Zahodna Sahara, znana tudi kot zadnja afriška kolonija, pod maroško okupacijo in ob robu medijskega zanimanja životari že slabih 40 let. Nekoč španska kolonija je po umiku nekdanjih kolonialnih vladarjev leta 1976 prešla pod nadzor Maroka in za kratek čas Mavretanije. Osvobodilno gibanje zahodnosaharskega ljudstva, Sahravijcev, je leta 1984 osvobodilo vzhodni del svojega ozemlja, bogatejši zahodni del pa ostaja pod nadzorom Maroka. Od mirovnega sporazuma leta 1991 Sahravijci zaman čakajo na obljubljeni referendum, saj ga Maroko kljub številnim resolucijam Združenih narodov ne želi izvesti, obšla pa jih je tudi t. i. arabska pomlad, ki se je po mnenju Noama Chomskega začela prav v okupirani Zahodni Sahari.

Medtem ko se vprašanje okupacije Palestine - v številnih točkah gre za podoben primer - analizira z vseh vidikov in informacij o njem ne primanjkuje, pa so, kot je dejal eden izmed naših tokratnih sogovornikov, Sahravijci "obsojeni na mrtev čas". V Zahodni Sahari imajo pregovor "bolje biti pokopan kot pozabljen".

Prav zmanjšanju občutka te pozabljenosti in ozaveščanju domače in svetovne javnosti glede zamolčane okupacije je namenjen projekt treh študentov, novinarja in fotografa iz Slovenije. Avtorji projekta so Simon Dreven, sociolog in doktorski študent politologije, Rok Ramšak, študent sociologije, Urban Jakša, doktorski študent politologije na Univerzi v Yorku, ki se raziskovalno ukvarja z nepriznanimi državami, ter novinar Erik Valenčič, ki je Zahodno Saharo obiskal leta 2009, in fotograf Matic Zorman, nagrajen zaradi svojega dela v Gazi. Projekt vključuje dokumentarni film, knjigo intervjujev in portretov Sahravijcev, akademski zbornik ter fotografsko razstavo, velika potrebna sredstva pa nameravajo njegovi izvajalci zbrati tudi s pomočjo množičnega financiranja (crowdfundinga). Informacije o projektu lahko dobite na njihovi strani na Facebooku.

Kakšen je namen projekta oziroma kakšne cilje ste si pri tem zastavili?
Simon Dreven: Osnovni namen projekta je predstaviti oziroma orisati moderno zgodovino Zahodne Sahare in njenih prebivalcev Sahravijcev. Želimo ozavestiti širšo javnost, akademsko skupnost in medije, da tako domača kot mednarodna javnost dobita določen vpogled, se poučita o tem vprašanju in začneta o njem tudi razmišljati. To bomo dosegli predvsem s tem, da bomo naredili dokumentarni film in izdali dve knjigi, pri čemer je prva zbirka intervjujev in portretov Sahravijcev, da sami povedo svojo zgodbo, druga pa je akademski zbornik, h kateremu bomo z mednarodnim pozivom k sodelovanju povabili številne domače in tuje strokovnjake z različnih področij. Organizirali pa bomo tudi fotografske razstave, okrogle mize, predavanja itd., skratka poskusili bomo izpeljati širšo kampanjo za ozaveščanje o tem vprašanju.

