Pred leti, kmalu po tem, ko je Benedikt XVI. prevzel vatikanske vajeti, je izbruhnil prvi mali škandal, ko so fotografski objektivi pod papeško belino njegovih oblačil ujeli zdaj že znamenite rdeče papeške čevlje, ki so spominjali na dizajnerske - čeprav jih je v resnici izdelal uradni papeški čevljar Gammarelli.

Završalo je predvsem zato, ker je bilo za zidovi Vatikana že pred tem znano, da goji Joseph Ratzinger posebno ljubezen do Pradinih čevljev, kar je bilo v velikem razkoraku s tem, kar je tudi s svojimi preprostmi rjavimi čevlji četrt stoletja sporočal njegov predhodnik Janez Pavel II. Sveti sedež je namigovanja, da ima novi papež rad razkošje, takoj utišal, rekoč: "Papeža ne oblači Prada, ampak Jezus Kristus!"

A kljub tej trditvi se je kmalu pokazalo, kdo v resnici odloča, kaj bo papež nosil - medtem ko je Benedikt XVI. prvih nekaj mesecev svojega papeževanja nosil podobna oblačila kot njegov predhodnik, se je vse spremenilo po menjavi prvega vatikanskega ceremoniarja (Piera Marinija je zamenjal Giudo Marini - in ne, nista v sorodu). Benedikt XVI. je začel nositi bolj izbrana, a še vedno preprosta oblačila, ki so hkrati izžarevala skromnost in eleganco, za britanski Guardian ocenjuje Henry Conway.

Od razkošnih tkanin do cenejših materialov. In počasi nazaj.
Do konca pontifikata - tega je, kot je znano, z odstopom sklenil 28. februarja - je Benedikt XVI. v papeško modo znova uvedel nekaj elementov baročnega (npr. vezenine), ki jim Sveti sedež vse od drugega vatikanskega koncila leta 1965 ni bil naklonjen.

Tedaj so namreč sklenili Cerkev modernizirati z vračanjem k preprostosti - in se s tem približati navadnemu katoličanu. To se je nanašalo tudi na liturgična oblačila, za katera ni bilo več zaželeno, da so "okrašena" z vezeninami, resicami, čipkami in podobnim. Še več - razkošno svilo, prešito z zlatimi nitmi, so zamenjale cenejše tkanine, tisto malo nakita, ki so ga pomembni cerkveni dostojanstveniki lahko nosili, pa je moralo biti preprosto. Papež Pavel VI. je šel na primer celo tako daleč, da je prodal razkošno papeško tiaro.

Ne kičasto, ampak elegantno tradicionalno
Tej miselnosti je sledil tudi njegov naslednik Janez Pavel II., Benedikt XVI. pa se je odločil, da je čas za spremembe: ljudje morajo videti, kako pomembna osebnost je papež - tudi skozi njegova oblačila.

Ta so z njim postala razkošnejša, a še vedno elegantna. Krojači so tako znova začeli izdelovati oblačila iz svile in baržuna ter jih okrasili s hermelinom, podložena s krznom in okrašena s čipkami. Ne toliko, da bi bila videti kičasta, ampak ravno toliko, da je mogoče že iz oblačil razbrati dostojanstvo in vpliv Katoliške cerkve ter njenega vodje. Podobno je veljalo tudi za nakit, ki ga je nosil - gre predvsem za papeški prstan, pa tudi njegove križce, ki so bili po pravilu okrašeni z dragimi kamni, npr. diamanti, safirji in rubini.

Ne nečimrnost, le poudarjanje dostojanstva
A pri izbiri razkošnejših oblačil ni šlo za nečimrnost ali "nečisto" ljubezen do materialnega, poudarja Conway, pač pa za poudarjanje lepote in dostojanstva Cerkve, pa tudi njene skrivnostnosti in predvsem tradicionalnosti. Čipka in vezenine so pač stvar tradicije, cerkvene dediščine - in z nošenjem oblačil, ki so bila sicer bolj razkošna od tistih, ki jih je nosil njegov predhodnik, a še vedno relativno skromna v primerjavi s tistimi, ki so jih nosili papeži v preteklosti, so pa vsebovala tradicionalne elemente, je papež na vsakem koraku opominjal na dediščino institucije, ki jo je predstavljal.