"Gre za razgledanega človeka, ki je odprt do novih miselnih tokov". "Navdušila me je njegova skromnost, čut za uboge in lastno uboštvo". "Razlikoval se je po nezanimivosti. Doktrinarno je zelo konservativen, še posebej glede spolnosti. Zelo je izobražen, izstopa pa po svojem zavzemanju za revne in zapostavjene". "Tisti, ki so mu blizu, radi poudarjajo njegovo njegovo preprostost, skromnost, pristnost in iskrenost." To so besede, ki so jih Edvard Kovač, filozof, predavatelj in esejist, pater Miran Špelič, predavatelj patrologije in zgodovine teologije, sociolog in profesor Marjan Smrke ter teolog in profesor Metod Benedik v prvem odzivu namenili novemu papežu Frančišku. Kaj so v pogovoru za MMC še povedali o prihodnosti Cerkve in nalogah novega papeža, si preberite v nadaljevanju.

Kaj pomeni izvolitev Jorgeja Maria Bergoglia za prvega latinskoameriškega papeža v zgodovini Cerkve? Kakšno sporočilo želi z njegovo izvolitvijo posredovati Cerkev?
Edvard Kovač: Izvolitev argentinskega kardinala Bergolija za papeža prav gotovo preseneča, saj je znano, da je pred osmimi leti odločno odklanjal, da bi prevzel to službo. V tej izbiri je velika simbolika, ker se kaj takega, da bi bil izvoljen za rimskega škofa Ne-evropejec, ni zgodlilo že kakšnih 1.300 let. Kardinali so hoteli s to izvolitvijo poudariti, podobno kot z izvolitvijo poljskega kardinala za Janeza Pavla II., da je živa Cerkev nekje drugje in da sedaj vidijo prihodnost krščanstva na novih celinah.
Miran Špelič: To je znamenje, da je Cerkev res univerzalna, in ne le evropska, da kljub središču v Rimu prav v to središče pokliče človeka "s konca sveta", kakor je sam rekel. Očitno bo prinesel s seboj v rahlo utrujeno in precej sekularizirano Evropo svežino južnoameriškega krščanstva, ki je očitno po "puberteti" (=teologiji osvoboditve) dozorelo, da lahko vsemu svetu pokaže pot vere, pot, po kateri moramo hoditi kot bratje in sestre, če uporabim njegove prve misli. In po tej poti želi novi papež ponesti Kristusovo oznanilo (neskrajšano, neobsekano in neolajšano) do vseh koncev sveta, k vsem ljudem dobre volje.
Marjan Smrke: Nad izborom sem razočaran, čeprav se me osebno ne tiče. Kljub hudi selekciji, ki sta jo opravila prejšnja dva papeža s tem, ko sta za kardinale izbrala preverjene konservativce, je bilo mogoče nekaj upanja na reforme graditi na petih, šestih osebah, ki so bile v zadnjih dveh desetletjih pokazale iskrice uporništva in svobodomiselnosti. Eden izmed njih bi bil kardinal Gianfranco Ravasi, ki je Cerkvi (podobno kot pokojni Martini: “Cerkev je dvesto let za časom”) očital zaostajanje za časom. Med Neevropejci je bil obetaven Filipinec Luis Tagle: oporekal je Benediktovim tradicionalističnim pogledom na 2. vatikanski koncil. Prestop iz Evrope v svet je edino, kar je v tem izboru videti dobrega. Ne vem, ali so hoteli kardinali svetu kaj “sporočiti” – gre bolj za odziv na nekatera sporočila, ki jih sami Cerkvi pošilja svet. Prenos demografskega težišča katolicizma v nerazviti svet Cerkvi sporoča, da je katolicizem ideologija, ki se lahko ohranja in napreduje predvsem v nerazvitih okoljih z višjo demografsko rastjo. RKC se po eni strani proti nerazvitosti bori, po drugi strani pa jo po različnih poteh reproducira. Tudi z zavračanjem kontracepcije. In s tem, da po navadi prepozno obsodi politiko, ki proizvaja velike neenakosti. RKC je bila v Latinski Ameriki stoletja privilegirana, v tesnih povezavah z režimi, reveži pa so kar še tu. Še se bomo spraševali, kaj pomeni to, da je novi papež jezuit. Jezuiti so zgodovinsko, zlasti v Evropi, odigrali močno negativno vlogo. Pozneje so imeli nekatere pozitivne prebliske. V zadnjem času so bili v rivalstvu s strujo okoli Opus Dei.
