Za rimski dnevnik La Repubblica je povedala, da je v ljubljanski Klinični center prišla, potem ko v Italiji kljub hudi okvari ploda prekinitev nosečnosti ni bila mogoča.

"Ste prepričani, da je bil otrok spočet marca?" Bilo je avgusta lani, v petem mesecu nosečnosti, ko je Sofia iz zdravniških ust prvič slišala, da z otrokom nekaj ni v redu. Da se ne razvija normalno, da je veliko manjši, kot bi moral biti. Čez dvajset dni naslednji pregled, nato še eden.
V sedmem mesecu, ko nosečnosti po italijanski zakonodaji ni bilo mogoče več prekiniti, so zdravniki kliničnega centra v Veroni z magnetno resonanco potrdili hude možganske okvare. "Rekli so mi, da so njegovi možgani polni cist. Kot bi mu kakšen črv požrl vse tkivo. Rekli so mi, da ne bo ne slišal, ne videl, ne govoril."

Danes 26-letna Sofia je z novinarko rimskega dnevnika La Repubblica Tiziano de Giorgio govorila, potem ko so slovenski strokovnjaki sredi februarja, dobre tri mesece po posegu, objavili svoja razkritja: ob patološki analizi so v možganih ploda našli visoko koncentracijo virusa Zika in dokazali povezavo med Ziko in mikrocefalijo. Za Sofio, kot pravi, upanje, da bo njena bolečina morda olajšala bolečine drugih.

Zavrača prošnje za intervju
Kakšen zdravstveni sistem imamo, zakaj so v Ljubljani zame storili vse, kar so mogli, v Italiji pa to ni bilo mogoče, se danes sprašuje Sofia. V Italiji je splav zakonsko dovoljen v prvih treh mesecih nosečnosti, v primerih velike nevarnosti za mater in ob hudih okvarah ploda pa do 22. tedna. A je število zdravnikov, ki splavov tudi v tem obdobju zaradi ugovora vesti ne izvajajo, veliko.

Sofia je prošnjo za pogovor odklonila, tako kot je zavrnila tudi vse italijanske medije, ki so po objavi članka v rimskem dnevniku želeli stopiti v stik z njo. Njeno zgodbo je v telefonskem pogovoru dopisnici RTV Slovenija iz Rima Mojci Širok zaupala avtorica intervjuja, novinarka v milanski redakciji rimskega dnevnika La Repubblica Tiziana de Giorgio.

Ekipa slovenskih strokovnjakov ob objavi izidov raziskave identitete nosečnice po dogovoru z njo ni objavila, omenili so jo kot 25-letno Evropejko. Zakaj se je Sofia odločila spregovoriti?
Iz bolečine. In upanja, da bi mogoče njena zgodba nečemu služila. Zakaj je morala v Ljubljano, zakaj ji niso mogli pomagati v Italiji?

Kdaj je zbolela za virusom Zika in kdaj so odkrili, da s plodom ni vse v redu?
Bila je v tretjem mesecu nosečnosti, ko je zbolela, dobila je visoko vročino in mehurje po vsem telesu. Zdravnica v Braziliji jo je pomirila, češ da ni nič hudega, neki nov virus, ki mu pravijo Zika. In res je po treh dneh vse minilo. Poleti je po vrnitvi v Italijo opravila več pregledov in na prvem ultrazvoku je zdravnica ugotovila, da je otrok veliko manjši, kot bi moral biti glede na dolžino nosečnosti. Potem so v njegovih možganih odkrili nenavadne lise. Sledila je magnetna resonanca, pri kateri so ugotovili, da gre za ciste v možganih. Zdravniki so ji povedali, da ima otrok hudo možgansko okvaro.

So ji pojasnili, zakaj se je pojavila okvara?
Niso vedeli, zakaj. Rekli so, da niso še nikoli videli česa takega, naredili so veliko analiz, iskali različne tropske bolezni, a so bili vsi izvidi negativni, tudi za virus Denge.

Je italijanske zdravnike obvestila o tem, da je v Braziliji prebolela okužbo z virusom Zika?
Večkrat je povedala, da je živela v državi, kjer imajo epidemijo novega virusa, ki mu pravijo Zika, a jeseni 2015 je bilo v Evropi o tem zelo malo informacij, zdravniki so ji odgovorili, da ga ne poznajo, da še niso slišali zanj, da ni strokovne literature.

Pravi, da so jo nato pustili povsem samo. Kaj to pomeni?
Pustili so jo samo v smislu, da ji nihče ni dal nobenega odgovora. Pripovedovala mi je, kako je v joku spraševala zdravnike, povejte mi, kakšen bo moj otrok, bo preživel, bo v vegetativnem stanju, kaj naj storim ... A ni dobila odgovora, čeprav je bilo jasno, da je možganska okvara izjemno huda. Nihče ji ni znal, mogel, hotel svetovati, ji pomagati, ji pojasniti, kaj bo z nadaljevanjem nosečnosti, kaj bo po porodu. Niso ji nudili pomoči psihologa, nobenih napotkov, nobenih nasvetov. Dokler ji ni eden izmed zdravnikov povsem neuradno, tako rekoč pod mizo, kot je povedala, dal listka z imenom in naslovom Kliničnega centra v Ljubljani.

Razloga za okvaro niso poznali, a za okvaro so vedeli. Zakaj ji niso mogli ponuditi druge alternative, kot da donosi?
Ker je v Italiji splav v tako visoki nosečnosti prepovedan. V vseh primerih. Okvaro so odkrili, ko je bila v sedmem mesecu. Sofia je prepričana, da bi jo lahko tudi prej, če bi le ne morala vsakič tako dolgo čakati na posamezne preglede.

Odhod v Ljubljano so ji torej svetovali italijanski zdravniki?
Neuradno seveda. Dali so ji vedeti, da bi bilo bolje zanjo, če bi nosečnost prekinila, a ker v Italiji tega ne more storiti, naj se zateče v Ljubljano. Zateče, pravi, so rekli.

Kako so jo sprejeli v Ljubljani?
V ljubljanskem kliničnem centru je o njeni prošnji odločala komisija, ampak ona predvsem pravi, da je tam njena zgodba doživela preobrat tudi z osebnega, čustvenega vidika. Ljubljana je bila zanjo kraj, kjer so jo sprejeli.