracije (Nicolas Sarkozy). Temna senca tiranije se je dvignila (Barack Obama).

Ob tem, ko so svetovne fotografske agencije iz svojih arhivov na dan privlekle podobe rokovanj Gadafija s skoraj vsemi zgoraj naštetimi, pravzaprav niti ni bilo treba dopisati, da je imela Libija vseh teh 40 plus "tiranskih" let precej dobre odnose z Zahodom. Čeprav so mogoče državo grajali zaradi peščice incidentov, še zlasti pa zaradi vloge, ki jo je igrala pri bombnem napadu na ameriško letalo PanAm 103 leta 1988, so se odnosi zlasti v zadnjih letih precej normalizirali.

Ko britanski premier Cameron govori, da so zdaj končno odprta vrata za demokratično prihodnost Libije, pozablja na to, da je velik del orožja, ki ga je uporabljal Gadafijev režim, temu prodala Velika Britanija. "Britanija je Libiji prodala za okoli 55 milijonov dolarjev vojaške in paravojaške opreme v letu, ki se je končalo s 30. septembrom 2010. Med predmeti: brzostrelke, oklepna vozila, strelivo za nadzor množic in solzivec." (AP).

Orožarski posli
Nekdanji premier Tony Blair je osebno podprl posel z zloglasnimi brigadami Khamis (libijska elitna enota pod neposrednim poveljstvom enega izmed Gadafijevih sinov), ki so od britanske družbe Generaly Dynamics UK kupili 85 milijonov funtov vreden nadzorni sistem. Toda Britanci niso le oboroževali Gadafijevih sil, ampak so jih tudi usposabljali.

Cameron je rekel še, da je "danes dan spomina na vse Gadafijeve žrtve" - a pri tem ni omenil tistih žrtev, ki jih je zajela in izročila Gadafijevemu režimu britanska obveščevalna služba. Eden izmed njih je Sami Al Sadi, ki zdaj toži britansko vlado, ker ni bila le sokriva pri njegovi izročitvi in mučenju, ampak je to dejansko organizirala, kar so razkrili dokumenti, ki so jih našli v Tripolisu po padcu režima.

Stiki med Tripolisom in Londonom pa niso bili le strogo poslovni. Blair je tako Gadafijevemu sinu Saifu, denimo, pomagal pri doktoratu na londonski School of Economics.
Naveza Cia-Tripolis
A Velika Britanija še zdaleč ni edina velesila, ki se ji zdaj lahko očita hinavščina.

Najdeni dokumenti so razkrili oziroma potrdili tudi tesne stike med ameriško obveščevalno službo Cio in libijsko obveščevalno službo, s katero pa naj bi sicer sodelovala tudi britanska obveščevalna služba MI-6. Ta naj bi za režim preverjala telefonske številke, Britanci pa naj bi Gadafijevim obveščevalcem posredovali podatke o nasprotnikih režima v izgnanstvu.

Cia naj bi v obdobju administracije ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega v Libijo, ki je bila sicer vedno na slabem glasu zaradi mučenj zapornikov, večkrat poslala teroristične osumljence in libijskim oblastem ob tem namignila, kaj naj zasliševalci osumljence vprašajo.
Američani naj bi celo pomagali pri oblikovanju Gadafijevega govora o orožju za množično uničevanje. Govor so Američani posredovali pred božičem 2003, z njim pa so očitno želeli pokazati libijskega voditelja v pozitivni luči. Gadafiju se je leta 2004 z odpovedjo orožju za množično uničevanje uspelo znova zbližati z Zahodom.
Condoleeza sklepala posle
Leta 2008 je Bush v Libijo na pogovore z režimom poslal svojo prvo diplomatko, Condoleezo Rice, ki je Gadafija popolnoma očarala, istega leta pa je teksaška naftna družba Exxon Mobil podpisala pogodbo z libijsko naftno družbo za vrtanje ob libijski obali. Busheva administracija je ob tem dala dovoljenje za večmilijonski posel prodaje ameriške vojaške opreme Libiji.

Poleg tega dokumenti še kažejo, da je Cia leta 2004 ugrabila in mučila tudi Abdela Hakima Belhadža, aktualnega vodjo vojaškega sveta Tripolisa, preden ga je predala libijskim oblastem.

Na hinavščino je opozorila celo nekdanja republikanska podpredsedniška kandidatka Sarah Palin - a je šla v intervjuju za Fox le tako daleč, da "se ji zdi ironično, da je levica Reaganove napade na Gadafija leta 1986 označila za kriminalno dejanje, taisti ljudje pa danes slavijo Obamovo proaktivnost pri napadih Nata na Gadafija".
Zraven tudi Nemčija
Nemška kanclerka Angela Merkel je ob Gadafijevi smrti dejala: "S tem je končana krvava vojna, ki jo je Gadafi bil proti lastnemu ljudstvu. Pot je zdaj končno prosta za svež politični začetek, v miru. Nemčija si je oddahnila in je zaradi tega zelo srečna." A tudi nemška varnostna služba je že pred več kot desetimi leti dobivala informacije od libijske obveščevalne službe.

Dejstvo je, da se imajo različni bližnjevzhodni despoti za svojo dolgoletno vladavino v nezanemarljivi meri zahvaliti tudi podpori Zahoda, ki jim je omogočal usposabljanje, dajal orožje in diplomatsko legitiminost.
Libija, Tunizija, Savdska Arabija, Bahrajn, Jemen, Sirija ... sporni voditelji vseh teh žarišč arabske pomladi, ki jo Zahod zdaj pozdravlja kot "osvoboditev zatiranih", so delovali s pomočjo Zahoda. Tudi zato je bil odziv Zahoda na krvavo zatiranje protestov v Bahrajnu in Jemnu izjemno medel. In sirskega predsednika Bašarja Al Asada, "svojega" kandidata za reforme, so podpirali še mesece zatem, ko je že začel pobijati svoje ljudstvo.

"Nikoli ne zaupaj zahodnemu politiku"
In v opozorilo velja izpostaviti zapis britanskega blogarja muslimanskega rodu Reze Pankhursta, urednika New Civilisation: "Čeprav mnogi slavijo uboj osovraženega despota, pa ni velike verjetnosti, da bo regija pozabila zgodovino podpiranja (in še trajajočo podporo) Zahoda diktatorjev Bližnjega vzhoda. Če je za še preostale nezakonite režime na tem območju lekcija Sadama Huseina, Hosnija Mubaraka, Bena Alija in zdaj Moamerja Gadafija ta, da lahko zahodni pokrovitelji naglo zapustijo svoje prijatelje, ko jim enkrat odbije ura, je najboljši nauk, ki ga lahko človek potegne iz teh dogodkov ta, da nikoli ne zaupaj zahodnemu politiku, in da je edini način za spremembo statusa quo radikalna sprememba."