Le dan je do volitev novega vodje 2000-letne ustanove. Napetost, ugibanja o kandidatih, igrah moči in vpliva se množijo. Preštevajo se glasovi in iščejo sledi, kdo stoji za njimi, polnijo se časopisne naslovnice. Volitve papeža so pomembna tema, o kateri govorijo vsi - analitiki, poznavalci - pa naj bodo katoličani ali ne.

Kako pa na to gledajo tisti, ki se jih bo izvolitev novega naslednika sv. Petra zares dotaknila - vernike? Kaj dobrega lahko Cerkev danes ponudi svetu in katere spletke in dramatični dogodki so ji pogled usmerili v ogledalo? Tudi predavatelj zgodovine Cerkve na teološki fakulteti Bogdan Kolar meni, da je bilo vodstvo Katoliške cerkve vpleteno v nekatere dramatične zadeve, a zaupa v delovanje Sv. Duha pri iskanju novega vodstva.
_________________________________
Le še dan je do začetka konklava, kjer bo izbran novi voditelj Katoliške cerkve. Kaj za vas - kot vernega kristjana - to pomeni?
Kot je znano, so se kardinali volivci odločili, da bodo konklave začeli v torek, 12. marca, popoldne. Po skoraj štirih tednih, potem ko je papež Benedikt XVI. sporočil, da bo zapustil sedež sv. Petra, so kardinali volivci sklenili, da je čas za zadnje dejanje v izbiri novega voditelja Katoliške cerkve.
Gre za dejanje, ki ga kristjani spremljamo z zanimanjem, a tudi z molitvijo, kajti verujemo, da je Bog tisti, ki vodi Cerkev, in zato se mu priporočamo za njegovo vodstvo in navdihe. Tudi kardinali, ki so sodelovali na posvetovanjih, so vsak dan določen čas namenjali molitvi (tako osebni kot skupni), premišljevanju, posvetom, kar jih bo nato vodilo pri sprejemanju odločitve. K temu opravilu so se zbrali kot verni ljudje, ki zaupajo, da Bog vodi zgodovino.

Kristjani čutimo, da so to posebni trenutki v zgodovini Cerkve, ko se posebej čuti delovanje Sv. Duha in tesna povezanost vse skupnosti.
Zakaj taka izoliranost in zaprtost pred preostalim svetom v času konklava?
Stoletne izkušnje so pokazale, da so na volivce novega papeža izvajali pritiske z vseh strani, s strani rimskih množic, posameznih družin, politikov, tudi vojske. Znano je, da je avstrijski cesar Franc Jožef še leta 1903 preprečil izvolitev kandidata, ki ni bil po njegovi volji. Zato so papeži uvajali ukrepe, da bi takšne vplive preprečili.

Tudi v našem času, ko je možnosti vplivanja še več, je bilo treba zagotoviti, da bodo kardinali odločitev sprejeli neodvisno od vplivov od zunaj, v zbranosti, medsebojnih posvetih in v odgovornosti pred Bogom in Cerkvijo. Tudi ko slovenska vlada ali državni zbor sprejemata pomembne odločitve, le-te sprejemata za tesno zaprtimi vrati.
Kako so v najzgodnejših časih Cerkve, v prvih stoletjih, potekale izbire papežev? Kakšne so bile poglavitne spremembe skozi čas in zakaj?
V zgodovini Cerkve so uporabljali različne metode za izbiro naslednikov sv. Petra. Po izročilu je sv. Peter svojega naslednika izbral sam. V prvih stoletjih, ko je Cerkev živela in delovala v obdobju preganjanja, zbori velikega števila klerikov (diakonov, duhovnikov, škofov) seveda niso bili mogoči. Zato so rimskega škofa izbirali najožji voditelji rimskih cerkvenih občestev. V 11. stoletju je po odločitvi papeža Nikolaja II. obveljalo, da novega papeža volijo le kardinali škofje. Drugi kardinali so dobili pravico sodelovanja šele v naslednjem stoletju.

