Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) posameznika šteje za pogrešanega, ko ga kot izginulega prijavi član njegove družine. Gre za ljudi, ki so izginili neprostovoljno, v spopadih, vojnah, naravnih nesrečah, in ne za tiste, ki so se po svoji želji odločili, da se želijo "izklopiti" iz "ponorelega sveta" in se umakniti v osamo.

ICRC je zaradi svojega humanitarnega poslanstva ena glavnih organizacij, ki se ukvarja s pogrešanimi v konfliktih, ta nejasna usoda ljudi – tako civilistov kot vojakov – pa pri njihovih sorodnikih povzroča veliko trpljenja, negotovosti, travm in večnega spraševanja ter iskanja.

Humanitarno pravo določa ukrepe za omejitev števila pogrešanih

Mednarodno humanitarno pravo od sprtih strani v boju zahteva, da skušajo sprejeti vse ukrepe, s katerimi bi preprečili, da v spopadih noben človek ne bi bil pogrešan. Kako? Na primer tako, da imajo vsi borci pri sebi svoj osebni dokument, da vojska sporoči seznam padlih in da so nato žrtve z imeni in priimki pokopane v grobovih. Prav tako morajo vojske ali sprte države voditi točne in osvežene sezname ljudi, ki so jih aretirale. Če pa se za ljudmi vseeno izgubijo sledi, mednarodno humanitarno pravo od strani v boju zahteva, da jih skušajo najti, identificirati in o svojih ugotovitvah obvestiti njihove najbližje – tako med spopadi kot po podpisu premirja.

A ICRC z obžalovanjem ugotavlja, da ta načela v nekaterih nedavnih konfliktih niso bila spoštovana. Kot primer navajajo spopade v nekdanji Jugoslaviji, kjer so se dogajali množični poboji, po katerih so neimenovane žrtve pokopali v množična grobišča. Na tak način je na Balkanu v 90. letih prejšnjega stoletja izginilo okoli 20.000 ljudi. V Šrilanki so mlade borce v velikih skupinah odpeljali neznano kam, v Afriki je bilo na tisoče družin, ki so bežale pred rožljanjem orožja, ločenih, usoda posameznih članov – pogosto tudi otrok – pa nikoli pojasnjena.

Boko Haram seje strah na severovzhodu Nigerije

ICRC združuje 186 nacionalnih združenj in je največja humanitarna organizacija na svetu, eden njenih glavnih ciljev pa je nevtralna pomoč vsem udeležencem vojn. Pred dnevi je organizacija predstavila poročilo, v katerem je opozorila, da je trenutno največja kriza glede pogrešanih ljudi na svetu v Nigeriji, natančneje na njenem severovzhodu, kjer deluje skrajna teroristična organizacija Boko Haram. V desetih letih njenega delovanja je bilo v državi ubitih več deset tisoč ljudi, več kot dva milijona Nigerijcev sta notranje razseljena. V mestu Monguno, prestolnici zvezne države Borno, je notranje razseljenih dvakrat več kot stalnih prebivalcev. Boko Haram se zavzema za strogo različico islama, ki muslimanom prepoveduje vsakršno politično ali družbeno dejavnost, ki je povezana z Zahodom. Skupina je dejavna tudi v Čadu, Nigru in Kamerunu, znana pa je po številnih ugrabitvah šolarjev. Ena izmed najgrozljivejših je bila leta 2014, ko so v kraju Čiboku ugrabili skoraj 300 šolark.

Zaradi grozot Boko Harama je v Nigeriji trenutno nejasna usoda kar 22.000 ljudi, kar 60 odstotkov pogrešanih pa je bilo v času izginotja mladoletnih, kar pomeni, da več tisoč staršev tava v temi, saj ne vedo, kje so njihovi otroci in ali so sploh še živi. "Najhujša nočna mora vsakega starša je, da ne ve, kje je njegov otrok. To je tragična realnost številnih Nigerijcev, ki so nekateri že več let vse dni in noči na preži in v iskanju svojih potomcev. Vsak človek ima pravico, da pozna usodo svojih najbližjih, zato moramo vsi skupaj narediti več, da do ločevanja ljudi sploh ne pride," je ob obisku te države dejal predsednik ICRC-ja Peter Maurer.

