pravi Hajra Ćatić, predsednica Združenja Ženske Srebrenice (Žene Srebrenice), ki si že 20 let prizadeva najti truplo svojega sina Nihada Nina Ćatića.

Takrat 26-letni pesnik, novinar in radioamater se je v dneh pred pokolom redno javljal iz Srebrenice in prek radijskih valov opominjal, v kako težkih razmerah živijo prebivalci Srebrenice in okolice. Njegova poročanja, urejal je tudi Srebreniški glas, so takrat citirali številni mediji. Po 11. juliju se je za njim, ko se je iz Srebrenice s prijatelji podal proti Tuzli, izgubila vsaka sled. Po številnih pogovorih se je Hajra Ćatić dokopala do približnih podatkov, kje so ga nazadnje videli, po nekaterih podatkih ranjenega. Njegove prijatelje, ki naj bi ga ranjenega nosili, so našli v množičnem grobišču v Kravici, Nina med njimi ni bilo.

Če ne govorimo o tem, če se ne piše o tem, potem se ne bo nič zgodilo, pravi. Če ne bi sorodniki spregovorili, potem se o Srebrenici sploh ne bi govorilo. Če bi Srbi takrat vedeli, kako glasne bomo potem srebreniške mame, bi takrat prišli in pobili tudi nas, je prepričana Ćatićeva. Šla je na množična grobišča, na minska polja, a sinovih posmrtnih ostankov ni našla. "Živim za dan, ko bom našla svojega sina," pravi z bolečino, zaradi katere je v 20 letih otopela in tudi že skorajda obupala. Vse, kar si želi, je, da bi sina pokopala poleg moža, čigar truplo, v nasprotju z Ninovim, so našli. Leta 2005 ga je pokopala v spominskem centru v Potočarih.

20 let že iščete sinovo truplo. Mislite, da je še kaj možnosti, da ga kdaj najdete?
Verjemite mi, izgubila sem že vse upanje. Res sem bila dolgo prepričana, da bo ob 20. obletnici že pokopan ob svojem očetu Junuzu v Potočarih, toda kot kaže, se to ne bo zgodilo. Umrl je na poti med Srebrenico in Tuzlo, kjer so se skušali prebiti proti osvobojenemu ozemlju. Na tej poti je umrlo na stotine ljudi, večine posmrtnih ostankov pa niso nikoli pobrali. Na nekaterih predelih na vzhodu BiH-a so prebivalci po vrnitvi po vojni na svojih domovih našli trupla. Na poti, po kateri so se takrat naši odpravili proti osvobojenemu ozemlju, pa niso nikoli preiskali ozemlja, da bi našli trupla.

Moj sin je bil poročevalec iz Srebrenice, številni so ga poznali. Ko so nas deportirali v Tuzlo, sem delala v komandi mesta v Srebrenici, in vsi, ki so šli mimo, so se nam javili. Seveda sem vprašala, ali je prišel mimo tudi Nino. Ko sem potem primerjala zbrane podatke, so se informacije glede kraja, kjer se je nazadnje gibal sin, dokaj ujemale. Bil je namreč ranjen pri potoku blizu Bujina, to je hrib. Ob začetku iskanja smo si najprej prizadevali, da bi najprej površinsko pregledali to območje in potem odpirali skupinska grobišča. Toda vedno so nam govorili, da so pokopali posmrtne ostanke. Izkazalo se je, da to ni res.

Pred tremi leti sem šla na to minsko polje in prišla do kraja, kjer naj bi bil ranjen, vendar pa tam nisem našla ničesar. To se je zgodilo pred tremi leti, torej 17 let po tem, ko so se tam dogajala grozodejstva. Gibanje je bilo zaradi min, ki so še vedno tam, zelo omejeno.

Ko smo se vračali, sem našla eno lobanjo, ki sem jo prinesla na Združenje. Vem, kako poteka proces identifikacije, poznam celotno proceduro. To lobanjo sem vzela na svojo roko, ni bilo pomembno, čigava je, niti pomislila nisem, da je od mojega otroka. Vem pa, kaj pomeni za vsako mamo, ženo, sestro, da najde posmrtne ostanke svojega družinskega člana. Lobanja je potem kar nekaj časa mirovala, nekateri so bili jezni name, ker sem jo vzela. Na koncu so jo na pristojnem uradu sprejeli, a šele po tem, ko sem sama postala članica svetovalnega odbora Inštituta za pogrešane in sem jih obvestila o tem. Po vseh zapletih so jo identificirali. Izkazalo se je, da gre za posmrtne ostanke prijateljičinega sina.

Lahko si mislite, da je po vseh teh letih dež, ki je padal v Bočkin potok, kakor se imenuje, vse odnesel. Pisala sem različnim institucijam, med drugim oblastem v Sarajevo in v Pale. Na koncu so območje okoli tega potoka delno razminirali in tam našli šest trupel. To se je zgodilo lani decembra, pred novim letom. Do zdaj so identificirali dve trupli, torej štirih še niso prepoznali. Pred približno 15 dnevi sem šla tja, ko so potekala nova razminiranja, s televizijsko ekipo in čakala, da se vrnejo s tistega območja, ker je zelo slabo prehodno, sama pa sem že starejša. Ko so se vrnili, so mi povedali, da so našli le spodnjo čeljustnico od lobanje. Bila sem čisto potolčena. Že toliko let upam, da ga bom našla, pa sem vsakič znova razočarana.

