Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav ravnal, kakor ravna šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik?

Zdi se, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam prej ali slej izmuznejo kakšna druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Kakšna je bila država, ki jo je Stalin ustvaril? Kako globoko je spremenil rusko družbo? Kakšna je senca, ki jo meče v današnji čas? Nekaj teh vprašanj smo odprli v pogovoru z Blažem Podlesnikom, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino ter zgodovino ruske književnosti od 19. stoletja naprej.

Vabljeni k branju intervjuja.

Blaž Podlesnik, prestaviva se na začetek 20. stoletja v Ruski imperij. To je gotovo mogočna država, ki pa, tak je vsaj vtis od krimske vojne (1854-56) naprej, zlagoma slabi. Na svetovnem odru jo prehitevajo ekonomsko, tehnološko in vojaško bolj propulzivne tekmice: tako tiste stare, predvsem Velika Britanija in Francija, kakor tudi nove – združena Nemčija, Japonska in ZDA. Kako to vpliva na intelektualno klimo v Rusiji? Kako tamkajšnji razumniki ocenjujejo položaj, v katerem se je znašla njihova država? Kje vidijo težave in v kateri smeri iščejo izhod iz njih?
Ta situacija ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je pravzaprav dvojna. Po eni strani je to čas, ko je Rusija kar najbolj vpeta v širši evropski kulturni prostor in ko dediščina klasične ruske kulture 19. stoletja začne plodno odgovarjati oziroma vračati Evropi. Ruski umetniki in znanstveniki tega časa tako že soustvarjajo evropski oziroma globalni kulturni prostor. Na drugi strani pa je Rusija seveda država, ki je imela cel kup težav v gospodarskem in političnem smislu. Z reformami carja Aleksandra II. v 60. letih ni zares zmogla reformirati državne uprave.

Seveda so se v Rusiji teh težav akutno zavedali; zato lahko razumemo, da je tamkajšnje razumništvo na začetku druge polovice 19. stoletja tako rekoč v celoti podpiralo družbene spremembe. Ker pa so se v naslednjih letih in desetletjih nekatera izmed političnih gibanj, ki so terjala reforme, močno radikalizirala in prerasla v teroristične organizacije, se je del razumništva pomaknil v reakcionarni prostor, medtem ko se je en drug del inteligence sam radikaliziral. To je porajalo cel kup družbenih napetosti, ki so se v zadnjem desetletju 19. in prvih letih 20. stoletja začele odražati v delavskem gibanju, študentskih protestih in podobnih pojavih, ki so jih seveda zelo intenzivno podpirale najrazličnejše revolucionarne – recimo temu kar poklicne revolucionarne – skupine, ki so v tem vrenju prepoznavale seme neke prihodnje, bolj radikalne družbene spremembe.

Carska oblast je sicer še naprej poskušala družbeni prostor stabilizirati in preroditi z nekimi reformami, obenem pa je tudi vse bolj intenzivno krepila represijo proti tem revolucionarnim gibanjem. Pomembno je reči, da ta oblastna prizadevanja ničesar niso razrešila – pa čeprav so si pomagali tudi s tradicionalnimi prijemi, med katere sodi krepitev domovinskih čustev. V tem kontekstu naj bi pomembno vlogo igrale tako imenovane male zmagovite vojne. Mednje lahko prištejemo tudi znamenito japonsko-rusko vojno v letih 1904–05, ki jo danes številni omenjajo, ko opazujejo aktualno politično dogajanje. Pred 120 leti so bili namreč oblastniki v Rusiji prepričani, da bo hitra zmaga na pacifiškem vzhodu prinesla dvig patriotizma in znova združila skupnost okoli figure carja, a se to seveda ni zgodilo. Japonska je kot prva azijska država na vojnem polju porazila evropsko kolonialno velesilo, to pa je še istega leta izzvalo prvo rusko revolucijo. Vse težave so se tako samo še zaostrile in se vse hitreje kopičile do prve svetovne vojne.

Če torej sklenem: na eni strani imamo literaturo, glasbo, balet, tudi slikarstvo, ki navdušujejo zahodno Evropo, saj ruski ustvarjalci očitno raziskujejo same možnosti umetnosti in premikajo njene meje, na drugi strani pa imamo družbeno situacijo, prepredeno s problemi, ki jih nihče ne razrešuje, zaradi česar Rusija postaja prostor, v katerem se lahko pripravljajo kataklizmični dogodki, ki bodo pretresli svetovno zgodovino ob koncu drugega desetletja 20. stoletja.

