Usmrtitve v Mankatu v Minnesoti 26. decembra leta 1862 so le del zgodbe o ameriškem genocidu nad staroselci, ki niso hoteli prepustiti svoje zemlje priseljencem. Ti so se v velikem številu zgrinjali proti neosvojenemu zahodu ZDA, da bi si ustvarili novo življenje, a so pri tem uničili življenja tistih, ki so na tem prostoru živeli že stoletja pred njimi. Ko je Indijancem prekipelo zaradi nenehnega izkoriščanja in prelomljenih obljub, so zajahali svoje konje ter se podali v bitko z močnejšim in številnejšim nasprotnikom. Dočakali so bridek konec, katerega posledice čutijo še danes.

Leta 1862 je v ZDA divjala državljanska vojna in novice o bojevanju z Indijanci na Divjem zahodu so morale dati prednost poročilom o bitkah med severom in jugom. Tako je brez večje pozornosti ostala vojna med pripadniki plemena Dakota in ameriškimi silami, ki so prišle zaščitit napadene bele priseljence. Prizorišče so bile velike planjave, na katerih danes ležijo zvezne države Minnesota, Severna in Južna Dakota, Montana ter Wyoming, kjer je živelo mogočno staroselsko ljudstvo Sioux, ki se je delilo na tri plemena - Dakota na vzhodu, Nakota v sredini in Lakota na zahodu.

Vzroki za vojno so bili zasejani že v 30. letih 19. stoletja, ko je usihala trgovina s krznom in so za naselitev priseljencev postala mamljiva neobdelana prostranstva. Indijanci so bili nemočni proti bolje oboroženemu sovražniku in v upanju, da beseda belcev nekaj velja, so privolili v sporazume, s katerimi so prepuščali kos za kosom svoje zemlje v zameno za prazne obljube o odškodninah. Leta 1851 so tako prepustili 14 milijonov hektarjev in ameriška vlada jim je poleg obljub o odškodnini dovolila, da se naselijo v ozkem pasu ob bregovih reke Minnesote.

Priseljenci so takoj zavzeli nekoč indijansko zemljo, a se pri svojem prodiranju niso ustavili, zahtevati so začeli nova ozemlja za naselitev. Ameriška vlada je vedela, kako prelisičiti Indijance za nova popuščanja. Če so bili ponosni bojevniki na konjih vladarji širnih planjav, pa so jim bila velika mesta na vzhodu povsem tuj svet, ki je nanje naredil velik vtis in jim ustvaril občutek nemoči v primerjavi z belim človekom. Zato so poglavarje Dakote po neodvisnosti Minnesote leta 1858 povabili v Washington, kjer so bili prisiljeni predati še severni del ozkega pasu, ki so jim ga namenili pred leti.

Sestradanim Indijancem prekipelo
Poleti leta 1862 so bili Dakote že skoraj povsem odvisni od plačil in pomoči vlade, a vse je prihajalo z zamudo, kar je povzročilo lakoto in s tem vse večjo jezo. Začetek vojne je 15. avgusta povzročil prepir med Indijanci in belci pred skladiščem hrane, ko so obljubljeni dolarji znova zamujali, saj so se sredstva stekala za državljansko vojno, na sestradane Indijance pa je ameriška vlada pozabljala.

Trgovci tokrat niso hoteli podaljšati posojil Indijancem, da bi si lahko zagotovili hrano. Eden izmed njih je celo dejal, da lahko zaradi njega jedo tudi travo ali lastne iztrebke. Indijanci so bili ponižani, ta izjava pa je sodu izbila dno. Dve noči pozneje je skupina štirih dakoških mladeničev v iskanju hrane pobila pet belih naseljencev. Ob vrnitvi v domača ognjišča so prepričali poglavarja Malo vrano, da jih vodi v vojno proti belcem. Mala vrana je bil star okoli 60 let in je bil izkušen bojevnik.

Sprva poglavar ni bil naklonjen spopadu z belci in je mladim bojevitežem položil na srce, da je njihova usoda že vnaprej zapečatena. Sam je bil namreč v delegaciji, ki se je pred štirimi leti mudila v Washingtonu, kjer je imel možnost videti velika mesta, ki jih je zgradil beli človek. "Ubij enega, dva ali deset in desetkrat toliko jih bo prišlo ubit vas," so bile njegove slavne besede. Vseeno mu bojevniška kri ni dala miru, mladeničem je pozneje dejal, da ni reva in bo zato umrl z njimi, če bo to potrebno.