Metod Benedik: Vsekakor je značilno, da Cerkev tudi po tej plati, torej z izbiro zadnjih papežev, zelo jasno daje vedeti, da se dobro zaveda, v kakšnih smereh se premikajo njena težišča, ne samo glede na številčnost katoličanov, ampak še bolj na njeno živost, na njeno dejavno navzočnost v svetu in seveda na potrebe njene intenzivirane dejavnosti. Če imamo pred seboj Cerkev v današnjih razsežnostih, ni prav nikakršno presenečenje, da je novi papež iz Latinske Amerike. Kot je Janez Pavel II. s svojo dejavnostjo poudaril, da Evropa ni le Zahodna Evropa, ampak enakovredno tudi njen vzhodni del, da mora dihati z obema kriloma svojih pljuč, tako bo novi papež že sam po sebi in tudi glede na svojo dosedanjo usmerjenost in dejavnost opozarjal, da mora Cerkev pozorno prisluhniti številnim etičnim, družbenim in ekonomskim vprašanjem, ki jih je doslej v njihovi konkretnosti morda premalo upoštevala.

Kako to, da so kardinali tako hitro izbrali novega papeža, saj je bil tokratni konklav eden najkrajših v zgodovini?
Edvard Kovač: Frančišek I. je bil izvoljen že po 5. glasovanju, no, Beneditkt XVI. že po četrtem in Pi XII. že po tretjem. Veliko je pomagalo, da je bila večina kardinalov v Rimu že teden dni poprej. Tako so se v tem tednu dogovorili za profil človeka, ki ga iščejo. Zedinili so se za moža s srcem in zrazumom, se pravi, za takšnega, ki je intelektualec in govori jezike, hkrati pa ima srce za malega človeka. Dalje za osebo, ki je duhovno globoka, se pravi, ki verjame v evengeljski ideal, in ki ga je sposoben tudi uresničevati. Iskali so moža, ki se je že izkazal, kljub svoji skomnosti, da je odličen voditelj cerkvene skupnosti. Ko je bi profil znan, so hitro našli primernega človeka, ki izstopa s temi lastnostmi.
Miran Špelič: Res je to četrti najkrajši konklave, če štejemo število glasovanj. Kar zdi se mi, da je kardinale osvojil s svojo preprostostjo in globoko vero. Če je to znal pokazati v petih minutaj na balkonu, je še bolj v celem tednu splošnih kongregacij, ko se je 115 kardinalov srečevalo. Še en dokaz, da kardinali niso merili moči - potem bi bil konklave lahko precej daljši -, ampak iskali osebo, ki bo znala posredovati evangelij, "ne z močjo besede", ampak s pristno preprostostjo in ponižnostjo. In prav uteleša ta frančiškanski jezuit!
Marjan Smrke: Kot zunanji opazovalci najbrž nimamo dovolj podatkov za smiselne špekulacije. Bergoglio naj bi bil najresnejši protikandidat na prejšnjem konklavu. Glede na to, je mogoče domnevati, da je struji takratnih poražencev zdaj že v pripravah na volitve uspelo izposlovati kompenzacijo. Odločitev za človeka, ki je vendarle že v letih, ponovno opozarja na to, da gre za gerontokratsko organizacijo, za vladavino starih. Ta bi najbrž še svojega osrednjega junaka – Jezusa na vratih zavrnila kot premladega za duhovne vloge. Marija, drugi lik, iz katerega gerontokrati črpajo svojo moč, pa bi bil na vratih zavrnjen dvakrat – kot napačnega spola in napačne starosti. Izbor je tudi v nasprotju z napovedmi, da naj bi se odločili za daljši pontifikat.
Metod Benedik: Konklave je tokrat res bile eden najkrajših v zgodovini. Očitno so razmišljanja in pogovori kardinalov že pred konklavom najintenzivneje iskali v smeri temeljnega poslanstva Cerkve: oznanjati evangelij v pozornem prisluškovanju konkretnemu človeku našega časa, videti njegove stiske in mu biti v pomoč ter oporo. V kardinalu Bergogliu so očitno zazrli človeka, ki se bo s svojim čutom, znanjem in izkušnjami teh vprašanj lahko učinkovito lotil.

Ena od njegovih prednostnih in glavnih nalog bo reforma vatikanske kurije. Česa bi se moral po vašem mnenju najprej in najtemeljitelje lotiti novi papež?