Ti kataklizmični dogodki, ki jih omenjate, so seveda tesno povezani z oktobrsko revolucijo ter s prihodom Lenina, Trockega, Stalina in drugih boljševikov na čelo ruske države. Sprašujem se, kakšne cilje so imeli ti ljudje, ko so z revolucijo, ki ji je, kot vemo, sledila še brutalna, približno štiri leta dolga državljanska vojna, katere razplet ni bil jasen vnaprej, prevzeli oblast? Najbrž jim ni šlo zgolj za prerazporeditev lastnine – ali pač?
Ljudje, ki pišejo o obdobju oktobrske revolucije, pogosto govorijo o velikem načrtu. V osnovi so si boljševiki revolucijo v Rusiji namreč zamišljali kot začetek, kot prvi korak k svetovni proletarski revoluciji. Je pa res, da to dogajanje okrog Oktobra na neki način že pred-opredeljuje vlogo, ki so jo potem v nadaljevanju odigrali boljševiki. Lahko bi namreč rekli, da boljševiki na neki način ugrabijo široko revolucionarno vrenje leta 1917 in se zatečejo k nasilju kot tistemu sredstvu, s katerim je po njihovem mnenju mogoče prevzeti oblast in potem s položaja oblasti izvajati to, kar so si sami zamislili kot nekakšen preporod svetovne politike, družbe, kulture ...

Ta izbira nasilja kot legitimnega sredstva oziroma legitimne metode, ki v ospredje postavi 'Idejo' in zanjo žrtvuje slehernika, potem postane nekakšen motor, ki poganja boljševistično oblast tako v obdobju državljanske vojne kakor tudi pozneje, v dvajsetih letih in seveda še pozneje, v obdobju stalinizma. Ne glede na to, kako se pravzaprav menjajo ideologije, kako se menjajo politične parole, kako se menja politična klima – Stalin je bil, mimogrede rečeno, mojster v tem, da je nenehno menjaval ideološke in politične poudarke –, je v ozadju vseskozi prisotna misel, da je glavni cilj obdržati oblast, saj samo oblastna pozicija omogoča uresničevanje te velike Ideje širitve svetovne revolucije. Ta ideja se v različnih obdobjih seveda oblači v različne preobleke, ampak celo v ozemeljski rekonstrukciji starega ruskega imperija, ki jo je Sovjetska zveza dosegla po drugi svetovni vojni, lahko prepoznavamo Stalinovo stremljenje – vsaj nekateri zgodovinarji to tako razlagajo – k izpeljavi svetovne revolucije. Kaj takega je očitno mogoče storiti samo s položaja moči.

Revolucija naj bi poskrbela, da bodo pripadniki razredov, ki so bili stoletja tlačeni, naposled dosegli svoje človeško dostojanstvo in materialno blagostanje. Zaradi tega je bil, kakor razumem, prav poseben poudarek namenjen vzpostavitvi novih lastninskih odnosov nad proizvodnimi sredstvi. Ampak revolucija se menda ni hotela zaustaviti le ob redistribuciji narodnega bogastva, se pravi pri problemu, kdo ima v lasti kaj. Vtis je, da so voditelji revolucije pričakovali, da se bo v revolucijskem procesu vzpostavil tudi "novi človek", ki bo z drugimi člani revolucijskega kolektiva vpet v tesne, vzajemne, solidarnostne odnose. Kako naj bi torej Oktober ljudi iz izkoriščevalskih sebičnežev, ki sledijo omejujočim kulturnim vzorcem in tradicijam, preobrazil v vsestransko odprte, človečne ljudi?
Eno je tukaj ideologija, nekaj drugega pa dejanska stvarnost. V tem kontekstu je treba najbrž najprej reči, da so se boljševiki že ob revoluciji leta 1905 naučili, da se na slehernika, na ljudstvo v revoluciji ni mogoče preveč znašati. Od tod potem tudi njihova nova ideologija, ki pravi, da je revolucijo treba izpeljati s pomočjo tako imenovane diktature proletariata, pri čemer morajo proletariat seveda voditi ideološko ustrezno preverjeni revolucionarji. Koncept diktature proletariata ne govori o tem, da je treba vzpostaviti enakopravno, pravično družbo za slehernika, ampak govori o tem, da je treba doseči razrušenje starega sveta, kar naj poteka prav z radikalno redistribucijo tako materialnih kakor simbolnih dobrin. Stari svet mora, skratka, zgoreti v revoluciji, da se bo na njegovem pogorišču lahko izoblikoval novi svet. Novi svet pa seveda pomeni tudi novega človeka. To bo človek, ki ne bo omejen s svojo buržoazno sebičnostjo, ampak se bo pripravljen podrediti idealom skupnosti.

