Danes mineva leto dni od dogodka, ki je sprožil ljudski upor v Tuniziji, ta pa se je razširil v številne druge države arabskega sveta. 17. decembra 2010 se je v znamenje protesta proti oblastem in obupa nad življenjskimi razmerami v državi zažgal 26-letni Mohamed Buazizi, ki so mu tamkajšnje oblasti zaradi nezmožnosti plačila podkupnine zaplenile edini vir preživljanja - voziček s sadjem in zelenjavo.

Običajna podkupnina sodu izbila dno
V četrtek, 16. decembra 2010, je Buazizi pri svojem distributerju vzel za okoli 150 evrov sadja in zelenjave, kar je bil njegov skoraj ves razpoložljivi denar, saj je mladenič s svojim zaslužkom prispeval večino sredstev k preživljanju osemčlanske družine. Naslednje jutro v petek je s svojim vozičkom začel prodajati ob 8. uri zjutraj, dobri dve uri pozneje pa ga je ustavila policijska patrulja. Kot je (bilo?) običajno, so od uličnega prodajalca zahtevali podkupnino, a jim deset dinarjev (dobrih pet evrov) ni zadostovalo.

Ker uradno naj ne bi imel dovoljenja za prodajo na ulici, so mu zaplenili elektronsko tehtnico in mu onemogočili nadaljnjo prodajo. Dejansko ga je policistka, vodja patrulje, udarila in ozmerjala, nato pa so ga pretepli, odvzeli tehtnici ter prevrnili voziček-stojnico z vsem sadjem in zelenjavo na njem. Jezni in osramočeni Buazizi je odhitel v urad guvernerja mesta, kjer pa so mu preprečili srečanje s prvim mestnim možem.

Guverner ga je le videl - gorečega
"Če me ne nočete videti, se bom pa sežgal," je napovedal Buazizi, ki je odhitel na bližnjo bencinsko črpalko, nato se je vrnil pred urad in se na osrednji mestni ulici polil z vnetljivo tekočino, zavpil "Kako naj se preživljam?" ter se zažgal. Ob 11.30 se je zaiskrila iskra, ki je pretresla arabski svet.

Nezadovoljstvo v mestu v notranjosti Tunizije je naraščalo iz dneva v dan. Tudi suspenz policistov in začasna aretacija mestnega guvernerja nista pomirila ljudi. Nezavestnega in 95-odstotno opečenega Buazizija je obiskal celo predsednik Ben Ali in družini obljubil najboljšo mogočo zdravstveno oskrbo. Buazizi je za posledicami opeklin umrl 4. januarja, njegova smrt pa je po vsej v Tuniziji na ulice pognala na tisoče ljudi, ki so zahtevali reforme in odhod predsednika države Zina El Abidina Ben Alija, ki je nato čez deset dni po 23 letih vladanja odstopil ter pobegnil iz države v Savdsko Arabijo.

"Jasminova revolucija" navdahnila arabski svet
Tako imenovana "jasminova revolucija" je v Tuniziji zahtevala okoli 200 življenj, Ben Alija pa je ob oblast spravila v pičlih dveh tednih. Protesti nezadovoljnih in razočaranih arabskih množic pa so se razširili po vsem svetu, kjer so dolga desetletja vladali skorumpirani avtokratski režimi brez pravega posluha za potrebe izredno mladih in tudi izobraženih narodov.

Iz Tunizije so se protesti proti avtoritarnim režimom hitro razširili v druge arabske države. Že februarja je moral pod pritiskom množic odstopiti dolgoletni egiptovski predsednik Hosni Mubarak, libijski diktator Moamer Gadafi se je dolgo upiral in v državi zanetil vojno, a je nazadnje padel tudi njegov režim, pri čemer je umrl tudi polkovnik.

Domine popadale, Sirija se še upira
Po skoraj enem letu protestov je v odstop v zameno za kazensko imuniteto privolil jemenski predsednik Ali Abdulah Saleh, še vedno pa traja krvav upor v Siriji, ki ga skuša režim predsednika Bašarja Al Asada s silo zatreti. Medtem je bolj ali manj zatrta vstaja v Bahrajnu, kjer je Zahod v nasprotju z gibanji v drugih državah pogledal stran in ni sprožil pritiska na vladajočo elito.

Tunizija že stopila v novo dobo
Jeseni so bile v Tuniziji volitve v ustavodajno skupščino, na katerih je zmagala stranka zmernih islamistov Enahda, za predsednika države pa je bil decembra izvoljen nekdanji vodja opozicije Moncef Marzuki. Začasna vlada in predsednik bosta državo vodila do splošnih volitev, katerih datum pa še ni določen. Mohamed Buazizi je posmrtno postal dobitnik nagrade Saharov, ki jo za človekove pravice podeljuje Evropski parlament, v domovini in v arabskem svetu pa je postal simbol upora.