Šele od konca 13. stoletja pa se je uveljavilo načelo, da so kardinali zaprti v konklavu (kar ta beseda tudi pomeni) in povsem ločeni od zunanjega sveta. Papež Gregor X. je še določil, da če so volitve trajale več kot tri dni, so kardinalom začeli omejevati hrano in pijačo in jih na ta način spodbuditi, da bi čim prej prišli do odločitve. V nadaljevanju so bili sprejeti ukrepi za zagotavljanje večje tajnosti, čemur je slednjič sledila odločitev, da papeža volijo s pomočjo listkov, na katere zapišejo ime kandidata, in da vernim izid volitev sporočijo s pomočjo dimnika, ki je postavljen v Sikstinski kapeli (ki jo je kot stalni kraj volitev določil šele Janez Pavel II.). Nekateri zgodovinarji štejejo letošnji konklave kot 75. v življenju Cerkve, potem ko je bil v letu 1295 način volitev v konklavu uveden v cerkveno zakonodajo.
Zaslužni papež Benedikt XVI. je skrajšal čas, ki mora miniti od začetka izpraznjenega Svetega sedeža do začetka konklava. Čemu Cerkev hiti in spreminja pravila? Ne bi bilo morda bolje, da imajo kardinali več (in dovolj) časa za premislek?
Papež Benedikt XVI. je s svojo zgodovinsko odločitvijo postavil ravnanje kardinalov in s tem Cerkve v novo okoliščino. Po pravilih, ki so jih določili njegovi predhodniki, so se morali kardinali volivci zbrati po smrti papeža najprej v dveh tednih ali najpozneje v dvajsetih dneh. Za to, da so se zbrali in začeli volitve, so imeli na voljo sorazmerno kratek čas.

Z odstopom Benedikta XVI. pa so kardinali dobili dodaten čas za prihod v Rim in za posvetovanja. Tudi možnosti potovanja in medsebojnega komuniciranja v našem času so veliko boljše. Zato je z odlokom določil, da se konklave lahko začne že prej in ni treba čakati, da mineta dva tedna (temeljni pogoj je, da so zbrani vsi volivci). Ko opazujemo, kako so se volivci zbirali za tokratni konklave, pa vidimo, da je bilo kljub vsemu treba kar nekaj časa (zadnji kardinal volivec je namreč iz Vietnama prispel šele v četrtek, 7. marca). Spremembe, ki jih je uvedel papež Benedikt XVI., pa se večinoma nanašajo predvsem na ureditev položaja papeža, ki je odstopil, in na ravnanje kardinalskega zbora v tem primeru.

Vas je odstop Benedika XVI. presenetil? Kako gledate na to potezo, ki je precej v kontrastu z vztrajanjem v trpljenju njegovega predhodnika Janeza Pavla II.?
Ko zdaj gledamo na ravnanje papeža Benedikta XVI., vidimo nekatere korake, ki so kazali na dozorevanje njegove odločitve, da se zaradi starosti in slabosti umakne s Petrovega sedeža in vodenje Cerkve prepusti mlajšemu in krepkejšemu človeku. Kar dvakrat se je ustavil na grobu papeža Celestina V., ki je odstopil leta 1294. V svojih nastopih je večkrat povedal, da se zaveda novosti takšnega koraka, vendar je čutil, da je v dobro Cerkve, če ga naredi.
Mnogi so pozdravili njegovo odločitev, a je res tudi, da se nekateri z njo niso strinjali. Po njihovem prepričanju in razumevanju službe Petrovega naslednika bi papež moral svoje poslanstvo opravljati vse do zadnjega trenutka in v njem omagati, kot je to storil papež Janez Pavel II. in papeži pred njim.
Pri papežu Benediktu je res šlo za pogumno in zgodovinsko odločitev, ki pa je bila vendarle sad dolgotrajnega razmisleka in je bila sprejeta z vso odgovornostjo pred Bogom in pred Cerkvijo.

Kakšen vpliv bi lahko ta poteza imela na pričakovanja javnosti od prihodnjih papežev ter dolgoročno na cerkveno pravo? Nekateri trdijo, da bi to lahko to ob podobnem razvoju dogodkov v daljni prihodnosti privedlo do skrajne možnosti odstavljanja papežev? Češ, če je Benedikt ugotovil, da ne zmore več primerno opravljati službe, potem so nam tudi drugi iz tega vidika odgovorni?
Sestavni del zgodovine in ravnanja katoliške skupnosti je, da so pravila o izbiranju papežev določali papeži sami. Zato je v zgodovini prišlo že do toliko sprememb. Papež Pavel VI. je na primer določil število volivcev na 120 in starostno mejo zanje – voliti smejo samo kardinali, mlajši od 80 let.
Kako se bodo ti postopki odvijali v prihodnje, bo seveda odvisno od papežev. Njihove odločitve postajajo sestavni del zakonodaje Cerkve in se torej cerkvena zakonodaja na tem področju spreminja. Pri tem seveda ne gre za verske resnice ali dogme, temveč za ureditev Cerkve in odločitve, ki določajo njeno notranjo disciplino.

