Zahodna Sahara je zadnja afriška kolonija, kar bi moralo že samo po sebi sprožati številne razprave glede njenega statusa in reševanja tega problema, v Evropi pa tudi refleksijo glede vloge evropskih držav in EU-ja v tej 40 let trajajoči maroški okupaciji. A zahodnosaharska kriza je pozabljena, opozarja Sidati.

EU je tako obnovil ribiški sporazum z Marokom, po katerem imajo evropske ribiške ladje pravico do ribarjenja v z ribami zelo bogatih vodah Zahodne Sahare, s čimer je EU kljub prejšnjim pomislekom spet de facto priznal suverenost Maroka nad temi vodami. Kot poudarja Sidati, gre za kršenje mednarodnega prava. Sahravijcem pa kaj drugega kot sklicevanje na pravo ne preostane. Oborožen boj so namreč opustili leta 1991, ko je stopil v veljavo mirovni načrt ZN-a, po katerem bi morali med Sahravijci izvesti referendum o samoodločbi. Referenduma še danes ni bilo in okupacija se v obojestransko (maroško in evropsko) zadovoljstvo nadaljuje.

Spomnimo, da je Mednarodno sodišče (ICJ) leta 1976 presodilo, da Zahodna Sahara nikoli ni bila del Maroka, Sahravijcem pa je priznalo pravico do samoodločbe na referendumu. Sidati, predstavnik fronte Polisario - reprezentativnega zahodnosaharskega gibanja, ustanovljenega leta 1973 - se je med nekajdnevnim obiskom Slovenije srečal tudi s podpredsednikom DZ-ja in predsednikom parlamentarnega odbora za zunanje zadeve. Glede odnosov med Slovenijo in Zahodno Saharo je optimističen. Nasploh se lahko po njegovem mnenju Sahravijci od Slovenije veliko naučijo.

V zahodnosaharski boj ste vključeni od samega začetka. Kako se položaj v Zahodni Sahari danes razlikuje od tistega v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja?
Sahravijci smo celo stoletje trpeli kolonializem, od leta 1975 pa trpimo maroško nezakonito in nasilno okupacijo. Razlika pa je v tem, da so bili ljudje takrat vsaj na svojih domovih. Že res, da niso bili svobodni, a jih vsaj bombe niso razselile, niso pobegnili iz svoje države, čeprav je veliko ljudi že živelo v izgnanstvu. Takrat so ljudje še lahko načrtovali svoje življenje, danes pa jih je večina zunaj svoje države ali pa živijo pod nasilnim jarmom okupacije, družine so ločene, tudi ozemlje je razdeljeno z več kot 2.700 kilometrov dolgim zidom. Ljudem je zanikana pravica do svobode gibanja, tako da v lastni deželi ne morejo biti to, kar so. Položaj danes je še slabši, kot je bil. Ljudje se počutijo bolj krhke, bolj negotove, saj je na udaru njihova identiteta.

Lahko opišete, kako se maroška okupacija manifestira na okupiranem delu Zahodne Sahare?
Najpomembneje je poudariti, da ni svobode govora, gibanja, združevanja. Maroko poleg tega naseljuje naseljence, tako da se Sahravijci na svoji zemlji ne počutijo več varne. Začelo se je tudi razlastninjenje ljudi. Odvzemajo jim zemljo in jo dajejo multinacionalkam, prodajajo jo maroškim naseljencem. To je grozno. Ljudje prav tako nimajo pravice protestirati, se združevati, tako da so izolirani. Zatiranje se je povečalo, ljudem odvzemajo njihovo lastnino, medtem pa prihajajo tujci, multinacionalke, in Sahravijci se morajo zaradi nasilja marsičemu odreči.