Direktorica filmskega festivala v begunskem taborišču Dahla v Zahodni Sahari Maris Carillon je dejala, da je "zadnje, kar si ljudje želijo, občutek pozabljenosti, občutek, da so obtičali v večnem položaju begunstva in nepravičnosti". Sami Sahravijci imajo pregovor "bolje je biti pokopan kot pozabljen". Ta pozabljenost pa je posledica tudi medijskega zanemarjanja tega vprašanja. Tudi teza Noama Chomskega, da se je t. i. arabska pomlad začela ne v Tuniziji, temveč prav v Zahodni Sahari, v Gdeim Iziku oktobra 2010, ko so maroške sile zatrle protest in ubile več kot deset ljudi, ni pomagala k večji izpostavljenosti te problematike. Čemu pripisujete razmeroma slabo poznavanje tega vprašanja?
Erik Valenčič: No, teza Noama Chomskega je prav to, kar je, teza. Žal je bilo tovrstnih pokolov na zasedenem ozemlju Zahodne Sahare v polpretekli zgodovini preveč. Če bi za katerega koli izmed njih rekli, da je sprožil nekaj, kar je preraslo v nekaj večjega, kot je arabska pomlad, bi bili na ravni špekulacije. A Sahravijci zelo dobro vedo, kaj želijo povedati s pregovorom "bolje je biti pokopan kot pozabljen". Gre za to, da so v popolnem mrku. Ko prideš v Zahodno Saharo, si dejansko prišel na konec sveta. Tam ni absolutno ničesar. Svet je nekaj, kar oni spremljajo prek svojih televizijskih zaslonov tisti dve uri na dan, ko imajo za to dovolj elektrike. Niso pa del tega sveta in to se tam dol občuti. Ali je lahko nekaj, kar je popolnoma odrezano od tega sveta, vplivalo na neke procese, ki so se potem v tem svetu razvili, je seveda diskutabilno. Zahodna Sahara se v kontekstu arabske pomladi, kar zadeva njeno mainstream razumevanje, ni pojavila niti enkrat samkrat na takšni stopnji, da bi lahko to kogar koli navdihnilo. Po mojem pojmovanju se je Arabska pomlad vendarle začela v Tuniziji. Ampak arabska pomlad je privedla tudi do tega, da je ta del sveta, Magreb in širši Bližnji vzhod, zelo destabiliziran. To pa bo imelo slej ko prej posledice tudi za Zahodno Saharo. Naša družba tudi čuti posledice bližnjevzhodnega dogajanja, tak primer je begunska kriza. In v tem ključnem trenutku, v katerem smo, moramo opozoriti javnost na vse dejavnike, konkretno v Magrebu, kje so stvari stabilne, kje se lahko destabilizirajo in kakšne posledice to lahko ima. Poznavanje same Zahodne Sahare pa veliko pove tudi o nas samih. Obstajajo namreč razlogi, zakaj splošna javnost o Zahodni Sahari ne ve tako rekoč ničesar. To pa je zelo povezano s to veliko omaro Evropske unije, saj je v njej ogromno okostnjakov. S tem projektom bi radi odprli vrata te omare, da ti okostnjaki popadajo ven.

Pristop EU-ja do vprašanja Zahodne Sahare je zanimiv. Sahravijci so se kljub večdesetletni okupaciji odločili za mirno reševanje spora z vztrajanjem na referendumu, kar pa EU "nagrajuje" z ugodnimi sporazumi z Marokom, ne pa s pritiskom nanj za čimprejšnjo izvedbo referenduma. Kot da EU Sahravijcem sporoča: Nasilje je vendarle koristno.
Valenčič: Evropska komisija je sklepala sporazume z Marokom ves čas, saj so imele nekatere prevladujoče članice Unije gospodarsko korist. Govorim o ribolovnem pasu ob obali Zahodne Sahare in izkoriščanju fosfatov in drugih naravnih virov. EU je namenjal nepovratna razvojna sredstva Maroku, ta pa je v zameno odprl ozemlje zasedene Zahodne Sahare za izkoriščanje določenih članic Unije. Zdaj pa ugotavljamo nekaj novega, kar bi nas moralo skrbeti. Tudi če bi EU za vsako ceno in čim prej hotel rešiti vprašanje Zahodne Sahare, tega v danem trenutku niti ne more storiti. Na območju Magreba in Bližnjega vzhoda se je namreč nabralo dovolj težav, ki bi se jim morala Unija posvetiti, pa niti tega ne zna. Zahodna Sahara je tako še dodatno odrinjena na sam rob. Govorimo pa o ljudstvu, ki je že 40 let brez države in ki se je odločilo za nenasilen, diplomatski boj, ki pa ne deluje. Zato se poraja vprašanje, na kateri točki se bodo Sahravijci odločili za obuditev nasilja in za takšne metode narodnega osvobajanja in vzpostavljanja nacionalne države. Te glasove sem namreč v begunskih taboriščih v Alžiriji slišal, prihajali pa od mlajše generacije.

