Volitve novega poglavarja Rimskokatoliške cerkve niso samo pomemben dogodek za vernike, temveč dobra priložnost za vpogled v delovanje dva tisoč let stare ustanove. Obračun s pedofilijo in afera Vatileaks sta le dve najbolj aktualni temi, zaradi katerih novi papež ne bo samo katoliški voditelj, temveč tudi vodja najvplivnejše verske skupnosti na svetu, katere dejanj in besed ni mogoče spregledati ne v razvitih državah, še manj v razvijajočih se državah.

Po presenetljivem odstopu papeža Benedikta XVI., ki je s skorajda precedenčnim dejanjem sprožil kopico vprašanj in ugibanj, zdaj 1,2 milijarde katoliških vernikov pričakuje novega poglavarja za nove čase novih velikih izzivov.

Dva bloka izstopata
Vatikanologi so si edini, da sta se po devetih srečanjih kongregacije kardinalov izoblikovala dva bloka, ki upata, da bo novi papež izšel iz njunih vrst. Na eni strani so tako imenovani reformatorji oz. kardinali, ki so večino svojih karier preživeli po lokalnih škofijah in niso zavzemali visokih položajev v vatikanski kuriji, ki v strogi hierarhiji upravlja razvejano Cerkev. Cilji reformatorjev so ureditev razmer v Vatikanu, narediti konec notranjim bojem, izboljšati učinkovitost ter razdeliti moč in informacije med škofije.

"Rimljani" so kardinali, ki že službujejo v Vatikanu in zasedajo ključne položaje ter naj bi kot "insajderji" imeli več možnosti za vzpostavitev reda. Šibkost Rimljanov je številčnost, saj jih je le 38 oz. tretjina vseh kardinalov z volilno pravico.

V ospredju Italijan in Brazilec
Zaradi tega obe glavni struji nista omejeni na nacionalne oz. geografske omejitve in posegata druga v drugo. Prvi favorit konklava je Italijan Angelo Scola, nadškof Milana, ki pa je predstavnik reformatorjev, saj priljubljeni duhovnik ni služboval v Rimu. Na drugi strani je najresnejši predstavnik Rimljanov Brazilec Odilo Pedro Scherer, ki je bil dolgo v Rimu zadolžen za izbiro novih škofov, hkrati pa bi dal celini z največ katoličani Južni Ameriki prvega papeža.

... tretji dobiček ima
Ob dveh dokaj jasno izoblikovanih taborih se pojavljajo možnosti tudi za kardinale, ki bi presegali oba tabora in bi jih znala večina dojeti kot najboljšo rešitev. Najbolj vroče ime zadnjih dni je tako postal Američan Timothy Dolan, nadškof New Yorka, ki je vidno navdušil anglosaške medije, medtem ko vatikanologi iz Evrope opozarjajo na Madžara Petra Erda, ki je na zunaj zelo zadržan, med kardinali pa kljub mladosti (60 let) izjemno spoštovan. Ob njem v isto kategorijo z bogatimi izkušnjami tako iz Rima kot iz province sodi še Kanadčan Marc Oullet.

Kdo namesto zaslužnega papeža?
A skozi 161 nagovorov med desetimi srečanji kongregacije kardinalov so pozornost pritegnili zagotovo še nekateri kardinali, zato številni menijo, da tokrat konklava ne bo tako hitro konec, kot je bilo to pred osmimi leti. Leta 2005 po smrti Janeza Pavla II. je bil prvi favorit kardinal Joseph Ratzinger. Uvodno vprašanje je bilo, kdo, če ne Ratzinger, končalo pa se je z odgovorom: zakaj pa ne Ratzinger.

Zdaj pa bo 115 kardinalov, kolikor jih je volilo tudi pred osmimi leti, odgovarjalo na vprašanje, kdo namesto Ratzingerja.

Iz Rima