Predsedniške debate vedno potekajo v zaključni stopnji volilnega cikla, po tem ko stranki nominirata svojega kandidata. Kandidata se srečata v veliki dvorani, pogosto je to na univerzah, pri čemer je vedno prisotno občinstvo. Formati soočenj se spreminjajo, včasih vprašanja postavljajo le voditelji soočenj, spet drugič pri tem sodeluje tudi občinstvo.

Lincoln in Douglas kar sedemkrat v besedni boj
Prve politične debate so potekale že v 19. stoletju, vendar ne na ravni predsedniških kandidatov. Leta 1858 sta se pred volitvami v senat v zvezni državi Illinois sedemkrat besedno spopadla takratni nekdanji kongresnik Abraham Lincoln in senator Stephen A. Douglas. Vsaka od debat je trajala tri ure; najprej je prvi kandidat govoril uro, potem je drugi govoril uro in pol, na koncu pa je imel še prvi pol ure časa za odgovor.

Študent predlaga sodoben koncept debat
Leta 1940 je republikanski kandidat Wendell Wilkie izzval predsednika Franklina D. Roosevelta, vendar je ta zavrnil debato. Veliko krajšo in manj obširno debato sta imela leta 1948 republikanska kandidata newyorški guverner Thomas Dewey in nekdanji guverner Minnesote Harold Stassen, ki sta se pomerila pred preliminarnimi volitvami v Oregonu. Čez osem let so podobno storili demokrati: pred volitvami na Floridi sta se pomerila Adlai Stevenson, nekdanji guverner Illinoisa, in Estes Kefauver, nekdanji senator. Študent Fred A. Kahn, sicer naturaliziran Američan, ki je preživel holokavst, je takrat predlagal sodoben koncept predsedniških debat. Njegovo idejo so mediji ponesli v javnost, podprl ga je politični svet, študentska zveza univerze v Marylandu pa je potem takratna kandidata povabila na debato.

Prvo televizijsko soočenje leta 1960
Štiri leta pozneje, leta 1960, je sledilo prvo televizijsko soočenje med takratnim podpredsednikom Richardom Nixonom in demokratskim senatorjem, mladim Johnom F. Kennedyjem, ki ga je spremljalo 66 milijonov ljudi. Prav televizijsko soočenje, ki je potekalo v Chicagu, je bilo, poleg ponarejanja glasovnic v Chicagu, odločilnega pomena za zmago Kennedyja. Nixon, ki je bil nekaj tednov pred debato operiran, je deloval bolno, neudobno, znojil se je in ni dovolil, da bi ga napudrali. Mladostni Kenendy je v treh debatah prepričal televizijske gledalce, čeprav je anketa med radijskimi poslušalci zmago pripisala Nixonu.

Leta premora
Naslednje tri volitve, torej leta 1964, 1968 in 1972, predsedniških debat ni bilo, potekali so zgolj besedni dvoboji med kandidati znotraj demokratske stranke: leta 1968 sta se pomerila Robert F. Kennedy in Eugene McCarthy, leta 1972 pa George McGovern in Hubert Humphrey.
Tako je druga serija predsedniških debat znova potekala šele leta 1976. 23. septembra tistega leta sta se pomerila demokrat Jimmy Carter in republikanec Gerald Ford. Na sporedu so bile tri debate: o notranji politiki, zunanji politiki, na tretjem soočenju pa sta razpravljala o vseh vprašanjih. Istega leta je potekala tudi podpredsedniška debata med demokratskim senatorjem Walterjem Mondaleom in njegovim republikanskim kolegom Bobom Dolom.

Tistega leta se je, tako kot leta 1960, znova pokazala teža in moč debat: Ford se je močno približal Carterju, ki je vodil, in je dobil prvo soočenje o notranji politiki. Javnomnenjske raziskave po prvem soočenju so pokazale, da sta kandidata izenačena. Toda na drugi debati je Ford ustrelil kozla, ko je dejal, da ni sovjetske dominacije nad vzhodno Evropo in da je tudi ne bo pod Fordovo administracijo. Po tej neposrečeni izjavi so njegove politične točke padle in Carter je tesno slavil.

Jaz bi, če njega ni
Leta 1980 naj bi se pomerili demokrat Jimmy Carter, republikanec Ronald Reagan in kogresnik John Anderson. Carter je zavrnil udeležbo v debati, če bo na njej sodeloval Anderson, Reagan pa je zavrnil debato, če tam ne bo Andersona, tako da sta se na prvi debati pomerila le Reagan in Anderson. Druga debata in podpredsedniška debata sta bili odpovedani, na tretji debati pa sta se pomerila le Carter in Reagan. Reagan je imel pred začetkom debat tesno prednost pred Jimmyjem Carterjem. Navajen kamer, saj je bil nekdanji igralec, je Reagan prepričal večje število gledalcev - in pozneje tudi volivcev - in premagal Carterja. Carterjevo usodo je zapečatil z vprašanjem volivcem: "Ali ste danes na boljšem kot pred štirimi leti?"

Leta 1984 pa se je Reagan, nekdanji hollywoodski igralec, ki se je na soočenjih počutil zelo udobno, ko so mu očitali visoko starost, pošalil, da ne bo izkoriščal mladosti in neizkušenosti demokratskega nasprotnika Walterja Mondalea. Leta 1988 si je demokrat Michael Dukakis zapečatil usodo, ko je mlačno odgovoril na vprašanje, ali bi še vedno zavračal smrtno kazen, če bi mu posilili in ubili ženo.