In če se zdaj sprašujete, kako narediti takega, 'novega' človeka, še zlasti če imate opraviti z ljudstvom, ki ni preveč navdušeno nad tem, da bi sodelovalo, imajo boljševiki za vas že pripravljeno svojo rešitev: teror. Teror postane sredstvo, s pomočjo katerega v različnih obdobjih različno intenzivno politična elita oziroma, bodimo še natančnejši, nekje od sredine dvajsetih let dalje je to kar Stalin osebno, nadzoruje oziroma preoblikuje polje političnega vpliva v državi. Stalin nadzoruje najprej to, kar sam vidi kot proti-boljševistične elemente – tu imam v mislih predvsem kmečko prebivalstvo – in z njimi obračuna, ko odpravi Leninovo novo ekonomsko politiko ter izsili kolektivizacijo na podeželju. Ko mu to uspe, se loti obvladovanja partije in jo prečisti, iz nje vrže oziroma likvidira stare boljševike in nastavi svoje mlade kadre. Po drugi svetovni vojni izvede še eno podobno čistko. Vseskozi tudi zelo pozorno bedi nad poljem kulture. Vtis je, da vse to počne s ciljem popolnega obvladovanja družbenega telesa, ki ga oblast vidi kot potencialno nezanesljivega.

Natanko to sem imel v mislih, ko sem prej govoril, da naenkrat oblast postane sama sebi cilj. Zaradi tega ker Stalin in boljševiki ne stavijo na družbeno pravičnost ali na slehernika, človeka, temveč na oblast kot način, kako doseči ta idealni prihodnji, novi svet, posameznik v tem sistemu hitro postane zgolj sredstvo in tako se ta sistem tudi obnaša do njega. Ta izgradnja novega človeka pravzaprav poteka z uničevanjem človeka oziroma z uničevanjem ljudi, pri čemer je zunanji pritisk, da se skušate vgraditi v novo družbo, povezan z nenehno grožnjo, saj vas lahko v primeru, da vas razglasijo za odpadnika, sovražnika ali škodljiv protirevolucionarni element, ta sistem v vsakem trenutku poje. In ta sistem seveda jé ne samo svojih dejanskih nasprotnikov ampak tudi predstavnike tega istega sistema.

Ko že govoriva o Stalinu, moram priznati, da me ta človek močno plaši in odbija pa hkrati vseeno tudi fascinira. Samo pomisliva: lastnoročno je vodil sovjetsko zunanjo politiko, sovjetsko obrambno politiko, načrtoval je cilje gospodarskih petletk in podobno. Obenem pa je našel tudi čas, da je sredi noči dvignil telefonsko slušalko in osebno poklical – v krogih literarnih zgodovinarjev je to znana prigoda – Mihaila Bulgakova, se v pogovoru na videz sočutno pozanimal, ali mu režimski cenzorji res ne dovolijo uprizoriti novega dramskega besedila, za dobro mero pa je književnika še vprašal, ali res namerava emigrirati iz Sovjetske zveze … Zdi se, skratka, da je Stalinova volja po obvladovanju vseh in vsakogar – pa čeprav je vodil državo z več kot 160 milijoni prebivalcev, državo, ki je pokrivala šestino Zemljine kopnine – enormna. Ali bi bilo zato mogoče reči, da je Stalin človek, ki mu je uspelo lastnoročno spremeniti potek 20. stoletja – pa čeprav dobršen del sodobne historiografije skuša misliti zgodovino predvsem kot niz prepletenih struktur dolgega trajanja ter neosebnih ekonomskih in kulturnih procesov, ki jih pomembno določajo kvečjemu še geografske danosti te ali one regije?
Zagotovo je bil Stalin – tako kot pravzaprav številni voditelji v ruski zgodovini – pravi človek na pravem mestu. Bil je človek, ki je imel v določenem zgodovinskem trenutku za dosego svojih ciljev vse potrebne osebnostne lastnosti. Ena je bila gotovo ta, ki jo tudi sicer zelo pogosto omenjajo: bil je izrazito delaven. Verjetno je bil tudi neverjetno inteligenten. Zmožen je bil na mikro-ravni upravljati celotno Sovjetsko zvezo. Pa tu še zdaleč ne gre le za te znane primere oziroma anekdote s pisatelji, ki jih omenjate; obstaja še vrsta drugih primerov, ki kažejo, da se je dnevno ukvarjal s številnimi področji družbenega življenja, ne le s kulturo.