Humanitarni delavci skušajo pomagati tako, da naključnim ljudem kažejo fotografije pogrešanih, kričijo njihova imena in hodijo od vrat do vrat v različih skupnostih in begunskih taboriščih. Od leta 2013 jim je uspelo izslediti in nazaj domov pripeljati le 367 pogrešanih, saj je večji del severovzhoda Nigerije za humanitarne organizacije vse od pojava Boko Harama prepovedano ozemlje. Pred skoraj letom dni so skrajneži ugrabili in nato ubili tudi dva zdravstvena delavca ICRC-ja.

"Največje žrtve desetletja spopadov v Nigeriji so prav družine. Številne so bile uničene, razdeljene, trpijo. Otroci so umrli v bombnih napadih, zdravstvene ustanove so bile napadene, njihovi domovi uničeni. A družine morajo ostati skupaj, predvsem pa je treba civilistom v vojnih spopadih prizanesti," je dodal Maurer.

Najnevarnejše države: Irak, Afganistan, Nigerija, Sirija, Pakistan

Svetovni indeks terorizma (Global Terrorism Index – GTI), objavljen lani, je Nigerijo četrto leto zapored uvrstil na tretje mesto najbolj s terorizmom prežetih držav na svetu. Indeks upošteva število napadov, žrtev, ranjenih in materialno škodo v terorističnih napadih v posamezni državi. Na prvih petih mestih so Irak, Afganistan, Nigerija, Sirija in Pakistan. Slovenija se je, mimogrede, uvrstila v skupino držav, ki za noben omenjen dejavnik niso dobile točk in so tako prav na koncu lestvice.

ICRC, katerega glavno poslanstvo je prav pomoč ljudem v kriznih situacijah, opozarja na veliko število pogrešanih zaradi vojn in spopadov tudi v Južnem Sudanu, kjer so svojci za 4.225 ljudi prijavili, da so izginili, a mednarodna organizacija opozarja, da je njihovo število še veliko višje, saj je štiri milijone ljudi notranje in zunanje razseljenih, nekateri predeli države pa so popolnoma nedostopni.

Pogrešani ljudje kot humanitarna kriza

Pogrešani ljudje se v tisočih ne štejejo le v Afriki, na to veliko težavo opozarja ICRC tudi v Latinski Ameriki, kjer se za ljudmi pogosto izgubijo sledi tudi zaradi migracij, ne le oboroženih spopadov. Te številke humanitarni delavci ocenjujejo celo v več sto tisočih, kar za regijo predstavlja veliko humanitarno krizo. Natančno število pogrešanih ljudi ni jasno, predvsem zaradi pomanjkanja osnovne, centralizirane zbirke podatkov in odsotnosti politične volje. ICRC ocenjuje, da je v zadnjih desetletjih samo kot posledica oboroženih spopadov v Kolumbiji izginilo 83.000 ljudi, v Gvatemali več kot 45.000, v Peruju več kot 20.000 in v Salvadorju najmanj 5.000. A to ni kriza preteklosti, ampak ostaja kriza sedanjosti, saj se pojavljajo vedno novi in novi konflikti. Tako je v Mehiki med letoma 2006 in 2019 ICRC dobil prijavo o 40.000 pogrešanih, v Braziliji pa samo v letu 2017 o več kot 80.000, a v teh številkah so zajete vse vrste izginotij, torej tudi tista, pri katerih vzrok ni nasilje.

Na Balkanu pogrešanih še 10.000 ljudi

Na Kosovu je bilo zaradi spopadov v letih 1998 in 1999 kot pogrešani prijavljenih več kot 6.000 ljudi – človekoljubne organizacije in njihovi neutrudni delavci se tu lahko pohvalijo z odličnimi rezultati, saj so s predanostjo in vztrajnostjo našli več kot 4.400 izginulih, 1.653 družin pa tudi 20 let po koncu spopadov živi v negotovosti in se sprašuje, kaj se je zgodilo z njihovim družinskim članom. Če prištejemo še Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Srbijo, pa je v nemirnih letih na Balkanu izginilo skupaj 35.000 ljudi, do danes jih niso našli še okoli 10.000.

Irak je ena najnevarnejših držav na svetu, država, ki jo že desetletja pretresajo spopadi, bombni napadi, sektaški obračuni, posredovanje tujih sil. V tem času je postala neznana usoda nekaj tisoč Iračanov – koliko natančno, si ne upa oceniti niti ICRC. Organizacija je konec avgusta sporočila, da trenutno spremlja in obravnava primere 145.000 izgubljenih ljudi zaradi vojn, selitev in naravnih nesreč – in v isti sapi opozorila, da je to le manjši delež vseh pogrešanih ljudi po svetu.

Šrilanka, Ukrajina, Ciper ...

