"Restavracija, v kateri še vedno pečejo pice, iz loncev pa diši. Nekateri igrajo tudi biljard," nekako takole je začela svoj zadnji prispevek Vlasta Jeseničnik. RTV-jeva dopisnica je s Haitija poročala o upanju, ki kljub katastrofalnemu potresu veje med prebivalci karibskega otoka.

Pred eno izmed redkih restavracij, ki so ostale nepoškodovane, je budno oko snemalca Silvestra Štoka ujelo vrsto ljudi, ki so čakali na hrano. "Nahraniti moram svojo družino," je v kamero dejal moški v vrsti.

Lastniki omenjene restavracije so se namreč odločili, da bodo lačnim in izčrpanim hrano delili brezplačno. V restavraciji hrano pripravlja francoski kuhar, ki je prej kuhal v najboljši restavraciji. In čeprav ga v Dominikanski republiki čaka družina, se je odločil ostati. "Nahranili so tisoč ljudi. Vrsta je vsak dan daljša," je poročala Jeseničnikova.
Vlasta, danes odhajate s Haitija, kjer ste preživeli teden dni. Kako je danes na otoku, v primerjavi s prejšnjim petkom, ko ste prispeli?
V Port-eu-Princeu je po mojem prihodu nekoliko drugače. Razmere so se začele urejati. Življenje se skuša vrniti v stare tire. Znova se je pojavil bencin, odprle so se manjše trgovinice. Za varnost je bolje poskrbljeno. Množičnega plenjenja trgovin ni več. V nekaj dneh naj bi se odprle tudi banke, kar je pomembno predvsem za tiste ljudi, ki sploh imajo prihranke, da si bodo z njimi kupili najnujnejše stvari.

Ljudje so izgubili vse. Svoje domove, najdražje, oblačila, službe itn., zato je vsaka pomoč dragocena. Na cestah je opaziti več težke mehanizacije. V središču mesta se je začelo odstranjevanje ruševin, zlasti okoli prostorov, kjer so nekoč stala vladna poslopja. Da bo to mesto znova zaživelo, če sploh kdaj bo, bodo potrebni tedni, meseci, tudi leta.

Za zadnje poročilo ste si izbrali zgodbo o upanju. Zakaj?
Ljudje so izgubili svoj dom, svoje najdražje. Upanje je tisto, ki takega človeka drži pokonci. Življenje se je spremenilo v nočno moro, a upanje jih drži. Haitijci so zelo verni. Verjamejo, da jim bo prihodnost prinesla nekaj dobrega. Naravna katastrofa lahko prizadene katero koli državo, zato je pomoč sočloveka, mednarodne skupnosti zelo pomembna. Dragoceno je, da so v nekaj urah, v nekaj dneh v državo pripotovali prostovoljci z vsega sveta, ki še vedno nudijo pomoč temu prizadetemu narodu. V človeški stiski, v kateri so Haitijci zdaj, je zelo pomembno, da ljudje pokažemo, da imamo občutek za sočloveka in da mu v najtežjih trenutkih znamo in želimo pomagati.