Na začetku prejšnjega tedna je svet obkrožila vest, da naj bi nova egiptovska oblast odločila, da lahko odslej vsi Palestinci (v kvotah do 1.000 ljudi na dan) prosto vstopajo na ozemlje Egipta, kar bi samodejno pomenilo konec hermetične zapore Gaze, ki jo je zoper to območje uvedel Izrael januarja 2006. Egiptovski diktator in tesni ameriški zaveznik Hosni Mubarak je sprejel izraelsko politiko do Gaze, a z novo oblastjo naj bi prišli novi časi. Toda, kot kaže, se to (še) ne bo zgodilo, saj so egiptovske oblasti novico, potem ko so jo objavili nekateri arabski mediji in tuje agencije, zavrnili rekoč, da na tem področju za zdaj ni nobenih sprememb. Za Palestince tako ostajajo birokratske omejitve pri vstopanju v Egipt, predvsem za moške med 18. in 40. letom.

Gre za deja vu. Potek dogodkov namreč močno spominja na lansko napoved odprtja egiptovsko-palestinskega mejnega prehoda Rafa. Prehodna vlada v Kairu je takrat - konec maja - zatrjevala, da je pripravljena sprostiti prehod čez mejo, potem pa le nekaj dni pozneje v posmeh svoji lastni napovedi mejni prehod Rafa povsem zaprla za krajše obdobje.

Pri tovrstnih zgodbah so pomembna ozadja. Ni nujno, da so za to najnovejšo in v osnovi napačno novico krivi Egipčani, še manj pa mediji. Ne gre spregledati, da so novico o sprostitvi meje prejšnji ponedeljek za palestinsko agencijo Ma'an "potrdili" prav uradni palestinski viri. Slednji so se morali zavedati predvsem dveh stvari: da je napačna, ampak da bo vseeno povzročila nemalo vznemirjenja. Je tu šlo torej za pritisk na egiptovsko oblast? V četrtek sta se namreč nato v Kairu srečala novi egiptovski predsednik Mohamed Mursi in palestinski premier Ismail Hanija. Srečanje je zaznamovala predvsem privolitev Mursija, da je treba čim prej sprostiti mejni prehod Rafa – najprej za tovornjake z gorivom (v Gazi kronično primanjkuje električne energije) in nato še za ljudi. Palestinci so to obljubo toplo pozdravili, čeprav z grenko vednostjo, da je bila v preteklosti že prelomljena.

Mitt Romney se predstavi
Naslednjo klofuto Palestincem je "osebno dostavil" Mitt Romney, republikanski kandidat za ameriškega predsednika, ki je v preteklih dneh obiskal Izrael v sklopu svoje "spoznavne turneje". Začel je s tem, da je hvalil Jeruzalem kot prestolnico judovske države, potem pa na donatorski večerji, za katero so morali udeleženci Romneyju odšteti po 20.000 dolarjev, dodal še nekaj stvari, in sicer: Izraelci so uspešnejši od Palestincev zaradi "vsaj kulture in še nekaj drugih stvari" ter zaradi "božje roke". Okupacije, apartheida, nezakonitih naselbin, vojaškega zatiranja, ekonomskega zatiranja, preganjanja, teroriziranja Palestincev nezakonitih naseljencev, zapore, beguncev in še marsičesa Romney ni omenil kot mogoč razlog ekonomskega in na splošno družbenega nazadovanja Palestincev v zadnjih 64 letih – odkar obstaja ta »judovska država«, znotraj katere mimogrede živi tudi ogromno muslimanov ter kristjanov.
Romneyjeva izjava je sprožila val protestov ne le v Palestini, temveč tudi po vsem svetu. "Romney torej misli, da so Palestinci na slabšem, ker imajo Izraelci boljšo kulturo in boljšega Boga. Res škoda, da ni omenil še kaj v povezavi s slabo karmo in tem, da Palestinci ne znajo pravilno pozitivno razmišljati," je bila neposredna Rachel Šabi, kolumnistka britanskega časnika The Guardian.

Ozemlje za tarče
Zaradi tovrstnih izjav in splošne mednarodne brezbrižnosti do dogajanja na (z vidika mednarodnega prava) nezakonito zasedenih palestinskih ozemljih lahko Izrael, konkretno njegova vojska, na tem območju počne, kar koli želi. Obrambno ministrstvo zahteva pregon več sto palestinskih kmetovalcev iz Hebronskega višavja na Zahodnem bregu, ker želi tam postaviti strelišče za svoje vojake. Gre za ozemlje, ki je del tako imenovanega Območja C, na katerem trenutno živi 300.000 judovskih naseljencev in samo še 150.000 Palestincev. "Na postavitev tega strelišča je treba gledati v kontekstu izraelske politike do Območja C," je dejal Sarit Mičaeli, predstavnik izraelske človekoljubne organizacije B'Tselem. Gre namreč za politiko pregona Palestincev z njihove zemlje z namenom širjenja nezakonitih naselbin, kar v celovitem kontekstu pomeni postopno dearabizacijo Palestine.

Zaradi nepodpore okoliških arabskih držav in zahodnih voditeljev bodo Palestinci tudi v prihodnje prejemali tovrstne in še številne druge klofute. In ko se jih bo spet nabralo preveč, bo po vsej verjetnosti znova izbruhnila intifada - že tretja po vrsti.

Erik Valenčič