Med državami, v katerih je prijavljenih največ pogrešanih, so poleg Iraka in Nigerije še Jemen, Afganistan in Sirija, pa tudi Šrilanka, kjer je deset let po koncu državljanske vojne še vedno nejasna usoda 20.000 ljudi. V Ukrajini je bilo po spopadih na vzhodu države med proruskimi uporniki in vladnimi silami prijavljenih več kot 1.500 primerov izginotij, a so 770 ljudi našli. Zaradi spopadov v 70. letih med turškimi in grškimi prebivalci Cipra je bilo na obeh straneh skupaj pogrešanih več kot 2.000 ljudi.

Samo lani so delavci Mednarodnega odbora Rdečega križa in Rdečega polmeseca z družinami znova združili več kot tisoč pogrešanih ljudi, med katerimi je bilo 840 otrok, a po drugi strani je njihov poseben urad za iskanje pogrešanih, ki ima sedež v Ženevi, sprejel 45.000 novih primerov, novih negotovih usod. Družine, ki ne vedo, kje je njihov bližnji, se ne soočajo le s trpljenjem in čustveno razvrvanostjo, pač pa pogosto tudi s finančno stisko ter pravnimi in administrativnimi ovirami. "Združevanje družin je prav tako pomembna naloga za nas kot zagotavljanje hrane, vode in zatočišča, je človekoljubno dejanje. Številni ljudje, ki jim pomagamo, najprej želijo vedeti, ali so na varnem tudi njihovi ljubljeni," je dejal eden izmed humanitarnih delavcev ICRC-ja.

30. avgust – mednarodni dan žrtev prisilnih izginotij

Organizacija celo opozarja, da je omenjeno število pogrešanih v spopadih, migracijah in naravnih nesrečah po svetu, torej 145.000, razlog, da zazvonijo vsi alarmi. Ocenjujejo, da je število dovolj veliko, da gre za svetovno krizo, sploh ker se število pogrešanih po svetu iz leta v leto zvišuje. "Čeprav še nikoli nismo imeli toliko prijavljenih primerov izginulih ljudi, pa se hkrati zavedamo, da gre le za vrh ledene gore in da to število predstavlja le manjši del vseh, ki so pogrešani zaradi končanih ali še trajajočih spopadov," je 30. avgusta, na mednarodni dan žrtev prisilnih izginotij, dejala članica ICRC-ja Agnes Coutou.

Opozorila je tudi na tri glavne dejavnike, ki povzročajo to krizo – velik obseg oboroženih konfliktov, medgeneracijski vpliv, ki ga ima pogrešani član na svojo rodbino, in vse večja internalizacija teh primerov. "Ljudje, za katere ne vemo, kje in kako so, globoko vplivajo na življenje več generacij neke družine, skupnosti in družbe kot celote. Takšni nerešeni primeri v spopadih, ki se vlečejo desetletja, ogrožajo tudi možnosti za dosego miru. V današnjih spopadih poleg tega sodelujejo tudi borci iz drugih držav, kar še poveča število ljudi, prizadetih zaradi izginotja določenega posameznika," je dodala.

Strah pred izginotjem kot strategija zastraševanja

Na mednarodni dan žrtev prisilnih izginotij je generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres pozval vse države, ki tega še niso storile, naj podpišejo in spoštujejo mednarodno konvencijo za zaščito vseh ljudi, ki so prisilno izginili, kamor sodi tudi zapiranje političnih nasprotnikov in zagovornikov človekovih pravic pod skrivnimi ali nejasnimi pogoji, kar predstavlja hudo kršitev humanitarnega prava. ZN meni, da je tajno zapiranje praksa, ki jo pozna približno 30 držav. Obravnavali so 46.000 primerov ljudi, ki so izginili v nepojasnjenih okoliščinah. Pri ZN-u tudi opozarjajo, da je v nekaterih družbah prav strah pred prisilnim izginotjem ena najpogostejših in najučinkovitejših strategij za širjenje terorja in negotovosti. Pogrešani so najpogosteje najdeni v zaporih, tudi v tujih državah v bolnišnicah ali pa so umrli kot žrtve spopadov ali naravnih nesreč.

Kako prezrta je ta svetovna težava, kaže tudi podatek, da je Varnostni svet ZN-a šele junija letos sprejel prvo resolucijo o pogrešanih v oboroženih spopadih, v kateri je pozval vse države v vojni, naj predvsem bolje pomagajo preprečevati izginotja ljudi, nato pa naj ne čakajo na konec spopadov, da te ljudi poiščejo ali označijo njihove grobove.