Odločili ste se za izdajo dveh knjig, pri čemer bo druga bolj analitična. Ste se za to odločili zaradi naslavljanja neke druge javnosti?
Rok Ramšak: Vsekakor. Prva knjiga z intervjuji in, upamo, močnimi portreti Sahravijcev, je namenjena splošni javnosti in bo predvsem poskušala odpirati diskurz o Zahodni Sahari. Če govorim iz osebne izkušnje, dokler nisva s Simonom v okviru Galerije FDV na fakulteti izpeljala razstave na temo Zahodne Sahare, priznam, tudi sam nisem dobro poznal tega vprašanja. Takrat sem se kar malo zamislil, kako lahko ostaja tako velika težava, takšno veliko trpljenje neopaženo. Na razstavo, ki smo jo nadgradili z okroglo mizo, so bili vabljeni študenti mednarodnih odnosov in tako rekoč nihče ni tega vprašanja poznal razen ene študentke, ki je naključno v neki simulaciji Združenih narodov predstavljala Maroko, in tudi njeno poznavanje Zahodne Sahare je bilo izključno z vidika Maroka. To so torej razlogi za prvo knjigo, razlog za drugo knjigo, ki bo akademski izdelek s poglobljenimi analizami, pa je, da v akademski sferi primer Zahodne Sahare še vedno ni dobil veliko pozornosti.

Bodo knjigi in dokumentarec namenjeni predvsem slovenski javnosti ali meriti širše, recimo na ključne evropske države in ZDA?
Dreven: Projekt je, kot že rečeno, namenjen tako domači kot mednarodni javnosti, a smo se zaradi širšega nepoznavanja področja odločili, da ga zastavimo čim širše. To pomeni, da bosta obe knjigi v prvi fazi izšli v angleščini, pozneje pa še v španščini. Slovenija je preprosto premajhen prostor, kar pomeni, da naš projekt, če bi ga izpeljali v slovenščini, ne bi dosegel dometa, ki smo si ga zastavili. A tudi tu bomo organizirali predavanja in razstave. Zdi se, da Zahodna Sahara nima nič z realnostjo v naši regiji, pa vendarle je mogoče potegniti vzporednice s političnimi konflikti v devetdesetih letih in priznanjem oziroma nepriznanjem Kosova. Obstajajo stične točke s primerom Palestine in primeri drugih nepriznanih držav, ki so bralcem bolj poznani. Urban Jakša, ki pripravlja doktorat na temo nepriznanih držav na Univerzi v Yorku, bo zadolžen za akademski del projekta in uredil enega izmed zbornikov, kjer bomo Zahodno Saharo kontekstualizirali in izpostavili vzporednice z drugimi konflikti.

Ramšak: Fokusa zbornika sta dva. Najprej odpiranje tega vprašanja v akademski sferi, poziv akademikom, da se začnejo ukvarjati s tem primerom, drugi pa je, da bo, ko se bo EU začel resno ukvarjati z Zahodno Saharo - upamo, da bo to čim prej -, seveda potreboval neka čim bolj objektivna akademska besedila, ki bodo lahko v pomoč pri odločanju. Naše ne prav skromne želje so, da nekaj pripomoremo na tem področju.