Zaslužni papež je sicer večkrat pojasnil, kateri razlogi tičijo za njegovo potezo. Kljub temu so se pojavlja polno špekulacij, da je za tem nekaj, kar je neposvečenim očem skrito. Da so krivi tudi škandali znotraj Vatikana, ki so, zaobjeti v posebnem poročilo, Benediktu XVI. "pomagali" k tej odločitvi. Koliko je po vaši osebni oceni resnice za takšnimi poročili?
Vodenje tako velike ustanove, kot je Katoliška cerkev, ki šteje prek milijarde članov, v kateri je 207 kardinalov, 1.100 nadškofov in blizu 4.000 škofov, stotisoči duhovnikov, redovnikov in redovnic, seveda ni preprosto. Poleg notranjih zadev mora papež urejati tudi odnose z državami (Sveti sedež ima diplomatske odnose s skoraj 180 državami), potovati, vsak teden imeti vrsto govorov, objavljati dokumente s področja cerkvenega nauka, sprejemati disciplinarne ukrepe in biti dobro obveščen o vsem. Takšne dolžnosti zahtevajo že izjemne telesne moči, a tudi duhovno svežino in intelektualni napor.
Dramatične zadeve, v katere je bilo v zadnjih letih vpleteno vodstvo Cerkve (pri tem seveda ne gre izključiti negativnih vplivov iz okolij, ki Cerkvi niso naklonjena, kot tudi notranjih spletkarjenj), so zahtevale dodatne moči. Menim, da je vse našteto pripomoglo k papeževi presoji, da takšnim naporom in pričakovanjem ljudi ni več kos. To je odkrito tudi povedal in se odločil za umik, kjer bo za Cerkev lahko delal na druge načine.

K takšnim ugibanjem sodijo tudi ocene vpliva oseb, povezanih z Opus dei in viteškimi združenji. Kakšna je njihova vloga?
Seveda je vsak papež, kot tudi vsak človek, ki ima kakšno odgovornost, pri sprejemanju odločitev odvisen od ljudi, s katerimi sodeluje, jim zaupa ali jih ima za svoje svetovalce – zato tudi obstoji služba svetovalcev. Tudi papež Benedikt XVI. je imel ob sebi ljudi, ki so mu pomagali pri vodenju Cerkve. Čeprav je veljal za samostojno osebnost, se je ob nekaterih odločitvah čutilo, da so bili njihovi pobudniki iz določenih krogov ali naklonjeni določenim rešitvam.
Menim pa, da niso imeli posebnega ali izjemnega vpliva ljudje, ki so prihajali iz združenj, ki jih omenjate. Ta združenja imajo zadosti svojih lastnih notranjih težav pri iskanju lastne identitete in mesta v Cerkvi in jim primanjkuje moči že pri tem.

Takšno vprašanje je vedno nehvaležno, pa vseeno - lahko pripravite ožji izbor oseb, ki imajo po vašem mnenju največ možnosti za izvolitev?
Star izraz latinske modrosti je, da se o imenih ne govori. Le redkokdaj so se uresničile napovedi zunanjih opazovalcev, ki so za voditelja Cerkve želeli enega ali drugega papeža po svojem okusu. Izkušnja dogajanja v konklavu je povzeta tudi v stavku, da kdor gre v konklave kot papež (to je, da o nekom govorijo kot o najbolj verjetnem papežu), iz konklava pride kot kardinal (ni izvoljen za papeža).
Prepričan sem, da bodo kardinali po posvetovanjih in v poslušnosti Duhu, ki vodi Cerkev, našli voditelja, ki bo dobro poznal naš čas, Cerkev in njene potrebe in bo najbolj primeren za Petrovega naslednika. Zgodovina pa nam pove, da so doslej papeži izvirali iz ozemlja današnje Alžirije, Egipta, Francije, Grčije, Hrvaške, Madžarske, Nizozemske, Nemčije, Palestine, Poljske, Portugalske, Sirije, Velike Britanije in seveda Italije.

