MMC se je z Berishajem, strokovnjakom za albanska vprašanja, pogovarjal ob drugi obletnici razglasitve Kosova. Pred dvema letoma so v Prištini enostransko razglasili neodvisnost od Srbije, čemur v Beogradu še vedno nasprotujejo. Po več letih neuspešnih pogajanj med Srbijo in kosovskimi Albanci se je "uresničil sen mnogih generacij". Mlada država je za svoj temelj vzela t. i. Ahtisaarijev načrt, ki je predvideval nadzorovano neodvisnost Kosova. Priština se spoprijema s številnimi težavami, pri tem pa ji pomaga mednarodna skupnost.

Neodvisno Kosovo je do zdaj priznalo 65 držav, v zadnjem letu pa je postalo članica dveh pomembnih finančnih institucij, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Priština bi si verjetno želela hitrejšega vključevanja v mednarodno skupnost?
Kosovo, kot vsaka druga država, ki je na poti v evropske povezave, bi želelo, da bi to vključevanje potekalo hitreje, pa vendar smo zadovoljni s procesom tako priznavanja kot včlanitve Kosova v pomembne mednarodne finančne institucije. Do zdaj je Kosovo priznalo 65 držav. Po poročilu Mednarodnega sodišča v Haagu v zvezi z zakonitpostjo kosovske neodvisnosti, ki sicer ni pravno obvezujoča, pričakujemo, da se bo priznavanje nadaljevalo. Diplomatski pritisk Srbije v Mednarodnem sodišču v Haagu se na Kosovu doživlja kot zadnji poskus srbske politične elite, da bi svojem narodu "opravičil izgubo Kosova".

Kritiki oziroma nasprotniki neodvisnosti Kosova trdijo, da Kosovo ni neodvisno, ker ne nadzoruje celotnega ozemlja, poleg tega pa ima tam še vedno veliko vlogo mednarodna skupnost.
Kosovo je subjekt mednarodnega prava, ki se vsak dan srečuje z različnimi težavami. Kosovska politična elita še nima pod nadzorom celotnega ozemlja. Kot glavna ovira se ves čas pojavlja odnos uradne politike Beograda do kosovske države, ki "podpira" srbsko manjšino pri državljanski nepokorščini v procesu (ne)integriranja v kosovski sistem političnih institucijah. Vse do zadnjih lokalnih volitev je uradna srbska politika imela monopol nad kosovskimi Srbi, po teh lokalnih volitvah pa se je del srbske manjšine na Kosovu odločil udeležiti teh volitev in v treh občinah, kjer so Srbi v večini, jim je uspelo zmagati in vzpostaviti svojo administracijo znotraj institucij kosovske države. Pri tem moram pripomniti, da je država Albanije občino Gračanica podprla s 400 tisoč evrov za vzpostavitev lokalne administracije.
Kar zadeve vlogo mednarodne skupnosti na Kosovu, je ta očitna. Mednarodna skupnost je od samega začetka glavna podpora pri vzpostavitvi kosovske države. Kosovo kot država je mednarodni projekt, kjer se gradi uspešen model multikulturne in multinacionalne države. Pripomniti moram, da je Ustava Kosova, kar zadeva odnosa države do manjšin, edina ustava na svetu, ki zagotavlja manjšinam resnično enakopravnost; Albanci kot večinski narod na Kosovu so t. i. ustavo Marttija Ahtisaarija sprejeli in jo doživljajo kot svoj projekt.

Ob prvi obletnici neodvisnosti je predsednik Kosova Fatmir Sejdiu rekel, da je neodvisnost uresničitev sanj mnogih generacij. Ali tudi Kosovski Albanci mislijo tako ali pa so po evforiji ob neodvisnosti že padli na realna tla, je že čutiti kaj razočaranja?
Za velike dogodke, kakor je razglasitev države, je povsem normalno, da se uporabljajo velike besede. Kučan je nekoč, na predvečer slovenske neodvisnost, izgovoril besede: 'Nocoj so dovoljene sanje ...', ali pa retorika nekdanjega hrvaškega predsednika Tudjmana ob razglasitvi Hrvaške neodvisnosti. Osebno mislim, da je kosovska neodvisnost logičen proces nadaljevanja albanske emancipacije na Kosovu. Kosovski "honey moon" (medeni meseci, op. a.) je že mimo.
Postavlja se vprašanje, kaj pomeni biti razočaran? Predtem moraš biti očaran, da bi se soočal z razočaranjem. Državljani Kosova živijo vsakdanjost. Najprej je bila razočarana tista skupina ljudi, ki "ni dobila od države, kar je pričakovala", saj država stane. Kosovo je revna država, na Kosovu je veliko brezposelnih, kriza, svetovna kriza se je pokazala tudi na Kosovu. Število nezaposlenih na Kosovu se nikakor ne more stigmatizirati s pozicijo razočaranih. Rrazočarani so kvečjemu tisti Srbi, ki so mislili, da Kosovo ne bo nikoli postalo država; osnovna naloga politične elite Srbov na Kosovu je, da to skupino ljudi postavi pred realnost, da je Kosovo država.

