Mubarakov padec je bil šok za vse, tako za Egipčane kot tudi za mednarodno skupnost, človek, ki je skoraj 30 let vodil državo, pa mora zdaj živeti z dejstvom, da so ga "obglavili" prav režim, ki ga je ustvaril sam, in ljudje, ki jim je vladal toliko let. Kot je zapisal Ashraf Khalil v The Nationalu, bo Mubarakova politična zapuščina dolga leta predmet številnih razprav, toda na kratek rok si ga bo zgodovina zapomnila kot voditelja, ki je vneto branil interese Egipta v tujini, spodnesle pa so ga težave v domovini. Mubarak je bitko izgubil zaradi napak v notranji politiki, saj med protesti ni nihče govoril o odnosu Mubaraka z ZDA in Izraelom.

Iz vojaških vrst na predsedniško mesto
Mubarak se je rodil maja leta 1928 v vasici v delti reke Nil. Po dolgoletnem izobraževanju in urjenju, tudi v tedanji Sovjetski zvezi, je leta 1967 postal poveljnik na egiptovski letalski akademiji, dve leti pozneje pa načelnik štaba egiptovskih zračnih sil. Leta 1975 je postal egiptovski podpredsednik, po atentatu na Anvarja Sadata oktobra leta 1981 pa je bil imenovan za četrtega egiptovskega predsednika.

Osem let po izključitvi Egipta iz Arabske lige zaradi Sadatovega podpisa mirovne pogodbe z Izraelom je Mubarak leta 1989 dosegel, da je Arabska liga obnovila egiptovsko polnopravno članstvo in sedež preselila spet v Kairo. Po napadu Iraka na Kuvajt leta 1991 je Egipt sodeloval v zalivski vojni kot del zavezniške koalicije pod vodstvom Združenih narodov. Leta 1995 je Mubarak v Etiopiji preživel poskus atentata, skupaj pa naj bi jih v svoji vladavini preživel kar šest.

Zadnja leta Egiptu pod Mubarakom vse težje
Mubarak sprva ni bil predstavljen kot človek, ki bi lahko vladal dolgo in s trdo roko, a se je s časom okrepil in povečal svojo ekipo. Uspelo mu je Muslimansko bratovščino zadržati v obvladljivih okvirih, ob tem pa je ljudi neprestano prepričeval, da je njegova vladavina edina zdrava alternativa bratovščini in drugim opozicijskim strujam. V zadnjih 15 letih Mubarakove vladavine je Egipt postal zlobnejši in nevarnejši, vladavine prava ni bilo, gospodarske razmere so se slabšale, ljudje so živeli v vedno večji bedi in revščini.

Leta 2005 je Mubarak že petič zapored napovedal kandidaturo za egiptovskega predsednika in ob tem objavil načrte, da naj bi ga na čelu države sčasoma nasledil sin Gamal, kar je sprožilo množične proteste. Potem ko je bil Mubarak na mestu predsednika v letih 1987, 1993 in 1999 potrjen na referendumih brez protikandidatov, je parlament na njegov predlog potrdil spremembe ustave, ki so uvedle predsedniške volitve z več kandidati.

Septembra leta 2005 je Mubarak na prvih predsedniških volitvah z več kandidati v zgodovini Egipta zmagal z 88-odstotno podporo in si tako zagotovil še peti šestletni mandat na čelu države. Volitve so bile tarča številnih kritik tako doma kot v tujini, nezadovoljstvo z Mubarakovim predsednikovanjem pa se je iz leta v leto večalo.

Lanske parlamentarne volitve začrtale upor
Novembra in decembra lani so v Egiptu potekale parlamentarne volitve, kjer je po pričakovanjih slavila Mubarakova Narodna demokratska stranka (NDP). Volitve so zaznamovali nasilje in številni očitki o prevarah, ljudem pa je dokončno prekipelo, in tako so 25. januarja letos izbruhnili množični protivladni protesti, katerih pobudniki so bili mladi aktivisti, ki so se organizirali predvsem po medmrežju.

Ob stopnjevanju protestov in krvavih spopadov med protestniki in policisti je Mubarak 28. januarja na ulice egiptovskih mest poslal vojsko, 1. februarja pa je v televizijskem nagovoru zavrnil pozive k odstopu in sporočil le, da se na jesenskih volitvah ne bo več potegoval za predsedniški položaj.

V novem televizijskem nagovoru ljudstvu 10. februarja je Mubarak znova poudaril, da ne bo odstopil, del pooblastil pa je predal podpredsedniku Omarju Sulejmanu. Ker so protestniki še kar vztrajali na osrednjem kairskem trgu Tahrir in na ulicah drugih egiptovskih mest in zahtevali Mubarakov odstop, je ta 11. februarja dopoldne zapustil Kairo in odpotoval v svojo rezidenco v Šarm el Šejk in od tam preko podpredsednika Sulejmana sporočil, da odstopa z mesta predsednika.

Bo Mubarak pobegnil iz Egipta?
Po odstopu so predsedniku Mubaraku in njegovi družini začasno zamrznili vse premoženje, ki ga imajo v švicarskih bankah, pojavljajo pa se ugibanja, ali bo Mubarak ostal v državi ali bo skušal pobegniti. Kot je za TV Slovenija povedala Karmen Švegl, ki dogajanje v Egiptu spremlja od blizu, je Mubarakov sin Gamal že prve dni protestov zapustil Egipt in pobegnil v Veliko Britanijo, kamor se je zateklo tudi veliko drugih poslovnežev in politikov, ki so bili blizu nekdanjemu predsedniku in njegovemu sinu.

Da bi se izognili novim pobegom iz Egipta, je egiptovska vojska, ki je po Mubarakovem odstopu začasno prevzela oblast v državi, sedanjim in nekdanjim članom vlade prepovedala potovanje v tujino brez dovoljenja. S tem želijo ljudem iz prejšnjega režima preprečiti, da bi pobegnili, saj Egipčani zahtevajo, da se vsem, ki so se v času Mubarakove vladavine okoristili, sodi.

"Mubaraku zagotovo ne bodo sodili"
Anton Bebler je ob tem za TV Slovenija povedal, da bo Mubarak nekaj časa zagotovo ostal v svoji rezidenci v Šarm el Šejku, kjer bo prebival kot v neke vrste hišnem priporu. "Morda bo nekoč odšel iz Egipta, ne verjamem pa, da ga bodo postavili pred sodišče," je povedal Bebler in ob tem pojasnil, da bi bilo to prehudo za vojsko, saj je tudi Mubarak vojaški človek. Povedal pa je, da je zelo mogoče, da bodo sodili njegovim najbližjim, njegovemu sinu in nekaterim korumpiranim ministrom.

Nekaj je jasno, odstavitev Mubaraka se je zapisala v svetovno zgodovino in začrtala novo, negotovo obdobje na Bližnjem vzhodu. Egiptovsko ljudstvo se je prebudilo in ne glede na to, kakšna bo prihodnost, bo morala nova oblast za svoje ljudi skrbeti bolje, kot je to počel Mubarak.

V spodnji galeriji si lahko ogledate nekaj fotografij srečanj Hosnija Mubaraka s svetovnimi voditelji.