Slovenski poslanec v Evropskem parlamentu (ALDE/LDS) je kot član odbora za zunanje zadeve (AFET) na štiridnevni uradni misiji posebne delegacije Evropskega parlamenta za odnose z Libijo obiskal to severnoafriško državo, ki je bila v zadnjem letu priča dramatičnim spremembam in strmoglavljenju dolgoletnega voditelja Moamerja Gadafija.

Cilj delegacije je bila vzpostavitev neposrednih stikov na visokem nivoju med Evropskim parlamentom in institucijami ter predstavniki civilne družbe v Libiji. Po obisku je Kacin za MMC pojasnil podrobnosti obiska in ponudil svoje videnje prihodnosti nastajajoče libijske demokracije.

Kakšno je stanje v državi štiri mesece po smrti Moamerja Gadafija?
V Libiji je mirno, čeprav so me ponoči v Bengaziju dvakrat prebudili posamezni streli in rafali. V petek, 17. februarja, bo prva obletnica libijske revolucije, ki je odnesla Gadafijev režim. Dopoldne smo bili v Bengaziju na trgu pred sodno palačo, kjer pripravljajo prostor za osrednjo slovesnost. Tribuna je že nared, pričakujejo, da bo govoril predsednik Nacionalnega prehodnega sveta Mustafa Abdul Džalil, ki je bil nekoč pravosodni minister. Veliko ljudi, ki so danes v začasnih oblastnih strukturah, je bilo nekoč pri Gadafiju, vendar so se z njim razšli, kar ni bilo težko. V Bengaziju sem v kovinski kletki videl njegov kip v nadnaravni velikosti, po njem pa sta lezli dve podgani.

Res pa je, da volitev ni bilo dobrih 40 let Gadafijeve vladavine. Ljudje, ki so kdaj v življenju že volili, so danes stari več kot 70 let. Ničesar ni, ne volilnih imenikov, ne volilnih okrajev. Volilna komisija je ustanovljena, volilni zakon je sprejet, volitve naj bi bile 21. junija. Ne bodo idealne, ne popolne, a bodo prve demokratične in zgodovinske. Čez leto dni bodo še ene. Zdaj morajo izvoliti ustavodajno skupščino, prave volitve pridejo na vrsto šele po tem.

Gadafi je bil močna osebnost, se vam zdi, da ima država po spremembi režima večje perspektive ali ji grozi, da se, kot smo to videli že pri toliko državah, utopi v post festum razprtijah in kaosu?
Po vsaki revoluciji so glavni izzivi izpolnjevanje danih obljub in demobilizacija in razorožitev revolucionarjev. Če se ne ukrepa pravočasno, se paravojaške strukture povsem osamosvojijo, branijo revolucijo, jo nadaljujejo in ogrožajo družbo in državo. Pripravili so načrt integracije borcev v vojsko in policijo, a policije in vojske, ki bi jih vključila, sprejela in z njimi upravljala, ni. Tudi denarja za programe urjenja in pre- ter dokvalifikacijo ni od nikoder. Na splošno denarja primanjkuje povsod in za vse. Libijska sredstva na Zahodu so načeloma odmrznjena, še vedno pa niso operativna, odpoklicati jih kar tako ni mogoče. Ni ga bilo ministra, vse tja do namestnika predsednika vlade, ki nas ne bi opozarjal na to težavo. Zdaj je treba izplačati nekaj denarja borcem, da jim ob obletnici ne bi kdo zmešal glav in zakuhal nove revolucije.

V tem trenutku so številni obsedeni z nevarnostjo vdora Gadafiju zvestih sil ali prevzemom nekaterih ali pa dela brigad, ki podpirajo nacionalni svet. Gadafijevi baje novačijo in preplačujejo borce, zato je zavarovanje in učinkovit nadzor meje takoj, ta hip, zlasti na jugu, res potreben, pomemben in zelo zahteven. Prihaja do kadrovskih menjav na vrhu brigad, zato se odrinjeni poveljniki organizirajo in trenutno oblast obtožujejo, da igra dvojno igro, ko odpira prostor islamistom. Pravijo, da jim "kradejo revolucijo", na vprašanje kdo, pa ostajajo zelo skrivnosti. Islamisti, Al Kaida, Gadafijevi, vse jim pride prav. Sumijo, obtožujejo in preigravajo drug drugega, a to je vendar politika.

