Mož, ki je izrekel zgornje besede, je bil poglavar plemen Suquamish in Duwamish, ki spadajo danes v zvezno državo Washington. Bele priseljence je z retoričnimi spretnosti in iskrenostjo ljudstva, še danes tesno povezanega z naravo, skušal prepričati o ekološki odgovornosti in spoštovanju do Indijancev. "Kako lahko kupiš ali prodaš nebo, toplino zemlje? Ta ideja je nam tuja."
V naslednjem stoletju in pol so avtohtoni prebivalci severnoameriške celine prehodili dolgo in težko pot. Bili so ponižani, strpani v rezervate, znova in znova izrabljani in skorajda iztrebljeni. Leta 1924 so dobili pravico do državljanstva, volilno pravico ponekod šele 40 let pozneje, leta 1975 pa neke vrste samoupravo.
Danes obstaja 562 zvezno priznanih plemenskih vlad. A zdi se, da se diskriminacija in izkoriščanje Indijancev pravzaprav nikdar nista prenehala. Razlika je le v stilu, vsebina pa ostaja ista.
Za lepo kuliso grda resnica
Na 317 indijanskih rezervatih, razpršenih po ZDA od rdeče puščave Arizone do vznožij ledenikov Aljaske, od rek Nove Anglije do prerij Montane, se avtohtoni Američani dan za dnem spoprijemajo s stiskami vsakdana in mnogi si na vse kriplje skušajo svojo zemljo ohraniti pred invazivnimi posegi belega človeka.
Čeprav so morda nekateri rezervati videti kot sanjske podobe iz nostalgičnih vesternov, pa kar 80 odstotkov severnoameriških Indijancev živi na območjih, ki jih ogrožajo strupeni odpadki, površinski kopi, naftne vrtine in radioaktivno onesnaževanje. To je ena najpomembnejših, a zamolčanih zgodb o človekovih pravicah v današnji Ameriki.
Indijanski otroci se igrajo blizu odlagališč jedrskih odpadkov, reke, ki so za Indijance vir hrane, so onesnažene, rezervati pa so obdani z rudniki in tovarnami s strupenimi izpusti. Velike korporacije plemenom brezsramno zastrupljajo reke, vrtajo za nafto na zaščitenih območjih in črpajo zemeljski plin na obronkih rezervatov in tako jih počasi spreminjajo v za življenje neprimerno puščavo.
Kar hoče Amerika pomesti pod preprogo
Indijancem ni več "politično korektno" reči "prerijski zamorci", ne snemajo več filmov, v katerih so prikazani kot morilski divjaki in šolski učbeniki jim priznavajo status edinih avtohtonih Američanov, a Amerika si še vedno zatiska oči pred njihovo bedo. Sredi te močne svetovne supersile, sredi razvitega Zahodnega sveta nadpovprečno zapiti, zasvojeni, depresivni, bolehni in v usodo vdani Indijanci živijo v barakah, ki pritičejo brazilskim favelam.
Pod mejo revščine živi okoli 26 odstotkov Indijancev - za primerjavo: ameriško povprečje je 11 odstotkov, če vzamemo le belce pa 8 odstotkov. Indijanci trpijo za celo vrsto enakih socialnih in ekonomskih problemov kot druge žrtve dolgoletnega zatiranja in diskrimnacije: revščina, slabe zdravstvene razmere, nepismenost, brezposelnost, visoka stopnja samomorov, alkoholizma, zasvojenosti z mamili in povezovanja v tolpe.
Povezanost človeka z naravo
Skupnosti s tankimi nitmi skupaj držijo ponosni posamezniki in neotipljivi ostanki koncepta velikega, ponosnega ljudstva. Mnogim je še predobro jasno, da skušajo korporacije pridobiti nadzor nad njihovo zemljo za črpanje naravnih virov, kakršna sta na zahodu premog in uran, na Aljaski pa nafta. Prodaja zemlje in vdaja velikemu dolarju pomeni izgubo identitete, saj so plemena še vedno močno vezana na naravo, na živalski in rastlinski svet, ki pa s človeškimi posegi naglo izginja, Indijanec pa s tem ne izgubi le vira prehranjevanja, temveč tudi duhovne povezave, ki ga že stoletja definirajo.
Ali, če zaključimo še z enim starim indijanskim pregovorom: "Ravnajte dobro z Zemljo: ni vam bila dana od vaših staršev, temveč vam je bila dana na posojo od vaših otrok. Zemlje ne podedujemo od naših prednikov, sposodimo si jo od naših otrok."
Konkretni primeri, ki vas težko pustijo hladnega, pa v spodnji fotozgodbi. Prve štiri med njimi smo povzeli po večkrat nagrajenem dokumentarnem filmu Domovina: Štiri podobe boja ameriških Indijancev (2005), ki smo ga lahko v ponedeljek gledali tudi na RTV.