Predvsem pa je – in tu lahko navedemo njegovo znamenito izjavo: "Kadri odločajo o vsem," – zelo, zelo obvladal tako imenovano upravljanje človeških virov. Natančno je namreč vedel, katere ljudi je treba postaviti kam, in tudi te človeške vire je dejansko uporabljal kot – vire. Stalin je bil človek, ki ni imel prijateljev, ki pravzaprav ni imel niti sorodnikov, vsaj ne v takem smislu, kot si sorodstvene vezi predstavljamo mi. Prav na vse ljudi okoli sebe je gledal kot na vire za doseganje nekega določenega cilja.

Te njegove zgodbe z umetniki, ki jih je sredi noči poklical in jim povedal nekaj besed ali zastavil kakšno neprijetno vprašanje, ali pa ko je povabil k sebi režiserje in si vpričo njih ogledal njihove filme in jih zastrašil ... Mislim, da moramo v tem prepoznati tipične Stalinove igrice, ki so bile precej podobne temu, kako se je do svojih podanikov vedel njegov veliki predhodnik in tudi vzornik, Ivan Grozni. Vse te Stalinove intervencije so bile namreč del njegovih posegov v kulturno politiko. Seveda obstajajo rahle razlike med različnimi obdobji, ampak običajno so bili njegovi posegi v kulturno politiko nekakšen preizkus, s katerim je preveril, ali bo umetniški del inteligence izrazil kakšno nezadovoljstvo proti procesom, ki jih je vodil, in proti spremembam, ki jih je načrtoval. Ko se je s pomočjo natanko takih poskusov prepričal, da bo inteligenca tiho in da ne bo nobenih javnih uporov, se je potem običajno lotil svojih projektov in nadaljeval najrazličnejše čistke. Ti njegovi poskusi v dvajsetih pa tudi v tridesetih letih so pogosto imeli vlogo nekakšnega sondiranja terena: ali je položaj že zrel, da se igra lahko nadaljuje.

Stalin je bil namreč znan po tem, da je v vsaki politični 'igri', ki jo je odigral, pripravil tudi nadaljevanje. Tako se je pogosto primerilo, da so ljudje, ki so v prvem delu odigrali vlogo rabljev, v nadaljevanju prevzeli vlogo žrtev. Kar nekaj je bilo takih primerov, kjer je na te ali one kulturnike nahujskal publiciste, da so jih sramotili po najrazličnejših časopisih. In ko se zastrašena kulturniška srenja na te napade ni odzvala oziroma je mirno sledila njegovi doktrini, je v naslednji fazi sledil obrat in takrat so se tisti, ki so še včeraj kritizirali umetnike, češ da delujejo proti partiji ali državi, nenadoma sami znašli v procesih in izginili – ali v gulagih ali pa tudi popolnoma ...

Kaj pa lahko rečeva o razvoju ruske umetnosti pod Stalinom? Če sva ugotovila, da je bila v zadnjih desetletjih pod dinastijo Romanovih umetnostna produkcija po pomenu in dovršenosti na najvišji, svetovni ravni, se sprašujem, kaj se je z njo zgodilo, ko je vajeti v državi dokončno prevzel 'jekleni mož'? Je v Rusiji sploh še lahko nastajala svetovno pomembna umetnost?
Uh. Ena najpomembnejših sprememb v ruski umetnosti prve polovice 20. stoletja je seveda povezana z oktobrsko revolucijo. Prav vsi umetniki in razumniki so se namreč morali na neki način opredeliti do tega, kar se je zgodilo. Pomemben del teh ljudi – tudi tistih, ki so se sami sicer prištevali k levici – je zavrnil boljševistično intervencijo oziroma nasilen prevzem revolucionarnega gibanja sploh in oblasti posebej. Drugi del pa je seveda poskušal na različne načine sodelovati z novo oblastjo. To sodelovanje je treba povezati predvsem s tem, da je en del teh umetnikov – tu še zlasti merim na nosilce modernističnih umetnostnih praks, kakor so se razvile v predrevolucijskih časih – v umetnosti pravzaprav videl pomembno sredstvo za izgradnjo novega sveta. Ko so torej boljševiki izpeljali prevrat, so ti umetniki sklenili, da novi svet zdaj očitno nastaja pred njihovimi očmi, zaradi česar so skušali – med njimi so resnično bili najštevilčnejši avantgardisti – v tem procesu sodelovati.