Valenčič: Knjig o trenutnem položaju v Zahodni Sahari je malo, v slovenščini pa sploh ne. Nekaj jih je sicer v španščini zaradi kolektivne slabe vesti Špancev, ker so ob odhodu iz te svoje nekdanje kolonije celo svoje mrtve izkopali s tamkajšnjih pokopališč in ljudstvo Sahravijcev obsodili na maroško in za nekaj časa mavretansko okupacijo ter večno izgnanstvo v Sahari. Oktobra 2009, ko sem bil v begunskih taboriščih v Alžiriji in na osvobojenem ozemlju Zahodne Sahare, sem bil zelo presenečen, kako dobro se ti ljudje izražajo, kako dobro znajo opisati svojo stisko, kako je lahko najmanjši predmet simbolika najvišje poetične ravni, nekaj, kar se te resnično dotakne. Spomnim se stvari, ki so mi jih ti ljudje izrekli, ki bodo za večno ostali v meni. Zelo nazorno opisujejo njihovo bedo in hiranje. Na kolektivni ravni so kot neki bolnik v komi, ki ga mednarodna skupnost drži pri življenju z dobavljanjem najosnovnejših stvari v ta begunska taborišča. Zato mislim, da je treba objaviti knjigo, v kateri bi Sahravijici sami povedali svojo polpreteklo zgodovino. V intervjujih, ki bodo kronološko razvrščeni, bodo nastopali ljudje različnih starosti in položajev v sahravijski družbi. Tudi zbornik je vsekakor potreben. Strokovnjaki mednarodnega prava in z drugih področij recimo spremljajo odnose med Magrebom in EU-jem in prav je, da se objavi konkretna analiza tega vprašanja, a nujno je tudi, da dobijo Sahravijci priložnost, da sami povedo svojo zgodbo.

Pri knjigi intervjujev in portretov bo imel pomembno vlogo fotograf Matic Zorman.
Valenčič: Tako je. Zorman je bil povabljen k projektu kot mlad, nadobuden, zelo aktivističen fotograf, ki je v nekaj letih svojega dela na Bližnjem vzhodu prejel več mednarodnih priznanj. Z Maticem sva sodelovala že v Gazi, pa tudi v Sloveniji, tudi moja knjiga Obleganje Gaze vsebuje njegove fotografije. Ena izmed njegovih posebnih odlik je ta, da zna v portretu zajeti človeka, njegov okoliš in njegovo zgodbo. Vsak intervju se bo tako začel s portretom človeka, ki ga bomo intervjuvali. Zorman bo tam tudi sicer fotografiral ta mrtev čas, na katerega so Sahravijci obsojeni, po vrnitvi domov pa bo imel predavanja in fotografske razstave, tako kot je bilo ob njegovih potovanjih v Gazo. Skušali bomo ozaveščati ljudi prek vseh kanalov, ki so nam na razpolago.

Nameravate obiskati begunska taborišča v Alžiriji in osvobojeno ozemlje v Zahodni Sahari. Se vam ne zdi, da boste s tem, ko ne boste obiskali tudi zasedenih ozemelj na drugi strani maroškega zidu, dobili omejen vpogled v zahodnosaharsko vprašanje?
Dreven: Projekt, kot smo si ga zastavili, je že sam po sebi izjemno obsežen in zahteven, kar pomeni, da smo se v prvi fazi odločili, da se osredotočimo na ozemlje Zahodne Sahare, na njihovo zgodbo in na predstavitev njihovih izkušenj s 40-letno maroško okupacijo. Vendar pa je treba poudariti, da že zato, ker prihajamo z različnih področij, se pravi akademskih, novinarskih in drugih, ne moremo biti zgolj enostranski, ampak se moramo potruditi, da ohranimo določeno mero objektivnosti ter poskusimo zajeti in predstaviti tudi maroški pogled. Ta tema je v Maroku tako rekoč tabu, raziskovanje in intervjuvanje na okupiranih ozemljih pa lahko hitro privedeta do težav ali celo deportacije, zato tega ne bomo tvegali, bomo pa vsekakor v zbornik vključili tudi poglede maroških avtorjev.