Bi si sami želeli, da bo prihajajoči pontifikat krajši, bolj "prehoden", ali pa da bomo dobili papeža, ki bo v slogu Janeza Pavla II. dlje časa vodil Cerkev?
Papež Benedikt XVI. je bil dolgoletni sodelavec papeža Janeza Pavla II. Oba sta bila udeleženca drugega vatikanskega koncila, ki je temeljito preoblikoval podobo Katoliške cerkve. Pri njunem delu je zato šlo za svojevrstno nadaljevanje in dopolnjevanje. Izkušnja in razumevanje koncila je obema postavljalo okvir vsega delovanja.
Novi papež bo izšel iz drugačnega časa in okolja – bo večinoma že sad dogajanja v Cerkvi po koncilu, novih teoloških tokov in pastoralnih izkušenj, ki bo tudi poznal sodoben čas in probleme, s katerimi se srečujejo današnji člani katoliške skupnosti. Sodim, da bo novi papež zato mlajši in bo sprejel vodenje Cerkve za daljši čas. V nobenem primeru pa ne gre pričakovati, da bo prišlo do preloma s preteklostjo ali do povsem drugačnega odnosa do ljudi našega časa. So določene stvari v Cerkvi, ki imajo trajno veljavo in jih ne more spremeniti noben papež.

Kljub vsem kritikam je Cerkev po dveh tisočletjih še vedno tukaj. Videla in preživela je vzpone in padce največjih organizacij, kljub kritikam dela javnosti z njo ne dela kompromisov pri osnovah svoje vere in tudi po številu vernikov še vedno raste. Je Cerkev kot svetovna organizacija na pravi poti oz. ste z njo zadovoljni?
V resnici je Cerkev preživela že domala vse, kar lahko doživi kakšna skupnost. Ima za seboj zelo bogate dobre in manj dobre izkušnje. Preživela je tudi vrsto političnih režimov in vse svoje zatiralce. V vseh obdobjih so bile hkrati v njej skupnosti, ki so trpele preganjanje, in druge, ki so doživljale razcvet.
V Cerkvi so bili ljudje, ki so izstopali po svojem predanem odnosu do Boga in do ljudi, to je po zvestobi Jezusovemu učenju, in drugi, ki so bili Cerkvi v sramoto in so v njeni zgodovini zapustili temne lise. V vseh časih so bili tudi ljudje, ki so Cerkev gledali od zunaj in jo želeli oblikovati po svojih merilih in jo kritizirali, če jim ni ustrezala. Tako je bilo vse do 21. stoletja in težko je pričakovati, da bo v prihodnje kaj drugače.
Takšna kot je Cerkev danes, hkrati sestavljena iz svetnikov in grešnikov, je še vedno prinašalka odrešenja. Vedno se bodo tudi našli ljudje, ki ne bodo člani Cerkve, pa bodo želeli postavljati njene voditelje ali bodo postavljali merila, kakšni naj bodo ti voditelji.

Nekateri trdijo, da velik del vernikov v Afriki in na Karibih ni pravih katoličanov, saj, denimo, prakticirajo vudu in častijo še druge bogove. Kako Cerkev gleda na to?
Med pomembnimi načeli, ki so bila poudarjena zlasti po zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru, je bilo, da se mora Cerkev prilagoditi okolju, v katerem deluje. Po svojih najboljših močeh mora poznati ljudi, med katerimi deluje, njihove navade, življenje, način mišljenja, duhovno izročilo in tega obogatiti z evangelijem.
Tako imamo ljudstva, med katerimi Cerkev deluje že od začetkov krščanstva, in druga (na primer v Afriki ali na Daljnem vzhodu), kjer krščanstvo dela šele prve korake. Pri teh je seveda še močno navzoča prvotna vernost, razne navade, ki neredko niso najbolj v skladu z evangelijem, a to se je dogajalo tudi v začetkih širjenja krščanstva. Le postopoma je evangeljsko oznanilo postalo sestavni del življenja ljudi; tako so začele nastajati krščanske kulture. Za vse so potrebni čas, velika mera modrosti in dobri voditelji.