Mala vrana je bil prepričan, da so belci obremenjeni z državljansko vojno, ki zahteva vedno nove vojake, zato je upal, da imajo kljub močnejšemu nasprotniku vseeno nekaj možnosti za uspeh. Upi so bili zaman, čeprav so na začetku dosegli nekaj zmag. V drugi polovici avgusta je razplamtela vojna, kjer ni nobena stran izbirala sredstev. Indijanci so pomorili več sto priseljencev in jih še več odpeljali v ujetništvo. Dogajala so se tudi posilstva in znašanje nad belimi vsiljivci.

Beg priseljencev, vdor vojakov
Bojni pohod Dakot je pognal strah v kosti priseljencev, ki so bežali proti vzhodu, zato je ukrepala zvezna vlada in njeni vojaki so odjahali v boj, da podredijo neposlušne Indijance. Preobrat je sledil konec septembra, ko je ameriška vojska zasedla rezervat in zajela dva tisoč moških, žensk ter otrok. Sledilo je vojaško sojenje po hitrem postopku, pri nekaterih je trajalo le nekaj minut, in 303 Indijanci so bili obsojeni na smrt z obešenjem.

Po prepričevanju nekaterih zagovornikov Indijancev je v primeru osebno posredoval predsednik Abraham Lincoln in število obsojencev zmanjšal le na tiste, ki so posiljevali ali ubijali priseljence. Na koncu je bilo na vislice obsojenih 38 Indijancev, čeprav so bili tudi pri nekaterih izmed njih dokazi skopi in ohlapni. Še danes poteka razprava, ali je Lincoln ravnal prav ali pa bi moral obsojencem prizanesti z najhujšo kaznijo.

Usmrtitev je potekala 26. decembra v kraju Mantako in okoli vislic se je zbralo na tisoče radovednežev, ki bi se verjetno kar sam znesli nad Indijanci, če jih ne bi nazaj držalo več sto vojakov. S tem pa še ni bilo konec obračuna z uporniškimi Indijanci. Okoli 1.700 tistih, ki se niso borili, med njimi ženske in otroci, so bili pregnani v rezervat, kjer jih je prek zime umrlo 300. Druge so izgnali v rezervat v sosednjo Južno Dakoto.

Žalosten konec pri Ranjenem kolenu
Mala vrana je po porazu pobegnil v Kanado, kjer pa ni zdržal dolgo in se je leto dni pozneje skupaj s svojim sinom vrnil nazaj v Minnesoto. Ko je nabiral jagodičevje, ga je prepoznal eden izmed priseljencev in vnel se je spopad, v katerem je poglavar umrl. Nad njegovim truplom so se znašali in ga nato celo razstavili na kapitolu v Minnesoti, kjer je bilo vsem na ogled do leta 1915. A večna lovišča je Mala vrana dočakal šele leta 1971, ko so njegove posmrtne ostanke vrnili svojcem, ki so ga primerno pokopali pri kraju Flandreau.

Usmrtitev v Mantaku je pomenila uvod v tri desetletja spopadov med prerijskimi Indijanci in ameriško vojsko, ki so zahtevali tisoče mrtvih na obeh straneh. Najbolj znan spopad in najveličastnejša indijanska zmaga je bila opevana bitka pri Malem velikem rogu v Montani, kjer so junija leta 1876 pripadniki Lakot, združeni še z nekaterimi drugimi plemeni pod vodstvom poglavarja Norega konja, premagali vase zagledanega ameriškega generala Georgea Armstronga Custerja. Ubiti so bili general in še 267 vojakov na njegovi strani.

Veličastni zmagi je sledilo maščevanje Američanov, ki je najgrozljivejši vrhunec doseglo v pokolu pri Ranjenem kolenu 29. decembra leta 1890, ko so ameriški vojaki obkolili indijanski tabor v rezervatu v Južni Dakoti in pobili okoli 300 pripadnikov plemena Lakota, od tega večino žensk in otrok. Pokol je ostal zapisan v zgodovini kot zadnja bitka med Američani in Indijanci.