Islandija je že v času med obema vojnama uživala visoko stopnjo suverenosti, a je nad njo kljub temu bdel danski kralj. Ob začetku druge svetovne vojne sta se Danska in Islandija odločili za nevtralnost, a so nemške sile leta 1940 okupirale Dansko. Takrat je islandski parlament odločil, da bo Islandija nase prevzela tudi kraljeve pristojnosti in nadzor nad zunanjo politiko, ki jo je pred tem vodila Danska.

Vendar so le mesec kasneje islandsko nevtralnost z okupacijo izničile britanske sile, še eno leto kasneje pa so severnoatlantski otok zasedle še ameriške sile. V času zasedbe se je konec leta 1943 iztekla še veljavnost sporazuma o personalni uniji z Dansko.

Islandci enotno za neodvisnost
Tako so na Islandiji maja 1944 izvedli plebiscit, kjer so Islandci odločali o pretrganju personalne unije z Dansko in o oblikovanju nove ustave. Volivci so takrat enotno, s 97 odstotki za, podprli konec unije, 95 odstotkov pa se jih je izreklo tudi za oblikovanje nove islandske ustave. Le mesec kasneje, 17. junija 1944, je otok tako razglasil samostojnost, prvi predsednik Islandije pa je postal Sveinn Björnsson.

Leta 1949 je Islandija zaradi svoje strateške lege postala ena izmed ustanoviteljic Severnoatlantskega zavezništva, leta 1992 pa se je s prilagoditvijo zakonodaje pridružila tudi enotnemu evropskemu gospodarskemu prostoru.

Država začela kot ribiška država...
Država je bila vse do prehoda v novo tisočletje znana predvsem po ribištvu, prav enotna evropska ribiška politika pa je eden od razlogov, da se Islandija še ni želela pridružiti Evropski uniji. Islandci so bili prepričani, da je evropska zakonodaja o ribištvu naravnana preveč omejevalno in da bi zanje predstavljala oviro pri razvoju ribištva, ki je do pred kratkim predstavljalo tudi glavno gospodarsko panogo na otoku.

... kasneje pa postala bančna velesila
A so se zadeve kmalu spremenile, saj je Islandija po letu 2003 skoraj čez noč postala ena od bančnih velesil. Država se je hitro razvijala in kmalu postala ena najbogatejših držav na svetu. A ker je vse bogastvo temeljilo predvsem na bančnem sektorju, je bila Islandija ena izmed prvih žrtev svetovne gospodarske krize in se tako konec lanskega leta znašla na robu propada. Nacionalna valuta krona je hitro izgubljala svojo vrednost, javni dolg države pa se je zaradi pretresov na svetovnih finančnih trgih nenadoma povečal in presegel osemkratno vrednost islandskega bruto domačega proizvoda.

Kriza je odnesla desnosredinsko vlado dolgoletnega premierja Geirja Haardeja, ki ga je na premierskem stolčku po predčasnih parlamentarnih volitvah letos spomladi zamenjala premierka Johanna Sigurdardottir iz vrst Socialnih demokratov, ki pa so veliko bolj naklonjeni tudi pridružitvi Islandije Evropski uniji.

Islandija z eno nogo že v Evropski uniji
Prav ob obletnici samostojnosti so vse glasnejša ugibanja o tem, ali se bo Islandija v izogib podobnim pogubnim situacijam, kot jih je prinesla svetovna gospodarska kriza, le pridružila evropski sedemindvajseterici. Islandski zunanji minister Ossur Skarphedinsson je konec maja že napovedal, da bo o vložitvi prošnje za pridružitev EU-ju že v kratkem odločal islandski parlament. Zelo verjetno je, da bo parlamentarna večina za ta korak prižgala zeleno luč, a bodo zadnjo besedo glede vstopa države v EU imeli islandski volivci. A se bodo tudi ti po vsej verjetnosti izrekli v podporo EU-ju, saj je po gospodarskem zlomu države javno mnenje v večini naklonjeno Evropi.

O pridružitvi Islandije Evropski uniji je ob predstavitvi švedskega predsedovanja Uniji spregovoril tudi švedski veleposlanik pri EU-ju Christian Danielsson, ki je dejal, da obstajajo obetavni znaki za skorajšnjo prošnjo za članstvo s strani Islandije. Ker Islandija z EU-jem že zdaj tesno sodeluje na številnih področjih, je torej le še vprašanje časa, kdaj se bo ta otok pridružil sedemindvajseterici.

B. T.