Izklop 4. reaktorja jedrske elektrarne Oi v prefekturi Fukui na zahodu države se je začel danes, končan pa bo v ponedeljek. Tretje največje svetovno gospodarstvo je tako brez jedrske energije že drugič po nesreči v Fukušimi marca 2011, poroča Al Džazira. Tako je bilo že maja lani, ko je bilo vseh 50 komercialnih reaktorjev zaustavljenih zaradi predvidenega pregleda, ponoven zagon pa je onemogočalo javno nasprotovanje.

Kot poroča BBC, naj bi ostala Japonska brez jedrske energije vsaj do decembra, kar bo najdaljše takšno obdobje od šestdesetih let prejšnjega stoletja, morda pa bo to trajalo tudi pol leta.

Premier za, ljudje proti
Premier Šinzo Abe je sicer zagovornik jedrske energije, a je javnost zaradi strahu pred mogočimi resnimi nesrečami večinoma njen nasprotnik. Vlada je lani opozarjala, da lahko Japonska doživi pomanjkanje elektrike, še posebej na zahodu države, ki je močno odvisen od jedrske energije.

Ti strahovi so bili, piše Al Džazira, neutemeljeni, a vlada je ne glede na to odobrila podjetju Kansai Electric, istemu, ki je izkopilo tudi zadnji reaktor, ponoven zagon 3. in 4. reaktorja v elektrarni Oi, češ da je jedrska energija nujno potrebna zaradi večjega povpraševanja po elektriki pozimi.

Manj atomske energije, več premoga
Japonska se je medtem zanesla na dražja fosilna goriva kot alternativo, da bi z njimi zapolnila luknjo po zaprtju jedrskih elektrarn. Te so pred nesrečo v Fukušimi dobavljale tretjino elektrike v tej s surovinami siromašni državi. Zaradi stroškov goriva za termoelektrarne se je elektrika podražila za 30 odstotkov.

Japonska je bila tako prisiljena uvoziti ogromne količine premoga, tekočega zemeljskega plina in drugih goriv. Abejeva vlada trdi, da je ravno ta uvoz kriv za ogromen trgovinski primanjkljaj države.

Spomnimo, 11. marca 2011 se je zaradi cunamija zgodila nesreča v Fukušimi na severu države, zaradi česar je radioaktivno sevanje ogrozilo domove in kmetijske površine na velikem območju. Zaradi nesreče ni nihče neposredno umrl, a več deset tisoč ljudi je bilo evakuiranih. Nekateri med njimi se še vedno ne morejo vrniti na svoje domove, nekateri kraji pa naj bi ostali neprimerni za bivanje še desetletja.