Ste bili v Libiji že kdaj prej? Vas je tokrat kaj navdušilo, navdalo z optimizmom, ganilo?
Ne, v Libiji pred tem še nisem bil. To je dežela velikih razvojnih potencialov. 60 odstotkov BDP-ja ustvarijo v Bengaziju na vzhodu. Žal pa nima institucij, nima administracije. Lustracija tudi ni mogoča, saj prave administracije, ki bi bila primerljiva z našimi predstavami o administraciji, še ni. Kosovo je po uspešnosti delovanja države pred njimi. Sklepanje poslov je zahtevno, saj se je treba zanesti na posameznike, ti pa morajo v tej zmedi najti način, da bi se plačila realizirala. V deželi je veliko pričakovanje, sposobnost odzivanja pa je veliko manjša.

Javno ste okrcali slovensko vlado, ker ni dovolj hitro priznala libijske prehodne vlade, češ zakaj mora biti Slovenija vedno zadnja pri takih stvareh. Menite, da gre za izrazito slovensko težavo? Je strah pred kakim večjim korakom morda povezan s kompleksom majhnosti?
Večkrat sem javno in pisno pozval tako predsednika vlade Pahorja kot zunanjega ministra Žbogarja, naj Slovenija prizna prehodno vlado. Po mojem mnenju smo bili pozni, čeprav vseeno ne zadnji. Želim si, da bi naše priznanje znali uporabiti, nadgraditi in tudi politično ter gospodarsko unovčiti, a velikega upanja ne gojim. Žal tudi EU spet zamuja in Bruselj s Catherine Ashton še ne razume, kako pomembna je naša stalna prisotnost v Bengaziju. Morali bi odpreti konzulat EU-ja, ki ga nismo odprli še nikjer. To bi bila prava priložnost, tu bi lahko izdajali vizume, da ljudje in njihove družine ne bi vsaj po dvakrat potovali v neskončno oddaljeni Tripolis za izdajo schengenskega vizuma, ki zahteva tudi odvzem biometričnih podatkov. To pa od daleč ne gre. Danes v Strasbourgu pišem pisma s predlogi in pobudami za boljše sodelovanje z Libijo in za našo večjo prepoznavnost tam. Morda bo Sarkozy čez kak mesec izgubil volitve doma, a v Libiji, še posebej na vzhodu, je car.

Kaj je Libijce zanimalo o Sloveniji? Jih skrbi kriza evra?
Preveč so zaposleni sami s seboj, da bi se ukvarjali z nami, z EU-jem in Slovenijo. To je prava priložnost, zato bi se mi morali ukvarjati z njimi.

Pred padcem Gadafija se je Slovenija, kot tudi številne druge države, v Libiji dogovarjala za posle. Je zdaj še kaj priložnosti za to? Če da, kje?
Veliko priložnosti bo tam. Veliko bodo gradili in naše priznanje začasne vlade bi morali uporabiti tudi za promocijo naših ponudb. So pa slabi plačniki, zato je težko sklepati posle. Vem, da je Adria Airways v težavah, a skupaj s turističnimi agencijami bi lahko za začetek ponudili vsaj tedenske polete v Bengazi, ne v Tripolis. Libijci bodo sprostili denar in posli bodo krenili.

Se lahko iz primera Libije kaj naučijo tudi druge arabske države?
Prej bi rekel, da se Libijci morajo učiti od drugih arabskih držav.

Če se navežem na to vprašanje - menite, da je arabska pomlad res prinesla veliko ali je bila dvorezen meč, ki je zrušil stabilnost (pa čeprav iluzorno) teh držav?
Arabska pomlad je ogromen dosežek, zgodovinska sprememba in preskok za te družbe. Gre za njihov odnos do žensk in človekovih pravic, "demokracije", vključevanja ljudi, sodelovanja in hitrejšega razvoja. Letošnjo nagrado Saharov smo v Evropskem parlamentu podelili kolektivno, skupini posameznikov, od mrtvega protestnika, ki se je v obupu iz protesta zažgal in sprožil upor v Tunisu, do pisatelja in novinarja, ki so mu v Siriji režimski ljudje polomili roke, da bi ne mogel pisati. Med njimi je tudi Ahmed Al Sanusi iz Libije, ki je 31 let preživel v zaporu in je politični jetnik z najdaljšim stažem. Z njim sem se srečal že drugič, tokrat v Bengaziju. Mož je danes simbol in član začasnega prehodnega sveta, odgovoren je za pravice ujetnikov.