Edvard Kovač: No, prva naloga rimskega škofa je potrditi svoje brate v veri in upanju. To je Frančišek I. tudi storil že v prvem nagovoru. V svojem prvem nastopu pa je sam sebe dosledno imenoval "rimski škof", in ne papež. Zato se bo najbrž res posvetil najprej rimski Cerkvi. To rimsko Cerkev je imenoval romarico, ki hodi oziroma potuje pred drugimi Cekvami, kar pomeni, da mora biti drugim za vzgled. Zato bo po mojem mnenju zastavil svoje moči, da bi bil tudi dejansko navzoč med rimskim verniki. Ker pa je Cerkev nekaj univerzalnega, bo sočasno še bolj internacionaliziral cerkveno upravo ali kurijo, ki mora odsevati to univerzalnost Cerkve, skratka to kurijo bo skušal izvleči iz italjanske "kombinatorike".
Miran Špelič: O tem se bo že v molitvi pogovoril z Njim, ki ga je postavil na to mesto. Gotovo si bo izbral tudi dobre svetovalce; in kdo smo mi, da bi mu tu prišepetavali. Nedvomno pa bo v to posegel, saj je to storil še vsak papež.
Marjan Smrke: Nisem ravno pravi naslov za to vprašanje. Menim, da novi papež ni človek, ki bo kaj veliko spreminjal. Mogoče je bil imenovan kot zagotovilo, da sprememb ne bo. Spremembe v nauku najbrž ne bi bile nič manj pomembne od sprememb v kuriji. Kurija bi morala biti vsaj toliko urejena, da svet po aferah, kot so posli vatikanske banke I.O.R. in Vatileaks, ne bi imel vtisa, da gre le za eno izmed oblik mafijske družbe.
Metod Benedik: Reforma rimske kurije je stalnica, ki se pojavlja in ponavlja posebno ob nastopih novih papežev. Nedvomno je res potrebna prenove. Pa ne le kakšne kozmetične, ampak temeljite prevetritve. Treba bi jo bilo bolj internacionalizirati, zmanjšati število uradnikov (ni brez zrna resnice anekdota: ko so vprašali papeža Janeza XXIII., koliko ljudi dela v Vatikanu, je rekel, da približno polovica). Pri vseh teh reformah pa morda najpomembnejše: vrsto zadev in kompetenc, ki jih ima zdaj v rokah rimska kurija, bi bilo treba prenesti na krajevne cerkve, torej na škofije, ki bi lahko od blizu urejale posamezna vprašanja.

Po čem se je v preteklosti kardinal Bergoglio najbolj razlikoval od preostalih kardinalov? Kaj bi sami izpostavili kot njegove najbolj značilne lastnosti?
Edvard Kovač: Gre za razgledanega človeka. Ne samo, da je kot Argentinec in jezuit študiral na elitnih šolah Latinske Amerike, študijsko se je poglabljal in doktoriral tudi v Nemčiji. Dalje je to človek, ki je odprt do novih miselnih tokov, saj je študiral in predaval literaturo in psihologijo.
Miran Špelič: V bistvu prej sploh še nisem slišal zanj. Ko pa sem takoj po objavi imena poiskal in hitro prevajal njegov kratek življenjepis, me je silno navdušila njegova skromnost, čut za uboge in lastno uboštvo. Kardinala, ki se odpove šoferju in dobremu avtu, ki se prevaža z javnimi prevoznimi sredstvi, ki si kdaj tudi sam skuha kosilo, takega res ne srečaš pogosto!
Marjan Smrke: Od tistih kandidatov, ki sem jih v minulih dneh proučil kot zanimive, se je razlikoval po nezanimivosti. Lahko, da sem površen. Doktrinarno je zelo konservativen. Še posebej glede spolnosti. Zelo je izobražen. Izstopa po svojem zavzemanju za revne in zapostavljene. Toda kot rečeno: institucija, ki je bila toliko stoletij v različnih koalicijah z vladajočimi, tudi v Argentini, bi morala z množično revščino že davno opraviti.
Metod Benedik: Tisti, ki so mu blizu, radi poudarjajo njegovo njegovo preprostost, skromnost, pristnost in iskrenost, kar se vse odraža v prefinjenem posluhu za malega človeka, ki potrebuje dobro besedo, razumevanje njegovih stisk, nesebično pomoč v duhovnih in materialnih stiskah.