Tako razmišlja eden izmed soustanoviteljev Generacije za temeljni dohodek Enno Schmidt, ki je v Švici zbrala dovolj podpisov za razpis referenduma o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

Schmidt se sicer zaveda, da volivci v Švici referenduma verjetno ne bodo potrdili, "a šteje že to, da začnejo ljudje resno razmišljati o alternativi kapitalističnemu sistemu in ponovni ocenitvi tega, kakšno vrednost ima denar in kakšno vrednost ima človeško življenje."

Nase je skupina aktivistov opozorila tudi s posebno akcijo, ko so pred parlamentom v Bernu odvrgli 15 ton kovancev v vrednosti 400.000 frankov (nekaj več kot 300.000 evrov). Kovancev je bilo osem milijonov, toliko kot je državljanov Švice. Njihova vrednost pa je bil kovanec za pet rapov.

"Kredit smo dobili pri zelo dobri banki Ecobank, ki je bila navdušena nad idejo in nam je brez pomisleka dala denar ... na našo prošnjo kar v obliki kovancev. V banki so nam rekli le to, da naj jim vrnemo isto vsoto denarja, pri tem pa jim je bilo vseeno, kdaj," je pojasnil pobudnik petkove akcije Che Wagner.

Več o tem, ali ni morda uvedba univerzalnega temeljnega dohodka nerealna, kot tudi o tem, ali bi ljudje sploh še kaj delali, če bi jim država vsak mesec zagotovila dohodek ne glede na njihov položaj, pa preberite v pogovoru z Ennom Schmidtom:
________________________________

Pod novico o vaši akciji s kovanci v Bernu je neki komentator MMC-ja zapisal: "Komunizem v Švici torej. To je res šokantna novica" (uporabnik Milkijevizakladi).
Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je nasprotje komunizma, saj ljudi osvobaja, ne dela pa jih enake. V komunizmu je toliko pravil, kaj moraš delati, kaj je prepovedano, kaj je dovoljeno. To pa ni bistvo UTD-ja.

Kakšen je bil večinski odziv 130.000 ljudi, ki so dali svoj podpis za referendum o UTD-ju?
Nekaj ljudi je bilo jeznih, rekli so, da je predlog neumna, kruta in nora ideja. Nekaj jih je reklo: 'O, kako sem vesel, da vas vidim, saj želim peticijo že nekaj časa podpisati'. Spet nekateri niso niti vedeli, za kaj gre. Zanimivo je, da so nekateri podpisali peticijo, pa ne zato, ker bi podpirali UTD, ampak zato, ker podpirajo javno razpravo o tem vprašanju. Nekateri pa seveda menijo, da je za kaj takšnega nastopil pravi čas.

Ko sva ravno pri času, kdaj lahko pričakujemo referendum?
Najprej mora o njem odločati vlada, za kar ima na voljo deset mesecev časa. Če bo imela po tem času glede vprašanja še vedno pomisleke, ima na voljo še dodatnih osem mesecev. Nato pa bosta o njem razpravljala še parlament in posebna komisija. To bo trajalo od dveh do treh let, čeprav upam, da bo proces še daljši, torej štiri ali pet let. Gre za posebno vprašanje in v preteklosti se je že zgodilo, da je do razpisa referenduma trajalo toliko časa. Zdaj je na vrsti javna razprava. Ljudje bodo o tem vprašanju odločali, zato se morajo s temo seznaniti, o njej razpravljali in razmišljati. To je zelo pomembno obdobje, da se ideja razvija.

Lahko, ne glede na svoje želje, napoveste izid glasovanja?
Večina ljudi bo verjetno rekla: 'Ne, tega nočemo'. A če bo na referendumu 'za' glasovalo 30 ali 40 odstotkov volivcev, se bodo v tistem trenutku stvari v Švici začele spreminjati. Bistvo niti ni, da večina referendum potrdi - če ga bo potrdil večji del populacije, potem se bo to gibanje nadaljevalo. Ljudje morajo dojeti, da glasovanje ne pomeni 'jutri bomo dobili ta denar', temveč pomeni proces, ki bolj kot sam denar pomeni nov način razmišljanja.