Gospodarski položaj Kosova je nezavidljiv, brezposlenost je velika. Kako živijo ljudje, je njihov življenjski standard kaj boljši kot pred neodvisnostjo?
Ljudje na Kosovu se spopadajo s težkim gospodarskim položajem, njihov standard se v primerjavi s standardom pred neodvisnostjo počasi pomika na bolje. Kljub težkemu gospodarskemu položaju se na Kosovu vendarle kažejo prvi premiki. Predvsem je mednarodna skupnost omogočala Kosovu, da se včlani v zelo pomembne finančne ustanove, ki bodo pomagale in podpirale vlado Kosova pri uresničevanju njenega strateškega gospodarskega razvoja; kot prioriteto gospodarskega razvoja je vlada Kosova postavila vlaganje v energetiko in cestno infrastrukturo.

Kako velika težava je kriminal in kako se kosovske oblasti spopadajo s to težavo. Kako (ne)uspešne so pri tem?
Rekel bi, da je odnos do države subjektiven, odvisno od tega, s kakšnega zornega kota pristopimo. Če hočemo pristopiti s kulturnega zornega kota, potem bi lahko našteli veliko uspešnih kulturnih dogodkov in bi to državo šteli med uspešnejše v kulturnem dogajanju, če pa jo želimo gledati skozi
prizmo kriminala, potem bomo vsekakor tudi to našli. Pa vendar, mislim, da je treba Kosovo kot mlado državo gledati, kako ji je uspelo urediti neodvisnost sodstva. V tem smislu je treba pripomniti, da mednarodna skupnost uspešno pomaga Kosovu pri vzpostavitvi te neodvisne veje oblasti. Na Kosovu deluje neodvisno sodstvo in Kosovo se spopada s kriminalom toliko, kot vse nove države. Kosovo pri tem ni nobena izjema. Čeprav želijo nekateri potencirati ravno to dimenzijo! Žal, za tiste, ki Kosovo želijo uvrstiti v skupino držav, kjer "cveti" kriminal, jih moram razočarati, da ni tako.

Ob razglasitvi neodvisnosti pred dvema letoma se je govorilo, da se bo neodvisno Kosovo slej ko prej združilo z Albanijo. Ali podobni načrti o t. i. Veliki Albaniji (še) obstajajo ali pa želi Kosovo ostati/postati povsem neodvisno?
Velika Albanija ne obstaja, to obstaja v glavah nekaterih srbskih ideologov 20. stoletja, ki so hoteli opravičiti svoj politični "Drang nach Osten" in idejo Velike Srbije. Obstaja etnična Albanija in o etnični Albaniji lahko govorimo kot o albanskem etničnem in kulturnem prostoru. Torej v tem prostoru obstajata dve državi: Republika Kosovo in Republika Albanija, ki razvijata zelo dobre medsosedske odnose. Mogoče so nekateri videli združitev Kosova z Albanijo, ko je bila junija lanjskega leta
vzpostavljena avtocestna povezava med Prištino in Dračem. Če nekdo ta ekonomski razvoj razume kot združitev z Albanijo, potem je to združitev z Albanijo. Vendar, Albanci razmišljajo drugače. Osnovna matrica je gospodarski razvoj obeh držav. Zavedamo se, da na Balkanu ne bo prišlo do sprememb nacionalnih meja. Če se bo to zgodilo, se bo verjetno spremenila tudi retorika. Kosovo in Albanija sta na poti vključitve v EU, in če bo do združitve prišlo, bo to vsekakor v Bruslju. Če se nekdo boji etničnega, kulturnega, političnega albanskega prostora, je to njihova težava, ker mi s tem nimamo težav. Živeti v Prizrenu in delati v Kuksu je enako, kot živeti v Jesenicah in delati v Beljaku.
Za lažje razumevanje; če ni meje med Slovenijo in Avstrijo, vseeno lahko govorimo o slovenskem kulturnem prostoru, kljub temu da obstajata dve neodvisni in mednarodno priznani državi.
Vsak poskus, da bi obremenili albansko stvar z ideologijami "velikih ali malih" ne bo uspešen.
Kosovska država ni šivni pojav med Albanijo in Srbijo, temveč je mednarodno priznana država. Tisti, ki hočejo Kosovo videti kot šivni pojav, kot nekakšno začasno tvorbo, jim moram povedati, da razmišljajo napačno o prihodnosti Balkana in Evrope.