Kaj Maroko navaja kot razlog za okupacijo? Gre za nacionalistične, verske, čisto gospodarske razloge?
Gotovo so pomembni gospodarski razlogi. Zahodna Sahara je zelo bogata država. Po drugi strani pa gre za odvračanje pozornosti z notranjih problemov Maroka. Maroko goji ekspanzionistično ideologijo in šovinizem. Pravijo, da ljudstvo Zahodne Sahare sploh ne obstaja, da je Zahodna Sahara del Maroka. Maroko z nacionalizmom opravičuje nezakonito okupacijo Zahodne Sahare. Gre tudi za politične razloge. Da bi ohranile oblast, maroške oblasti preusmerjajo pozornost svojih državljanov na vprašanje Zahodne Sahare kot nacionalnega problema.

Pravite, da je Zahodna Sahara pod okupacijo Maroka tudi zaradi boja proti demokraciji znotraj Maroka samega?
Menim, da Maroko ohranja problem Zahodne Sahare, da preusmerja pozornosti maroških državljanov. S tem tudi nazaduje pri vprašanju demokracije in strpnosti. Če demokracija ni spoštovana v Zahodni Sahari, kako je lahko spoštovana v samem Maroku? In obratno, če demokracija ni spoštovana v Maroku, kako je lahko spoštovana v Zahodni Sahari? Zadevi sta povezani. Maročani so tako preokupirani z drugimi zadevami kot z njihovimi problemi in zahtevami po demokraciji in svobodi, medtem pa Maroko odreka demokracijo in svobodo Sahravijcem.

Imate v Maroku kaj somišljenikov, ste povezani s kakšnimi skupinami, ki se borijo za vašo stvar?
Režim v Maroku se ves čas trudi prikazati enotnost glede vprašanja Zahodne Sahare, da ni demokratičnih sil, ki podpirajo pravico Sahravijcev do samoodločbe. Vendarle pa obstajajo takšni glasovi. Maroška politična stranka Demokratični glas recimo podpira politično rešitev problema Zahodne Sahare. Glavni problem je, da tudi za Maročane ni dovolj demokracije, da bi lahko odkrito povedali, kaj globoko v sebi mislijo glede Zahodne Sahare. Vem, da obstajajo takšni ljudje, da ne podpirajo vsi Maročani te vojne proti Sahravijcem, a nimajo možnosti, da bi o tem spregovorili. To je vprašanje demokracije. Če bi recimo podvomil v kralja ali državo, tvegaš zaporno kazen. Eden od tabujev je tudi Zahodna Sahara. Ne obstaja demokratična možnost, da bi povedali, kaj mislijo. To je glavni problem. A vem, da v Maroku obstajajo tudi drugačni glasovi glede vprašanje Zahodne Sahare.

Ste minister za odnose z Evropo. Kakšne so vaše izkušnje z evropskimi vladami in predstavniki EU-ja? Kakšno je njihovo razumevanje razmer v Zahodni Sahari?
Usmerjeni smo k Evropi in Evropski uniji. EU je namreč vpleten v ta konflikt, lahko pa je tudi del rešitve. Nekatere vplivne države, kot sta Francija in Španija, so članice EU-ja, in prepričan sem, da vplivajo na politiko EU-ja glede Zahodne Sahare. Poleg tega je Maroko partner EU-ja. EU ima s kraljevino Maroko poseben odnos. Spomniti moram, da je Maroko prvi prejemnik evropske gospodarske in finančne pomoči. EU je tudi sprejel nekatere sporazume z Marokom, ki vključujejo ozemlje Zahodne Sahare, kot recimo ribiški sporazum. EU ima torej zelo tesne vezi z Marokom. Ob tem sicer pravijo, da želijo glede Zahodne Sahare spoštovati mednarodno pravo, napore generalnega sekretarja Združenih narodov in njegovega posebnega odposlanca za Zahodno Saharo Christopherja Rossa in da želijo spoštovanje relevantnih resolucij ZN-a. Ko pa pride do praktične uresničitve tega, smo Sahravijci zelo frustrirani. Evropa deklarativno podpira mednarodno pravo in ZN, glede implementacije odločitev mednarodne skupnosti pa niso zelo vztrajni, včasih imamo celo občutek, da sodelujejo z Marokom. Moram reči, da v institucijah EU-ja kar dobro razumejo, kakšna je odločitev ZN-a glede Zahodne Sahare, zaradi sebičnih interesov nekaterih evropskih vlad pa ne spoštujejo teh resolucij.