Leta 1992 prvič debata s tremi kandidati
Leta 1992 je prvič potekala predsedniška debata s tremi kandiati: Georgeu Bushu starejšemu in demokratu Billu Clintonu se je pridružil neodvisni kandidat Ross Perot. Bush je najprej okleval glede sodelovanja, zato so ga označili za strahopetca, na soočenju pa so mu očitali, da se je dolgočasil - pogledoval je na uro. Pozneje se je sicer izkazalo, da naj bi natančno spremljal, koliko časa ima še na voljo kateri izmed kandidatov. Kot je znano, je bil za predsednika potem izvoljen Clinton.

Leta 1996 sta se takratni predsednik Clinton in njegov republikanski tekmec, nekdanji senator iz Kansasa Bob Dole, srečala na dveh debatah, štiri leta pozneje pa demokrat Al Gore s teksaškim guvernerjem Georgeem Bushem mlajšim trikrat. Gore si je takrat z obnašanjem pred kamerami naredil medvedjo uslugo, ko je na prvem soočenjem z Georgeem Bushem mlajšim zavijal z očmi in glasno vzdihoval nad odgovori nasprotnika. Leta 2004 sta se George Bush mlajši in demokratski senator John Kerry pomerila trikrat, prav toliko debat pa bo tudi letos.

Podpredsedniške debate da ali ne?
Po letu 1984 so podpredsedniške debate stalnice, predtem pa niso potekale vedno. Sicer naj ne bi imele odločilnega vpliva na izid volitev, a so že večkrat poskrbele za nekaj trenutkov, ki so danes del zgodovine. Tako sta leta 1988 za mesto podpredsednika tekmovala republikanec Dan Quayle in demokrat Lloyd Bentsen. Prvi je bil deležen številnih kritik, češ da nima izkušenj, na soočenju pa je skušal opravičiti svoje pomanjkanje izkušenj, rekoč da ima toliko izkušenj kot John Kennedy, ko je tekmoval za predsednika leta 1960. Takrat je sledila izjava Bentsena, ki se je zapisala v zgodovino. „Senator, delal sem z Jackom Kennedyjem, poznal sem Jacka Kennedyja. Jack Kennedy je bil moj prijatelj. Senator, ti nisi noben Jack Kennedy.”

Debate so zelo gledane
Debate prenašajo televizije in radii, kot rečeno, je prvo predsedniško debato leta 1960 spremljalo 66 milijonov Američanov (takratno število prebivalcev ZDA je bilo okoli 179 milijonov), kar je debato uvrstilo med eno najbolj gledanih in poslušanih vsebin.

Leta 1980 si je debate skupaj ogledalo 80 milijonov (takratno število prebivalcev je bilo 226 milijonov), leta 2000 pa je si je prvo debato ogledalo 46 milijonov prebivalcev, vsako naslednjo pa po 10 milijonov gledalcev manj. Leta 2004 si je prvo debato ogledalo 62,5 milijona prebivalcev, podpredsedniško debato pa 43,6 milijona.

Največkrat debate na univerzah
Največkrat do zdaj je soočenja gostila univerza Washington University v St. Louisu, in sicer trikrat, letos pa bo tam potekalo edino podpredsedniško soočenje med Sarah Palin in Joejom Bidnom.

Pravila za potek debate
V nekaterih debatah kandidata stojita vsak za svojim govorniškim odrom, spet v drugih pa sedita za konferenčno mizo, kjer je moderator na drugi strani. Odvisno od formata soočenja je, ali vprašanja zastavlja voditelj soočenja ali občinstvo. Po navadi kandidata ne povesta začetnih izjav, temveč imata le na koncu zaključno izjavo. Met kovanca določi, kdo bo odgovarjal na prvo vprašanje. Potem ko je vprašanje postavljeno, ima kandidat dve minuti časa, da odgovori nanj, temu pa sledi minuta za drugega kandidata, ki lahko poda repliko oz. svoje mnenje. Če voditelj odobri, lahko dobi kandidat na voljo dodatnih 30 sekund za odgovor. V zadnjih debatah imajo kandidati na voljo sistem z barvami, ki deluje kot semafor, zato da se lažje orientirajo, koliko časa še imajo na voljo: zelena pomeni 30 sekund, rumena 15 sekund in rdeča 5 sekund. Po potrebi je na voljo tudi zvonec.

Pod čigavim okriljem potekajo debate?
Najprej je debate sponzorirala Liga ženskih volivk, ki pa se je leta 1987 umaknila, njeno vlogo organizatorja pa sta prevzeli obe stranki, torej republikanska in demokratska, prek Komisije za predsedniške debate. Nekateri sicer strankama očitajo ekskluzivizem, kajti neodvisni kandidati dejansko skorajda nimajo možnosti. Za udeležbo mora imeti namreč kandidat po javnomnenjskih raziskavah vsaj 15-odsototno podporo, kar je za neodvisne kandidate načeloma pretrd oreh. Leta 2004 je bila ustanovljena državljanska debatna komisija, katere cilj je bil ponoven prevzem debat s strani neodvisnega telesa, vendar iz te moke ni bilo kruha - tako je letos organizacija znova v rokah Komisije za predsedniške debate.

K. T.