Od razglasitve neodvisnosti ni pišlo do tega, česar so se nekateri najbolj bali, tj. do večjega izbruha nasilja. Glede na to, da srbsko prebivalstvo Kosova ne priznava oblasti v Prištini, bi rekli, da je v prihodnje mogoče, da pride do kakšnih hujših neredov?
Ta "arhitektura" destrukcije in projekcija srbske politike se je reflektirala v njihovih glavah v smislu, "da če in ko pride do neodvisnega Kosova, bodo Albanci klali vse Srbe", misleč da bodo Albanci "logično" nadaljevali njihovo stoletno genocidno politiko na Kosovu.
Prvič, albansko vprašanje je civilizacijsko vprašanje. Drugič, tisti, ki pričakujejo nasilje od nas, imajo konstrukt nasilja samo v svojih glavah. Albanci ne razmišljajo po teh parametrih, po teh matricah niso razmišljali niti v času vojne za osamosvojitev Kosova. Žal, drugi so jo razumeli drugače. Refleks vsega tega je, kako je v kosovski ustavi sprejeta ta srbska skupnost, drugi jo imenujejo nacionalna manjšina, mi ji bomo rekli srbska skupnost na Kosovu, ki je povsem enaka, enakopravna z vsemi drugimi, z Albanci, Turki, Romi, Črnogorci ...
Težava Srbov na Kosovu ni v tem, da niso enakopravni, prav nasprotno, njihova težava je, da so postali enakopravni z vsemi na Kosovu! Na žalost enakopravnost, doživljajo kot podrejanje. Albanci, kot večinski narod na Kosovu, jim bodo pomagali premostiti to "zmedo".

Kakšno "vlogo" oziroma mesto je kosovska vlada namenila srbski manjšini? Kako vlada vidi "sožitje" z njimi?
Živeči Srbi na Kosovu so državljani Republike Kosova. Na zadnjih lokalnih volitvah so kljubovali pritisku Srbije in šli na volitve ter zdaj nadzorujejo oziroma upravljajo s tremi občinami na Kosovu.
Mislim, da se bodo morali tisti državljani, ki ne čutijo Kosova kot svojo državo, spoprijemati z demokratičnim izzivom ureditve svojih z ustavo zagotovljenih državljanskih pravic. Proces decentralizacije je prvi korak k integraciji srbske manjšine na Kosovu.

Srbija še naprej nasprotuje neodvisnosti Kosova, uspelo ji je, da o (ne)zakonitosti enostranske razglasitve odloča Meddržavno sodišče v Haagu. Kosovo trdi, da se neodvisnosti ne da zbrisati, Srbija vztraja, da je bila razglasitev nezakonita ...
Kosovo je kot pravno vprašanje že urejeno. Pravno ni urejeno le v nekaterih "glavah" uradne srbske politične elite. Srbski politični eliti ostaja grenak okus njenih političnih in zgodovinskih neuspehov na Kosovu. Njihov politični in zgodovinski neuspeh na Kosovu je temeljil na njihovem necivilizacijskem ravnanju z Albanci in odnosu do vprašanja Kosova. Kosovo danes ni Kosovo 80. let prejšnjega stoletja, temveč Kosovo leta 2010. Kosovo danes ni srbska kolonija, je država, ki si želi dobre sosedske odnose s Srbijo in vsemi svojimi sosedami. Kosovo danes pomeni izziv za politično Evropo v smislu sprejemanja najmlajše države na tem delu Evrope. Srbski odnos do Kosova je predvsem civilizacijski odnos do sebe, ne pa do Kosova. Na žalost srbska politična elita nosi zgodovinsko breme velikosrbskega nacionalizma in v resnici ni nikoli zamerila Miloševiću, da je začel vojno za Veliko Srbijo, ampak so mu zamerili, da ni uresničil Velike Srbije.

Slovenija je neodvisno Kosovo priznala marca 2008, v času, ko je predsedovala Evropski uniji, na Kosovu so tudi slovenski vojaki. Kakšno vlogo lahko Slovenija v prihodnje igra na Kosovu?
Kosovsko- oz. albansko-slovenski odnosi segajo v 19. stoletje. Nikoli v zgodovini Albanci in Slovenci niso imeli nobenih težav. Slovenija je Kosovo podpirala že v 80. letih prejšnjega stoletja. Po razglasitvi kosovske neodvisnosti je Slovenija med prvimi državami priznala Kosovo.
V Peči obstaja kontingent slovenske vojske, ki je zelo prijateljsko sprejet pri kosovskih Albancih in vseh državljanih Kosova.
Kosovo je za Slovenijo velik gospodarski izziv. Kosovska država je zagotovila zakonsko infrastrukturo za vlagatelje in vlaganja, do slovenskih podjetij ima in bo imela pozitiven odnos, kot ga je vedno imela do slovenskega vprašanja. Slovenska podjetja bodo na kosovski prioritetni listi.