Ne bom pa rekel, da je to stališče vseh institucij v celoti. V Evropskem parlamentu je tako več zavedanja glede vprašanja Zahodne Sahare, Evropska komisija dostavlja nekaj humanitarne pomoči za sahravijske begunce in nekaj vlad ima glede tega vprašanja zelo jasno stališče. Velika Britanija in nekatere skandinavske države, kot sta Švedska in Danska, spoštujejo mednarodno pravo pri tem vprašanju. Nekatere druge države, Francija in Španija, pa odločitev ZN-a ne spoštujejo v takšni meri. Moram pa reči tudi, da Maroko zelo aktivno lobira, da prepreči, da bi Evropa sprejela zelo jasno stališče glede Zahodne Sahare. Tako vidimo v obnašanju EU-ja nekaj nasprotij. Na eni strani deklarativno podpirajo resolucije ZN-a, na drugi pa v praksi celo sodelujejo pri maroški politiki nezakonite okupacije. Dal bom zelo preprost primer. Evropske institucije pravijo, da so zelo zaskrbljene zaradi človekovih pravic v Zahodni Sahari, predvsem v okupiranem delu. Pravijo, da vztrajajo pri spoštovanju teh pravic in da v dialogu z Marokom v okviru pridružitvenega sporazuma opozarjajo na te zadeve. A to ni dovolj. EU bi moral zelo jasno podpirati človekove pravice in zagovarjati, da bi imel Minurso (Misija ZN-a za referendum v Zahodni Sahari, op. a.) mandat na tem področju in da bi to področje nadziral neodvisni mednarodni mehanizem. A EU si zatiska oči pred grobimi kršitvami človekovih pravic s strani Maroka.

Kaj je razlog za, kot pravite, sokrivdo nekaterih evropskih vlad? Gre za gospodarske interese teh držav ali gre za širšo geopolitično igro, v kateri so Sahravijci vedno žrtvovani?
V primeru Francije in Španije ter njunega podpiranja maroške nezakonite okupacije Zahodne Sahare gre poleg njunih gospodarskih interesov tudi za del strategije nadvlade nad Magrebom in severno Afriko. Nedvomno. S tem Sahravijcem odrekajo pravico do samoodločbe. Maroko tudi izsiljuje in grozi Španiji z valovi migrantov. V ta namen izkorišča Ceuto in Melillo (španski enklavi v Severni Afriki, op. a.) ter Kanarske otoke. A Maroko tudi lobira s pomočjo interesnih skupin v Franciji, Španiji in nekaterih drugih državah, ki pritiskajo, naj Evropa ne zavzame jasnega stališča glede implementacije resolucije ZN-a glede Zahodne Sahare. To pa je zelo nevarna igra. Zatiskajo si oči pred odnosom Maroka in dejstvom, da v samem Maroku ni napredka na področju demokracije in človekovih pravic. Prevladujejo določeni geostrateški in gospodarski interesi namesto pravice in zmanjšanja napetosti. Z vzdrževanjem napetosti ohranjajo okupacijo.

EU v skladu s sporazumom o ribištvu Maroku plačuje nekaj milijonov evrov letno, v zameno pa dobi pravico izkoriščati teritorialne vode Zahodne Sahare. Vendar, mar ne bi mogel EU ugodnega sporazuma skleniti neposredno z neodvisno Zahodno Saharo? Polisario bi bil v primeru priznanja Zahodne Sahare s strani EU-ja temu gotovo naklonjen.
Ena izmed maroških taktik je v nezakonito izkoriščanje ribjega bogastva, obale in rezerv nafte ter mineralov čim bolj vplesti multinacionalke in države ter institucije EU-ja. Gre za vprašanje mednarodnega prava in s sporazumom z Marokom ga EU krši. To je zelo jasno. EU mora zato pojasniti svoje stališče. S takšnim odnosom namreč škoduje človekovim pravicam in demokraciji. Polisario kot predstavnik Zahodne Sahare EU poziva, naj spoštuje mednarodno pravo. Pri tem pozdravljamo kakršno koli sodelovanje z EU-jem in mednarodno skupnostjo z namenom skupnega izkoriščanja bogastev Zahodne Sahare v vzajemno korist. To pa zahteva spoštovanje mednarodnega prava. Francija in Španija temu nasprotujeta, a edini način, da EU reši ta problem, je, da dopusti, da se resolucija ZN-a uresniči. Končna rešitev konflikta v Zahodni Sahari bo omogočila, da z roko v roki sodelujemo tudi pri okoriščanju z bogastvi naše države, tako v korist njenih prebivalcev kot omenjenih držav. Zakaj torej EU tega ne stori? Ponavljam, gre za vpliv lobijev, pritisk Maroka in popolnoma sebične interese določenih držav.