No, kar se tiče uradne kulturne politike, je treba reči, da se v obdobju državljanske vojne, to je nekako do leta 1921 ali 1922, oblast s tem ni kaj dosti ukvarjala. Država je bila pač v razsulu, umetniki pa so se preživljali, kakor so vedeli in znali – čeprav tudi že v tem času, v obdobju tako imenovanega rdečega terorja, padejo prve žrtve iz umetniških vrst. Vseeno pa tedaj še ni bilo neke koherentne kulturne politike. Obstajale so sicer ideje o vzpostavitvi nove, proletarske kulture, vendar si nihče ni prav dobro predstavljal, kaj naj bi to dejansko predstavljalo oziroma pomenilo. To je omogočilo številnim avantgardnim umetnikom, da so se zagnano vključili v proces izgrajevanja te nove, proletarske kulture. Drži pa tudi, da ste imeli že v tem obdobju, v zgodnjih dvajsetih letih torej, tudi proletarska gibanja, ki so zavračala avantgardno-modernistične tokove, češ da je to umetnost, ki je tuja preprostemu človeku. Zato so terjala, naj se umetnost Sovjetske zveze vrne k izhodiščem realizma.

Globlje ko se premikamo v 20. leta, v čas, ko je Stalin vse temeljiteje čistil partijo in vse bolj krepil svojo osebno oblast, vse pogosteje tudi vidimo, kako je posegal v kulturno politiko in jo spreminjal. Zdaj je, na primer, podpiral eno skupino, že v naslednjem obdobju drugo, navzven pa je bilo vse skupaj videti kot čas relativno liberalnega dopuščanja in koeksistence najrazličnejših umetniških struj. No, ob koncu dvajsetih let, ko je Stalinu uspelo popolnoma prevzeti oblast v partiji, pa se je začel ukvarjati tudi z unifikacijo kulturnega prostora. Takrat se mu je tudi posrečilo nazaj v Sovjetsko zvezo zvabiti Maksima Gorkega kot, recimo tako, velikega proletarskega pisatelja; Gorki je tako postal nekakšna simbolna figura, ki je Stalinu služila kot opora pri vzpostavljanju ideje prave sovjetske umetnosti, to je umetnosti socialističnega realizma. In ko se enkrat ta doktrina vzpostavi, so bile vse tiste pisateljske skupine, ki so prej gojile ne-realistično literaturo, v hipu razglašene za skupine, ki niso le onkraj veljavne doktrine socialističnega realizma kot resnične proletarske umetnosti, ampak tudi zunaj zakona, in tako se ta prostor dokončno zapre.