Če bi lahko izbirala, bi si želela, da bi bili njegovi posmrtni ostanki v enem izmed množičnih grobišč, kajti ta bodo enkrat odprli in tako bi ga našla. Tako sem v enem izmed množičnih grobišč našla moža, ki sem ga potem pokopala leta 2005. Nina pa nikakor ne najdem.

Kakor sem brala, je še vedno, kot ste že sami rekli, več množičnih grobišč. Ali obstajajo kakšne ocene, koliko jih še obstaja?
Približno 2.000 družin še vedno išče svoje sorodnike. Letos smo do zdaj odkrili 136 trupel, do 11. julija se bo to število verjetno še nekoliko povečalo. Kar nekaj je primerov, ko družine niso potrdile identifikacije trupel: v nekaterih primerih, okoli 130, so našli samo del trupel, in družine v upanju, da bodo našli še kakšne posmrtne ostanke, niso potrdile, da gre za njihovega člana. Upajo, da bodo lahko pokopale kaj več kot zgolj eno kost. Sama pa pravim: Da bi vsaj našla sinov prst, da bi ga lahko pokopala, da bi lahko označila njegov grob. Če ne bom označila njegovega groba, nihče ne bo vedel, da sem ga imela.

Kaj je glavni razlog, da ti procesi izkopavanja in identifikacije trupel potekajo tako počasi: je to pomanjkanje politične volje ali denarja ali kaj tretjega?
Vam povem: politika se vmešava v vse, ni področja, kamor se ne vpleta. Njim vsem odgovarja, da ti procesi trajajo čim dlje. Ne nazadnje tudi zato, da imajo nekateri ljudje službo. Tu je res veliko različnih interesov.

Pred nekaj tedni ste organizirali konferenco "Istraživanje, dokumentiranje procesiranje genocida u BiH", na kateri so sodelovali tudi številni visoki tuji gosti. Kaj so bili zaključki?
Da, med njimi je bil tudi sodnik haaškega sodišča, za katerega smo pred nekaj meseci zahtevale zamenjavo. Vsak je govoril s svojega stališča, na koncu pa iz tega ni bilo nobenega zaključka. Številni družinski člani žrtev so v teh 20 letih že umrli. Številni niso nikoli dočakali, da bi lahko pokopali svoje ljubljene. Preživeli so vse starejši in umirajo, vse preiskovanje pa poteka čedalje počasneje. Ogorčeni smo na tem.

Zdaj ob 20. obletnici številni politiki govorijo o dogajanju v Srebrenici. Kaj pričakujete od bošnjaških, srbskih in ne nazadnje evropskih oblasti? Ali ob dejstvu, da gre za okroglo obletnico, pričakujete, da boste dejansko dosegli kaj konkretnega, ali ste že obupali?
Saj vam pravim: vsi bodo prišli v Srebrenico, vsi se bodo fotografirali. Mogoče jim bo pogled na polje belih krst jasno povedal, da se je tu res zgodil genocid. Da pa bi mi kaj dosegli na sestankih s pomembnimi politiki, pa ni pričakovati. Prišli bodo in odšli. Vse bo po starem. Naše združenje ne želi, da se govori o Srebrenici samo enkrat na leto. Vsak 11. dan v mesecu zato s shodi opominjamo domačo in svetovno javnost, kaj se je zgodilo.

Ko se zgodijo tako strašno dogodki, se eni ljudje zaprejo vase, ne želijo govoriti o tem, žalujejo v osami, drugi pa morajo to bolečino deliti, da bi preživeli. V prvi fazi, ko je nastalo vaše združenje, je bila ta psihična pomoč zelo pomembna. Nekatere matere so z leti našle svoje bližnje, druge še vedno ne. Kako deluje vaše združenje 20 let pozneje?
Združenje funkcionira kot vedno, pomagamo si, podpiramo se na različne načine. Seveda si želimo, da bi našle in pokopale svoje bližnje, pomagamo pri procesu identifikacije, ki je zelo stresen. Gremo z njimi, da niso same. Enako je bilo tudi, ko je bilo v Beogradu sojenje škorpijonom (srbska posebna enota, ki je zakrivila več vojnih zločinov, za katere so bili njeni pripadniki obsojeni tako na haaškem kot beograjskem sodišču), šle smo z njimi in jih podprle.

Kako komentirate prijetje nekdanjega poveljnika bošnjaške vojske v Srebrenici Naserja Orića v Švici? Kako ste sprejeli novico v BiH-u?
Bili smo pretreseni, šokirani, zgroženi. Naser, ki je ostal živ - poleg njega je le še nekaj živih borcev -, je branil svoj narod. V Haagu je dokazal, da je nedolžen. Kakšne zveze ima Srbija, da lahko vloži tiralico zoper Naserja in še tri druge?! To so vse politične igrice. Pogosto se nekaj zgodi ravno pred 11. julijem. Pred 10 leti je bil nekaj dni pred obletnico pred spominskim centrom v Potočarih nastavljen eksploziv. To, kar je bilo z Naserjem, nas je res šokiralo. Če ga ne bi izpustili, bi bila izvedba slovesnosti v Srebrenici negotova.

Ko so ga priprli, smo šle matere k odvetnikom, šle smo na ameriško in švicarsko veleposlaništvo. Na koncu so ga izpustili. Zahtevale smo, da ga ne izročijo Srbiji. Nismo proti temu, da bi ga izročili sodišču BiH-a, ampak Srbiji ga ne smejo izročiti.