Vprašanje Palestine je v mnogih pogledih – ne vseh – podobno vprašanju Zahodne Sahare. Obema ljudstvoma se odreka pravica do samoodločbe, oba okupatorja, Maroko in Izrael, naseljujeta svoje prebivalce na okupiranem ozemlju, podobnosti pa je še nekaj. Kaj ste se naučili od palestinskega boja, ki je sicer nekaj starejše in precej bolj znano od vašega?
Nedvomno je nekaj podobnosti med obema primeroma. Najpomembnejša podobnost je, da se obe ljudstvi borita za svoje legitimne pravice obstoja in svobode na svoji zemlji. Moram pa reči, da je vprašanje Zahodne Sahare precej bolj enostavno. Gre za vprašanje dekolonizacije, njeno ozemlje je geografsko jasno razločeno, vse resolucije ZN-a pa podpirajo pravico do samoodločbe. Ljudstev, ki se borijo za svoje pravice, ki za svobodo plačujejo visoko ceno, se ne da poraziti. Če želi mednarodna skupnost - svet in EU - na miren način rešiti ta problem, mora biti dosledna in podpirati to pravico. Ti dve državi bi morali priznati kot neodvisni in svobodni. Tako kot nekatere evropske države to počnejo v primeru Palestine, bi morale to storiti tudi glede Zahodne Sahare. To je primeren diplomatski pritisk na Maroko, da sprejme mirno rešitev konflikta. Drugače se bodo napetosti stopnjevale in grozi zelo nevarna obnovitev sovražnosti. To je sporočilo Evropi. Tako zahodnosaharski kot palestinski problem morata biti rešena na miren način.

Zakaj ni boj Sahravijcev pritegnil tolikšne pozornosti kot boj Palestincev? To je precej presenetljivo glede na to, da je Zahodna Sahara zadnja afriška kolonija, kar bi moralo že samo po sebi zanimati evropsko civilno družbo.
Sahravijci včasih pravijo "bolje je biti pokopan kot pozabljen". Sahravijci pa so pozabljeni. Gre za pozabljeno krizo. Največ pozornosti smo pritegnili med oboroženim bojem. Odkar smo sprejeli in dali prednost mirnemu načinu reševanja tega vprašanja, pa se zdi, da mednarodna skupnost pozablja na sahravijsko ljudstvo. To je zelo nevarno in zelo nepošteno. Sahravijci so sprejeli boj na miren način, s protesti, zahtevajo pravico do združevanja in gibanja, na okupiranem ozemlju pa jim maroška vojska to onemogoča. Ti ljudje so zatirani, mednarodna skupnost pa ne ukrepa. Mladi in ljudje nasploh ne razumejo, zakaj mednarodne skupnosti, Evrope, Sahravijci ne zanimajo. Borimo se proti terorizmu, nasilju, ekstremizmu, odkar smo sprejeli miren način, pa Evropejci tega ne cenijo. To Sahravijce zelo žalosti. Opozoriti moramo mednarodno skupnost, da je tak položaj nesprejemljiv. Potrpljenje Sahravijcev ima svoje meje. Zakaj ni interesa? Ker ni več senzacionalnih vojaških operacij, ni nasilja in ekstremizma in zato pozabljajo na Sahravijce in to je zelo razočarajoče in frustrirajoče.