Slišal sem nekoč reči, da se za rusko dušo borita car in Puškin, se pravi oblast s svojimi rigidnimi institucijami in strukturami ne eni strani ter na drugi neupogljivi, individualni duh umetnika, ki se čuti poklicanega izrekati neko fundamentalno resnico o človeku in njegovem položaju v svetu. Če sem vas zdajle razumel prav, v tridesetih letih 20. stoletja Stalinu uspe Puškina podrediti carju. Toda: ali tudi po tem obstajajo kakšni žepki, kakšni skriti kotički, kjer Puškin še vedno lahko govori? Zdajle mi, na primer, prihaja na misel sloviti Rekviem Ane Ahmatove, na začetku katerega slovita pesnica povzema, kaj se ji je zgodilo v časih najhujšega stalinskega terorja … Ko namreč v mrazu stoji v vrsti pred leningrajskim zaporom, da bi izvedela kakršnih koli novic o aretiranem sinu, jo ženska, ki stoji v vrsti poleg nje, prepozna in jo potihoma vpraša, ali bi, pesnica, zmogla izreči resnico položaja, v katerem se obe ženski in na tisoče drugih nahajajo v tistem trenutku. Ahmatova ji prav tako šepetaje odgovori, da bi to zmogla in tedaj – in to je resnično nepozaben stavek – senca nasmeška spreleti, kar je ostalo od obraza tiste nesrečne ženske, ki je stala poleg Ahmatove. Rekviem se torej začne, če smem tako reči, spodbudno. Ampak: ali pesnica potem dejansko vzdrži do konca? Ali, vzeto širše, ruska književnost vzdrži do konca? Ali imamo ohranjeno literaturo, pisano v najbolj nemogočih okoliščinah, ki dejansko izreka polno resnico groze Stalinovih let?
Imamo. Ampak po drugi strani so tudi ti teksti, ki zrcalijo ta del neuklonljive – recimo ji tako – tradicije klasične kulture, na neki način odraz svoje dobe. Ljudje vedno ustvarjajo, vedno si dovolijo preseči, kar je uradno dovoljeno, ampak Stalinov cilj niti ni bil uničiti vso to alternativno kulturo oziroma uničiti vso to opozicijo. Njegov cilj je bil nenehen nadzor nad kulturnim oziroma družbenim prostorom. Poleg tega je hotel doseči, da se ga vsi ti ljudje bojijo. Zato je zapiral javni kulturni prostor, medtem ko je bil podtalni kulturni prostor nenehno pod nadzorom tajne policije. Tako je Stalin zelo dobro vedel, kaj natanko se dogaja v podtalnih kulturniških krogih.

Prej sva govorila o klicu Bulgakovu; poznamo še eno zelo zanimivo anekdoto, ko je ob prvi aretaciji velikega pesnika Osipa Mandelštama – to je bilo v prvi polovici tridesetih let, še v relativno vegetarijanskih časih, kot so se pozneje izražali sami ruski kulturniki – skušal Boris Pasternak, ki ga danes poznamo predvsem po romanu Doktor Živago, prek nekih partijskih funkcionarjev intervenirati Mandelštamu v prid. Ko je Stalin za to izvedel, je Pasternaka osebno poklical in ga povprašal, ali se zavzema za svojega prijatelja Mandelštama. Ko je to slišal, se je Pasternak začel malo izmikati, češ da z zaprtim pesnikom nista ravno prijatelja. Takrat je Stalin pravzaprav vedel, da stvar deluje in da lahko kadar koli te ljudi uporabi kot nekakšne simbole v svojih kulturniških in političnih igrah. Tako je ravnal s Pasternakom v poznih tridesetih letih in z Ahmatovo po drugi svetovni vojni, ko je bilo uzde znova treba malo zategniti.

A če se vrnem k vašemu vprašanju: ja, podtalna književnost je bila neki prostor svobode, v katerem so si ljudje upali govoriti stvari, o katerih so vsi razmišljali. Tako da je bil to neki prostor refleksije, ni pa to bil javni prostor. Danes vemo – in to tako iz spominov ljudi, ki so v kulturniškem obratu delovali sami, kakor iz arhivov najrazličnejših režimskih institucij –, da je bil to prostor, ki je bil neskončno prepleten z lovkami tajne policije in je v širšem sovjetskem sistemu igral neko vlogo. Od pesnikov seveda težko pričakujemo neizmeren pogum, ampak v resničnosti se je velikokrat pokazalo, da so prav pesniki – morda zato ker si ne morejo pomagati, da bi ne govorili, da ne bi izrekali resnice – pravzaprav najbolj pogumni in si upajo izreči, zapisati, povedati prijateljem ... No, saj marsikatero izmed teh del se je ohranilo samo zato, ker so si ga zapomnili ljudje, ki jim je bilo povedano. Tako je tradicija preživela.

