Izvolitev Jorgeja Bergoglia za 266. papeža Rimskokatoliške cerkve za posvečene ni bila presenečenje. Za enega favoritov je veljal že na konklavu pred tem, ko je kardinalski zbor leta 2005 izbral Josepha Ratzingerja. Ko so ga leta 2013 vendarle izbrali, je prvi Frančišek med papeži dobil dvoje jasnih nalog: naj prečisti upravljanje vatikanske kurije in njeno finančno poslovanje, središče Cerkve, Rim, pa naj približa periferijam.

Kar je presenetilo, je bila Bergoglieva širitev papeške agende. Svežino je prinesel njegov neobremenjeni dialog z drugimi krščanskimi cerkvami in preostalimi verstvi, pri čemer poudarjamo intenzivne stike z muslimanskim svetom. Katoliško občestvo in progresivno usmerjene neverne je očaral zlasti njegov preprosti življenjski slog, skrb za revne in zagovor prebežnikov. Cerkev, kot si jo je zamislil Frančišek, naj bi postala bolj vključujoča do družbenih skupin, ki so se pred tem počutile odrinjene.

Papež ni eden, papeža sta dva
Toda desetletje pozneje je Rimskokatoliška cerkev razklana. Vatikanistka rimskega dnevnika Messaggero Franca Giansoldati meni, da je papež v teh letih deloval izključujoče: "Vztrajal je pri svojih reformah in se ni menil za mnenja tako imenovanih konservativcev." Da "Frančišek s svojo osebnostjo po eni strani močno privlači ljudi, po drugi pa jih močno odbija," meni tudi njen mnogo prizanesljivejši kolega z dnevnika Repubblica Iacopo Scaramuzzi. Opominja, da je tudi argentinska jezuitska provinca po njegovem odhodu z vodilnega mesta ostala razcepljena na bergoglievce in protibergoglievce. "V resnici imamo dva papeža: papeža Frančiška in papeža Bergoglia," dodaja urednik upoštevanega neodvisnega vatikanskega portala Sismografo Luis Badilla, za katerega je Bergoglio monarh in avtoritarni suveren, ki je zelo drugačen od javno bolj znanega Frančiška: papeža usmiljenja, neposrednega dušnopastirstva in priljudnosti.

Protislovij ne manjka …
… opazna so na različnih ravneh. Po desetih letih se marsikdo sprašuje o uspehu njegove prenove Cerkve v smeri večje odprtosti v prvinskem duhu evangelija. Težko sodimo o njenih učinkih na periferijah katoliškega sveta, ki jim Frančišek posveča veliko pozornosti – a v njegovem središču, v Rimu, so cerkve bolj prazne kot leta 2013, kar pogosto velja tudi za verske dogodke na Trgu svetega Petra. Eden od razlogov za to je po mnenju naših sogovornikov v inflaciji Frančiškovih javnih nastopov, intervjujev in knjig, s čimer je papeška figura postala preglasna, da bi bila tudi slišana. Izpraznjen pa je tudi Castel Gandolfo, kjer so papeži štiristo let preživljali vsaj del svojih poletij; papež Frančišek je tradiciji napravil konec, papeška palača v idiličnem pririmskem kraju ob jezeru Albano pa je postala muzej.

Podobno opažajo tudi pri papeževem sinodalnem delu. Frančišek pogosto odškrne vrata zahtevam progresivnih struj v Cerkvi, ko trči ob opozicijo, pa reformni proces zastane. "S sinodo o družini in njenim zaključnim dokumentom Amoris Laetitia je papež dopustil individualni tretma ločenih in znova civilno poročeni katoličanov. To je zelo sporna točka med njim in konservativno desnico v Cerkvi. In menim, da se bo podobno zgodilo z naslednjo sinodo – sinodo o sinodalnosti v Cerkvi," pove Nicole Winfield z agencije Associated Press.

Zlorabe in papež Frančišek
Boj proti zlorabam v Cerkvi se je v preteklem desetletju povzpel na vrh Frančiškovega seznama nalog. Že v prvih letih pontifikata je sprožil nekaj ukrepov in ustanovil Komisijo za zaščito mladoletnih v Cerkvi, a kot meni Nicole Winfield, "ni dojemal dinamike zlorab in niti vloge cerkvene hierarhije pri njihovem prikrivanju". Naši sogovorniki se strinjajo, da se je preobrat zgodil točno na sredini preteklih desetih let: s papeško potjo v Čile.

Pa Rupnik?
Frančišek se je večkrat javno zavzel za ničelno toleranco do spolnega nasilja v Rimskokatoliški cerkvi, toda obseg zaznanih zlorab se je z leti razširil. Primer Rupnik odpira novo poglavje pri vprašanju zlorabe moči, kakor se odraža skozi manipulacijo odraslih, četudi morda ne spadajo v ranljive skupine. Hkrati postavlja pod vprašaj Frančiškovo zavezo transparentnosti. Saj: kdo je leta 2020 odpravil izobčenje slovenskega jezuita, če ne ravno on?