Znana je izjava Noama Chomskega, da je bil protest v taboru Gdeim Izik oktobra 2010 resnični začetek t. i. arabske pomladi. Očitno pa so dogodki, ki so sledili, vaše območje obšli. Kako to?
Nobenega dvoma ni, da se je arabska pomlad začela v Zahodni Sahari, v Gdeim Iziku, oktobra in novembra 2010. Šlo je za eno najzanimivejših oblik upora. To mirno združevanje je bilo takrat najpomembnejše, za njega pa so se Sahravijci kot obliko upora proti okupaciji odločili sami. To je bilo sporočilo svetu, da želijo doseči svoj cilj z mirnimi sredstvi. Ta poskus je bil zatrt, pri čemer je Maroko uporabil zelo nasilna sredstva, a duh Gdeim Izika je še vedno prisoten. Razlika pa je v tem, da je Maroko še povečal število policistov in vojakov v Zahodni Sahari in preprečuje vsako, tudi najmanjše združevanje. Sahravijci pa so še naprej odločeni, da nadaljujejo svoj upor. Ta duh še vedno obstaja.

Kaj pričakujete od države, kot je Slovenija, da stori v primeru Zahodne Sahare? Tu ste bili nekaj dni, srečali ste se z nekaterimi poslanci in poslankami. Kakšno je bilo to srečanje?
S Slovenijo delimo zanimive stvari. Obe državi sta plod samoodločbe. Kar želimo v Zahodni Sahari, je to, kar so Slovenci dosegli, namreč spoštovanje in dostojanstvo. Država mora biti ne glede na njeno velikost in število prebivalcev spoštovana. Slovenijo obkrožajo države, ki so večje, a skrivnost sobivanja po dolgem boju za neodvisnost je vzajemno spoštovanje. Sahravijci se lahko od Slovenije nedvomno nekaj naučijo. Ne pozabite, da ste vi imeli svoj plebiscit, ki je bil svoboden in demokratičen. To želi tudi sahravijsko ljudstvo. Tudi za Slovenijo bi morala biti referenca v Afriki Zahodna Sahara, ki lahko predstavlja vrata v ta kontinent. Slovenija lahko kot evropska država prispeva k ozaveščanju v Evropi, k drugačni viziji Zahodne Sahare kot vprašanja dekolonizacije in mednarodnega prava. Delimo lahko veliko stvari. Skozi pogovore, ki sem jih imel, sem dobil občutek, da smo si Slovenci in Sahravijci blizu in da moramo biti optimistični glede razvoja odnosov v prihodnosti in sodelovanja na različnih področjih. Rad bi, da postanejo slovenske oblasti, tako kot na Švedskem in drugod, zgled za EU, kako naj se pristopa k vprašanju Zahodne Sahare.

Slovenski zunanji minister je dejal, da bo predlagal, naj Slovenija še letos prizna neodvisno Palestino. Imate kakšne stike s slovenskim zunanjim ministrstvom glede priznanja Zahodne Sahare in na kakšni ravni v Polisariu komunicirate z ministrstvom?
Predstavnike Polisaria je na ministrstvu sprejel vodja oddelka za Severno Afriko in Bližnji vzhod. Mislim, da zelo podpirajo trud ZN-a, generalnega sekretarja in njegovega posebnega odposlanca. Slovenija spoštuje resolucijo ZN-a glede samoodločbe sahravijskega ljudstva, kar je pozitivno. Glede na podobnosti med vprašanjema Palestine in Zahodne Sahare mislim, da bi morala Slovenija sprejeti enak odnos do obeh vprašanj. Zahodna Sahara je namreč vprašanje mednarodnega prava in logično bi bilo, da bi imela Slovenija enak pristop kot v primeru Palestine. Dialog med Slovenijo in Zahodno Saharo obstaja in mora se nadaljevati. Videli bomo, ali se lahko razprava odvije tudi v slovenskem parlamentu.

Zunanji minister vas med vašim obiskom ni sprejel?
Ne, zunanji minister me ni sprejel.