Prej sva govorila o Ahmatovi; prav skupina pesnikov, ki ji je pripadala Ahmatova in se je na neki način navezovala na klasično tradicijo, je literaturo razumela kot prostor ohranjanja spomina, kot prostor, v katerem se je mogoče z nekim svojim pogledom na svet upreti vseuničujočemu strahu in vseuničujočemu zlu. Če pa se v širšem pogledu vprašamo, ali je to pisanje spremenilo rusko družbo, ali je ruska družba zaradi napora teh avtorjev in avtoric postala drugačna, ali je, metaforično rečeno, zmagal Puškin ali je zmagal car, mislim, da si lahko, ko gledamo, kaj se dogaja v Rusiji dandanes, znova zastavimo to isto vprašanje. Nanj pa naj odgovarja vsak zase. Veste, ta svoboda polja kulture ima neki problem: da bi nas kultura sploh lahko konstruirala v odnosu do nasilja in do oblasti, moramo imeti okvir, znotraj katerega smo vsaj v osnovi zaščiteni. To pisanje v spomin je sicer romantično in je lepo, ampak v prostoru, ki ga obvladujeta pragmatizem in nasilje, pa prej ali slej ne pripelje do tega, da bi tovrstno pisanje ta prostor prerodilo.

Če je tako, potem se mi zdi, da je bila carjeva zmaga nad Puškinom v Stalinovih časih vendarle premočna. In če to drži, potem se naprej sprašujem, ali bi ne mogli reči, da je Stalinu navsezadnje uspelo po svoji nameri in želji pregnesti ruskega človeka v sivega, pasivnega, konformističnega, izpitega homo sovieticusa, ki je svoj pravi obraz potem pokazal v romanih in filmih iz časov Hruščova in nemara še bolj Brežnjeva, v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih torej, ko je, kot vemo danes, začel sovjetski sistem razpadati od znotraj?
Jaz bi to vendarle postavil v širši kontekst. Ruska kultura oziroma Rusija skozi zgodovino je pravzaprav ves čas imela problem s to relacijo med oblastjo in, pogojno rečeno, ljudstvom. To konstituiranje posameznika kot družbenega akterja je stvar, ki se v ruski zgodovini pravzaprav nikoli ni zares zgodila. Potencialni nastavki tega bi sicer lahko vzniknili iz reform Aleksandra II. Ko je namreč ta car reformiral lokalno politično samoupravo in vzpostavil model zemstev, v katerih so delovali ljudje, politiki, ki so bili neposredno voljeni, njihova naloga pa je bila skrbeti za šolstvo, zdravstvo, ceste in podobne probleme lokalnega značaja, se je v Rusiji sploh prvikrat pojavila ideja politike kot voljene funkcije, ki je v službi skupnosti. Ta dediščina zemstev se je v prvih desetletjih 20. stoletja, ko se je z zakonom o državni dumi s prvo rusko ustavo postopoma začel formirati ruski parlamentarizem, prerodila znotraj stranke zemcev konstitucionalistov, v politični struji torej, ki je vsaj na deklarativni ravni sledila zahodnoevropskemu razumevanju politike.

Ravno ta proces se je z nasilnim boljševističnim prevzemom oblasti prekinil, Rusija pa se je z nekim čiščenjem, z negativno selekcijo vseh ljudi, vseh skupin, ki so zagovarjale podobne ideje, vrnila k pojmovanju oblasti, ki temelji na strahu in nasilju. Tovrstna politika ali pa tovrsten družbeni sistem seveda ne rojevata posameznikov, ki bi bili avtonomni, ki bi bili v odnosu do oblasti sposobni vzpostavljati, pogojno rečeno, enakovreden odnos. Rezultat vsega tega je bila reprodukcija množice, ki je relativno lahko upravljiva, relativno lahko vodljiva.

Stalin bi – tako vsaj domnevam – sicer rekel, ko bi opazoval razmere v Sovjetski zvezi pod Hruščovom in še bolj pod Brežnjevom, da se partijski voditelji ne trudijo dovolj. Mislim, da bi Stalin ocenil, da je vznik tega, kar bi lahko z današnje perspektive označili kot sovjetsko potrošništvo in kot sovjetsko partijsko buržoazijo, navsezadnje vodil v razkroj. Ko so se namreč ljudje začeli ukvarjati s samimi seboj, z osebnimi vprašanji, ko so torej začeli postavljati vprašanja svojega blagostanja ... Vse to so stvari, ki bi bile Stalinu verjetno izrazito tuje. In če pozorno pogledamo njegove intervencije, tedaj vidimo, da se je v vseh svojih akcijah boril proti vsem tem idejam – tako proti idejam neke nacionalne identitete, ki bi lahko vodila v kakršen koli partikularizem, kakor proti idejam meščanstva, meščanskega udobja.