Boste torej k sodelovanju povabili tudi maroške strokovnjake?
Ramšak: Gotovo in te stike že poskušamo vzpostaviti. Razlog, da bo dokumentarni film osredotočen predvsem na osvobojena območja, je popolnoma preprost. Poskusite na spletu najti videoposnetek, ki se ukvarja z vprašanjem Zahodne Sahare in izvira iz regije pod nadzorom Maroka. Sam sem našel le enega, pa še v tem primeru je moral novinar kamero zelo dobro skrivati, pri čemer se je bal za svojo varnost.

Valenčič: Strinjam se, da mora biti v zborniku predstavljena tudi maroška plat. Če naj zbornik oriše tematiko Zahodne Sahare, je seveda treba iti tudi na drugo stran, in kot je bilo že rečno, stiki se že poskušajo vzpostaviti. Dokumentarni film pa bo narejen v begunskih taboriščih in na osvobojenem ozemlju Zahodne Sahare iz dveh razlogov. Najprej, na zasedenem ozemlju Zahodne Sahare je zelo težko delati. Kot novinarju takšen razlog sicer ne more biti dovolj, da ne bi vsaj poskusil. Treba pa je vedeti, da se prebivalstvo begunskih taborišč v Alžiriji ves čas povečuje iz dveh razlogov. Prvi je seveda rodnost, drugi pa je ta, da čez vojaški zid, s katerim je Maroko zajezil zasedeno ozemlje, na osvobojeno stran aktivisti in aktivistke bežijo redno. V begunskih taboriščih ni težko srečati koga, ki je tja pribežal z zasedenega ozemlja. Te ljudi sem tam srečal in povedali so mi, kaj se dogaja na drugi strani zidu. To so storili še toliko lažje, ker so lahko bili fotografirani in bodo lahko tudi posneti, medtem ko na zasedenem ozemlju tega ne bi mogli storiti. V zapor namreč ne bi šli samo oni, ampak celotne njihove družine. S seboj prinašajo fotografije svojih družinskih članov, pretepenih, ponižanih, mučenih in zaprtih, in dokumentacijo, ki to vse potrjuje. Spomnim se Mohameda, ki je imel fotografijo svoje sestre, ki so ji na enem izmed protestov maroški policisti razbili glavo. Žal je torej položaj na zasedenem ozemlju tak, da se dobi celovitejši vpogled zunaj njega.

Tako obsežen projekt bo zahteval precejšnja finančna sredstva. Poskušali jih boste pridobiti tudi z množičnim financiranjem. Ni to v času, ko ta prijem uporabljajo predvsem samostojni podjetniki v želji, da trgu ponudijo novo skodelico neobičajne oblike, nekoliko idealistično?
Ramšak: Tudi nam se je na začetku porajalo to vprašanje. Da smo se za to odločili, je več razlogov. Ni pa to edini način zbiranja sredstev. Smo študenti in prekarni delavci, zato je razumljivo, da sami vseh sredstev ne moremo zagotoviti. Zato prosimo za pomoč. Sredstva je težko pridobiti prek institucij. Na razpise se recimo težko prijavimo, ker ne gre za društvo. Deloma se zato osredotočamo na množično financiranje. To želimo tudi izkoristiti kot neko platformo, ki ni namenjena samo zbiranju denarja. Naša kampanja bo v nasprotju z drugimi, ki trajajo nekaj tednov, dolgotrajnejša. Že na samem začetku bomo skušali javnost ozaveščati s krajšimi prispevki, fotografijami, članki in podobno. Kampanja množičnega financiranja sicer ne more trajati v nedogled. Ko nam bo uspelo priti v Zahodno Saharo in posneti material, pa se bo začela zelo intenzivna medijska kampanja ozaveščanja, v okviru katere želimo poleg prej omenjenih stvari izvesti tudi čim več okroglih miz, predavanj, razstav, projekcij filma in izkoristiti vse razpoložljive vire in vso energijo, ki jo imamo, da dosežemo čim večji učinek. Veseli pa bomo tudi kakršne koli druge oblike pomoči, ne samo v obliki financ. Smo pa odločeni, da ne sprejmemo denarja od katere koli institucije, saj so nekatere bile in žal še vedno so del težave.