Nekdanji direktor ameriške obveščevalne agencije Cia se je zavezal, da bo skušal ameriške vojake pripeljati iz Iraka, a da si ne more privoščiti neuspeha v regiji. Dejal je, da bi neuspeh v Iraku ZDA in Američane ogrožal še desetletja in da bi škodil njihovi verodostojnosti. Novi obrambni minister je rešitev razmer v Iraku postavil na prvo mesto svojih nalog, obljubil pa je, da bo kmalu tudi sam obiskal Irak.

Irak in Afganistan odločilna
Gates je opozoril tudi na nemirne razmere v Afganistanu, kjer se ameriške sile in sile Nata že pet let spopadajo s talibani. Dejal je, da bodo razmere v Iraku in Afganistanu odločile, ali bo šel svet na pot napredka ali pa bodo "ekstremistične sile prevladale v svetu".

Gates, ki je na mestu obrambnega ministra zamenjal Donalda Rumsfelda, je v Pentagonu prisegel pred ameriškim podpredsednikom Dickom Cheneyjem, slovesnosti pa se je udeležil tudi predsednik George Bush. Že prej je na manjši slovesnosti v Beli hiši uradno prisegel pred vodjo osebja Joshuo Boltenom.

Pred Gatesom težka naloga
Gates, ki bo na mestu obrambnega ministra zamenjal Donalda Rumsfelda, službo sicer začenja s prepričljivo podporo kongresa, a njegovo delo ne bo lahko. Po objavi Bakerjeve komisije, ki je ne ravno presenetljivo dozdajšnjo politiko ZDA v Iraku označila za neuspešno, Gatesa čaka reševanje položaja v Iraku, ki se zdi brezizhoden, saj je država na robu državljanske vojne. Po prisegi je pred njim že prva naloga: obisk iraškega kotla.

Netipični predstavnik Busheve administracije
63-letni Gates je bil sicer tudi sam član Bakerjeve komisije in je v nasprotju z Bushem podprl izjavo, da ZDA v Iraku ne zmagujejo. Senatni odbor je (prijetno) presenetil tudi s tem, ko je izrazil naklonjenost zamisli o pogovorih z Iranom in s Sirijo glede rešitve razmer v Iraku. Gates se sicer ni izrekel o časovnem okviru, do kdaj naj bi se ameriške enote umaknile iz Iraka, saj naj bi po njegovem mnenju s tem upornikom sporočili le, do kdaj morajo čakati.

Gates je prvi Ciin analitik, ki se je do mesta direktorja povzpel po strokovni, in ne politični poti, agencijo pa je vodil v letih 1991 in 1992. Po odhodu je deloval v odborih različnih korporacij.

Štetje pred Rumsfeldom in po njem
Novi obrambni minister bo tako nasledil dolgo vladavino 74-letnega Donalda Rumsfelda, ki ima med obrambnimi ministri enega najdaljših stažev v ameriški zgodovini in je edini, ki je to funkcijo opravljal v dveh administracijah - bil je najzvestejši podpornik in glavni strateg Georgea Busha, odkar je nekdanji teksaški guverner dobil svoj prvi predsedniški mandat leta 2001, prvič pa je to mesto prevzel leta 1975 med predsedovanjem Geralda Forda. Takrat je bil tudi najmlajši, ki se je dokopal do službe obrambnega sekretarja - danes je najstarejši.

Čeprav je bil Rumsfeld označen za prvega jastreba Busheve ultrarepublikanske administracije in za idejnega vodjo iraške polomije, ga je ameriški predsednik podpiral do konca. Bushevi neomajanosti niso prišli do živega ne pozivi k Rumsfeldovi odstranitvi tako demokratov kot tudi republikancev ne javnomnenjske ankete, ki so "Rummiju" kazale klavrno podporo. Nazadnje je Busha muk razcepljenosti odrešil kar Rumsfeld sam - po porazu republikancev na kongresnih volitvah 8. novembra je podal odstopno izjavo.

Powell: ZDA izgubljajo vojno
Medtem se je po nekaj časa spet oglasil nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell, zadnji v dolgi vrsti uglednih (tudi republikanskih) političnih imen, ki so javno povedali to, kar si misli večina: da ZDA v Iraku ne zmagujejo. Powell je v intervjuju za CBS izrazil dvom, da bi bilo povečanje števila ameriških vojakov v Iraku učinkovito, češ da jih niti nimajo od kod vzeti. Nasprotuje tudi temu, da bi vojska ZDA nastopala v vlogi policije, stanje v aktivni sestavi ameriške kopenske vojske pa je označil za skoraj brezupno.

Ko so Powlla vprašali, ali je zmaga v Iraku sploh mogoča, je nekdanji član Busheve administracije, ki je to vseskozi svaril pred prenagljenimi odločitvami, odgovoril, da ne vidi možnosti zmage, ki bi nekoč prinesla pravi mir v Iraku. Največ, kar ZDA lahko dosežejo zdaj, naj bi bila ponovna povrnitev občutka varnosti in reda, čeprav bi ta hodil z roko v roki z določeno mero nasilja. Odgovornost pa naj bi bila po Powllovem mnenju na strani Iračanov, saj so edini, ki si še lahko pomagajo.

Demokrati (spet) razdvojeni
Demokratska stranka pa še kar ne more in ne more nastopiti enotno. Potem ko je vodja demokratskih senatorjev Harry Reid podprl zamisel, da bi ZDA začasno v Irak poslale dodatno vojaško okrepitev, so mu oporekali najmanj trije kolegi, ki dvomijo o učinkovitosti večjega števila ameriških vojakov. Senator Jack Reed je za CNN dejal, da bi to nasprotnika le prepričalo k spremembi taktike, senator Edward Kennedy je za Fox povedal, da bo kljub spoštovanju demokratskemu vodji Reidu v odboru za oborožene sile nasprotoval.

Svoje je pristavil še senator Jospeh Biden, ki bo sicer januarja prevzel predsedovanje senatnemu odboru za mednarodne odnose - Biden namreč trdi, da lahko povečanje števila vojakov sledi le političnemu dogovoru za prenehanje nasilja, tega pa seveda še ni nikjer na obzorju.

K. S./B. T.