To sicer še ne pomeni, da ni natanko teh stvari včasih tudi dopuščal. Včasih je to dopuščal celo v krogih svojih najbližjih partijskih kolegov, a je to 'blagohotnost' pogosto že v naslednji fazi uporabil kot pretvezo za obračun. Naj v tem kontekstu postrežem še z enim drobnim detajlom: ko so ruski generali po zmagi nad Nemčijo v domovino pošiljali pošiljke z naropanimi umetninami in drugimi – pogojno rečeno – buržoaznimi artefakti, je Stalin te stvari mirno dopuščal, pa čeprav mu je bilo vse to tuje; on pač ni živel na ta način, še več, vse to je videl kot odklon. Očitno pa je vse te človeške lastnosti razumel in jih je tudi znal speljati sebi v prid. Zato ni presenetljivo, da so natanko ta ravnanja, ko se je po vojni lotil obračuna s svojimi generali, priplavala na površje v montiranih procesih.

Še čisto zadnje vprašanje: od Stalinove smrti mineva 70 let. Več kot dovolj časa je torej minilo, da bi pod zapuščino tega človeka lahko potegnili končno bilančno črto. Prvi je to pravzaprav skušal storiti že njegov naslednik, Hruščov, na XX. partijskem kongresu leta 1956, na katerem je Stalina obtožil vzpostavitve kulta osebnosti. Novo priložnost za temeljit premislek o Stalinu je nekaj desetletij pozneje ponudil Gorbačov s politiko glasnosti. Temu so sledili padec berlinskega zidu, razpad Sovjetske zveze in restavracija kapitalizma v Jelcinovi Rusiji, potem pa se je – še desetletje pozneje – na velikem odru ruske zgodovine pojavil nov igralec, Putin. Kako so vse te kolosalne spremembe vplivale na razumevanje in vrednotenje 'lika in dela' tovariša Stalina v Rusiji? Je debata zaključena? Je odprta? In če je odprta – kakšen je njen trenutni rezultat?
Debata je odprta, odnos do Stalina se seveda spreminja. Vprašanje se je v javnem prostoru prvič zelo intenzivno zastavilo že v devetdesetih letih, ko je ta množični homo sovieticus v kaosu divjega kapitalizma in neslutenega bogatenja peščice in ogromne revščine velike večine prebivalstva Rusije začel ugotavljati, da so bile pa pod Stalinom stvari vendarle urejene. Takrat je bila to sicer predvsem stvar pogovorov med preprostimi ljudmi.

Vladimir Putin je na neki način podobno kot Stalin doumel, v kakšnem zgodovinskem in političnem položaju se je znašel in kaj je tisto, kar je treba ponuditi nekdanjemu homo sovieticusu za to, da bo v zameno dobil politično podporo. Zato se Stalin – naprej se je sicer to dogajalo precej pazljivo, zdaj pa vse bolj neposredno – postavlja v novo zgodovinsko vlogo. V devetdesetih, ko so se odpirali arhivi in ko so prvi resnično verodostojni zgodovinopisni teksti o Stalinovem obdobju izpod peres ruskih avtorjev prišli na tamkajšnje knjižne police, smo z grozo prebirali številke – od petih do osmih milijonov žrtev lakote ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let pa do 26 milijonov žrtev druge svetovne vojne. Takrat smo torej Stalina presojali predvsem po tem, kako potratno je uporabljal človeške vire.

No, danes se tehtnica te ocene premika na drugo stran: kako je s temi človeškimi viri Stalinu vendarle uspelo obdržati oblast, ohraniti Sovjetsko zvezo, razširiti njen vpliv, industrializirati državo, zmagati v drugi svetovni vojni. V takem kontekstu pa to vprašanje cene – ponovno zaradi nekih aktualnih političnih razlogov – izginja v ozadje. Ko so, na primer, pred nedavnim v Rusiji praznovali 80. obletnico zmage v stalingrajski bitki, so mesto znova za nekaj časa preimenovali v Stalingrad. V tem pogledu mislim, da so zgodovinske analogije več kot očitne in da je, kot kaže, ruska zgodovina znova stopila na pot žrtvovanja ljudi v imenu nekih pogosto celo zelo nejasnih ali pa arbitrarno spremenljivih idej oziroma političnih ciljev.

Radijska oddaja Intelekta