13. januarja 2010 je Haiti stresel potres z magnitudo 7,0. V nekaj sekundah je umrlo 316.000 ljudi, za življenje milijona ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo, so se trudili tudi številni dobrodelni delavci. Med njimi je bil Uroš Colja, član slovenske veje humanitarnega društva Food For Life (Hrana za življenje). Ob 19. avgustu, ki ga zaznamujemo kot svetovni dan humanitarne dejavnosti, saj je na ta dan leta 2003 v bombnem napadu v hotelu Cabam v Bagdadu umrlo 22 dobrodelnih delavcev, smo se z njim pogovarjali o dogodkih, ki so Haiti pretresali po potresu, in preverili, zakaj je biti humanitarni delavec včasih nevarno.

Ste bili kdaj v položaju, ko ste dejali: ''Stop! Ne streljaj, sem humanitarni delavec!''
Ko sem bil na Haitiju, sem se pogovarjal s člani Unicefa in različnih mednarodnih organizacij, ki so imeli takšne izkušnje. Sam je sicer nisem imel. Med zgodbami, ki sem jih poslušal, je bila ta, da se je med potresom porušil zapor in je iz njega zbežalo skoraj 4.000 zapornikov. To je sicer bolj delo za policijo, a povedali so mi, da so imeli včasih težave, ko so jim prebivalci grozili z orožjem, da so dobili kakšna sredstva. Nikoli pa ni prišlo do streljanja, vsaj tako so mi dejali tisti, s katerimi sem se pogovarjal.

Dejali ste, da so bili na Haitiju v veliki nevarnosti predvsem humanitarni delavci, ki so delili suho hrano. Kakšen je bil odnos domačinov do vas – so menili, da ste tam, ker jim želite pomagati, ali je bila v tistem trenutku njihova življenjska stiska prevelika in so razmišljali samo o tem, kako preživeti?
ZN in World Food Program (WFP) sta usklajevala deljenje hrane, ki je bilo zelo poostreno. To pomeni, da so imeli predstavniki WFP-ja okoli sebe zid in oborožene sile, ki so jih varovale in nadzirale samo deljenje hrane. Ljudje so bili zaradi pomanjkanja prisiljeni razmišljati, da je njihova družina prikrajšana za obrok, saj je bilo število obrokov omejeno. Sicer pa so domačini na humanitarne delavce gledali kot na tujo pomoč, zato so nas najprej vprašali, kateri organizaciji pripadamo in ne, od kod prihajamo.

Menda ste hrano kupili tudi iz druge roke, ki so jo na Haitiju sprva delile humanitarne organizacije, nato pa ste jo vi po višji ceni znova odkupili od domačinov?
Ja, dogajalo se je, da smo kupili riž, na katerem je bil žig WFP-ja in ZN-a, zato smo predvidevali, da smo od prebivalcev odkupili riž, ki so jim ga podelili. Verjetno jim je takrat bolj prav prišel denar kot tisti riž.

Hrana torej ni prišla le z letalom na Haiti, ampak ste jo kupovali tudi od domačinov?
Za naše humanitarno delovanje smo potrebovali surovine, to je bil večinoma riž, pa različne vrste fižola in zelenjave. Zelo smo si želeli spodbujati tamkajšnje prebivalstvo in krajevno pridelavo. Problem je bil ta, da je bilo to zelo drago - samo eno uro stran, na drugi strani meje v Dominikanski republiki, smo lahko na tržnici kupili dvakrat več surovin za isti denar, zato smo lahko več skuhali in več razdelili.

Kdaj ste bili nazadnje na Haitiju?
Marca leta 2010.

Verjetno imate kakšne stike s humanitarnimi delavci, ki so še tam. Kakšno je stanje danes, vemo, da je spomladi izbruhnil virus smrtonosne kolere?
Izbruh kolere je bil zaradi slabih razmer, dostopa do pitne vode in slabe čistoče tudi predviden. Bil je dovolj hitro zajezen …

… no, res pa je, da nekateri za izbruh kolere krivijo pripadnike ZN-a, saj pred tem kolere na Haitiju klub slabim razmeram vsaj sto let ni bilo!
Tako je. Veliko je predvidevanj o tem, kaj vse je bilo podtaknjenega in kakšen nadzor so hoteli imeti ZN in ZDA.

Ne razumem, kaj to pomeni?
Mi smo spraševali prebivalce, kako jim je dobrodošla pomoč ZN-a. Vedno je bil najprej odgovor: ''Ja, ja, super so, saj nam pomagajo!''. Ko pa smo se z njimi še bolj pogovarjali, smo ugotovili, da je večina prebivalstva proti njim, predvsem zato, ker so občutili nekak močen nadzor nad dejavnostmi v državi in nad deljenjem humanitarne pomoči.

Lahko med vrsticami razberemo, da so se po potresu na Haitiju določene stvari dogajale bolj nespontano kot spontano?
Žal je to bolj ugibanje, ker je takšne stvari zelo težko dokazati.

Res pa je, da je potem treba prodajati cepiva.
Tudi to, pa treba je najti načine, kako se povezati z določenimi vejami oblasti v državah

Po potresu na Haitiju so bile tako večje mednarodne organizacije kot predstavniki Hrane za življenje iz Slovenije. Kako so gledali na vas, so vas sprejeli pod svoje okrilje, ali ste delovali 'na svojo roko', tako kot je bilo to v primeru kupovanja hrane v Dominikanski republiki?
Ko pride neka humanitarna organizacija na prizadeto območje, je zelo pomembno sodelovanje z humanitarnimi organizacijami, ki so že tam, običajno je to ZN, na Haitiju je bil to tudi WFP. Tako lahko dosežeš več, a mi smo, žal, prišli prepozno, zato nismo dobili hrane od WFP-ja. Sicer pa so na nas prebivalci gledali zelo pozitivno, saj smo bili od drugih organizacij bolj odzivni pri takojšnji delitvi toplih obrokov. Nikoli nismo imeli izgredov, kot se je to dogajalo pri ''blank feeding'' oziroma pri deljenju suhe hrane, kjer je prihajalo do izgredov.

Pred časom ste izpostavili tudi vprašanje, koliko pomoči je sploh prišlo v prave roke? Kaj ste mislili s tem?
Problem je, ker je težko meriti končen učinek, ko posameznik prejme humanitarno pomoč. Te podatke so posredovali WFP in organizacija OCHA. Ko smo se pogovarjali z različnimi organizacijami in lokalnim prebivalstvom smo ugotovili, da je pomoč prišla na določena mesta. Ko pa smo pregledovali statistiko prihajanja finančne pomoči na Haiti, smo videli, da se ta denar ni realiziral v humanitarni pomoči. Vprašanje je, kam je ta denar šel, ker ga je bilo izredno veliko.

Kaj mislite, kam je ta denar šel?
To samo Bog ve in vpleteni.

Dve leti po potresu v šotoru živi še vedno pol milijona ljudi. Se je od leta 2010 sploh kaj izboljšalo?
Izboljšalo se je, a upoštevati moramo, da so bila bivališča in infrastruktura na Haitiju že pred potresom slaba. Humanitarna pomoč je bila sprva mišljena za soočanje s popotresnim stanjem, ne pa toliko za sanacijo. Zdaj pa se organizacije borijo tudi za sanacijo stvari, ki so bile že prej problem, kot sta kmetovanje in gospodarstvo.