Kako ste prišli do številke UTD-ja v Švici, ki bi znašal 2.000 evrov za odrasle in 1.400 evrov za mladoletne osebe?
Tukaj nastopi težava pri sami pretvorbi denarja. 2.500 frankov ni enako 2.000 evrov. Pogledati morate, kaj lahko za to vsoto kupite. 2.500 frankov bi bilo enakovrednih 2.100 evrom v Nemčiji, v Sloveniji verjetno manj. To je le številka. Stavek se glasi takole – temeljni univerzalni dohodek mora bit dovolj visok, da lahko posameznik živi brez potreb, pri tem pa ne upoštevamo luksuznih dobrin. To je osnova. V Namibiji, v Sloveniji, v Rusiji ali v ZDA se te številke med seboj razlikujejo, torej ne govorimo o teh istih 2.500 frankih. Tukaj tudi ni pomembno, ali govorimo o bogati ali o revni državi.

Gre za zadovoljitev potreb, ki so določene na podlagi kulturnega standarda družbe.
Da.

Ko smo o tej temi razpravljali v Sloveniji, je bilo rečeno, da bi bil UTD določen v vrednosti praga revščine. Leta 2012 je to pomenilo 600 evrov mesečnega prejemka na posameznika. Vi pa vseskozi poudarjate, da mora biti UTD dovolj visok. Zakaj?
Nova miselnost izvira iz posameznika, tu ni pomembno nobeno pravilo, noben sistem, temveč človek. Če imamo v državi manjše dohodke in socialne prejemke, jih zvišajmo. UTD-ja ne smemo gledati z vidika sistema, ampak z vidika posameznika. Mogoče je, da vsi živijo brez potreb, lakota in revščina nista potrebni.

Največji očitek proti UTD-ju je, da ljudje ne bi več delali. Zahodna kultura nam že nekaj časa vsiljuje standard, da je vrhunec življenja v razmetavanju z denarjem in uživanju per se. Bi ljudje, ko bi enkrat končno ujeli korenček na koncu palice, resnično stremeli k temu, da delajo, kar želijo?
To je dobro vprašanje. Prvič, današnje stanje je posledica naših preteklih dejanj. Drugič, to vprašanje si mora postaviti vsak posameznik. In tretjič, na Zemljo nismo prišli zato, da bi delali nič in neumnosti. UTD se osredotoča na posameznika in na to, kaj boš kot posameznik naredil. Ne morem vedeti, ali bodo vsi delali, po drugi strani pa, zakaj bi vsi delati. Delo ocenjujemo le po plačilu, mi pa delamo tudi takrat, ko za to nismo plačani. Torej gre za novo definicijo življenja, dela. Verjamem, da bodo ljudje nekaj delali, del dela bo plačan, del ne bo, zato pa bosta gospodarstvo in družba bolj smiselna in dinamična.

Vi predlagate, da bi denar za UTD dobili iz proračuna za socialne transferje in od davkov. V Sloveniji imamo očitno nižji standard kot v Švici. Povprečna plača v Švici je 4.500 evrov v Sloveniji pa 991 evrov neto.
Vsi v Sloveniji imate dovolj denarja, da preživite …

Se ne bi strinjala. Vedno več ljudi priznava, da en mesec plača položnice, drugi mesec pa si kupi hrano. Znane so izpovedi otrok, ki ponoči zaradi lakote ne morejo zaspati. Revščina je realnost.
In to je treba spremeniti. Univerzalni temeljni dohodek lahko prekine začarani krog, da ni dovolj denarja.

Naša vlada pravi ravno nasprotno. Iz krize nas bo rešilo varčevanje. V praksi to pomeni manevriranje s socialnimi prejemki, nižanje plač v javnem sektorju, nižanje subvencij in uvajanje novega davka.
In to je neumno. Ljudje potrebujejo denar, da lahko kupijo dobrine, saj lahko le na tak način gospodarstvo deluje. Govoriti, da ni denarja, vodi v še večjo revščino, kar se je zgodilo tudi v Grčiji in drugih državah. To je popolnoma napačen koncept. Denar je in ljudje ga potrebujejo, da ga lahko trošijo. Takšno je staro razmišljanje, ki je ubilo ljudi. UTD na novo opredeljuje denar, delo, gospodarstvo, okoliščine in posledice po vsem svetu. Spoznate lahko, da varčevalni programi v Grčiji, na Portugalskem in drugod vodijo v temo.

Za konec odgovorite še na tole vprašanje. Recimo, da bi ob uvedbi UTD-ja večina Švicarjev odšla živet v lepše in toplejše kraje … za delo v državi pa bi prijel kdo, priseljenci?
Če bi bila to res nevarnost, zaradi UTD-ja, potem bi morali sprejeti nova pravila. Ljudje, ki pridejo v Švico delat, potrebujejo UTD. Da bi bila Švica še naprej privlačna za tuje delavce, ki jih potrebuje, bi morali vsi, ki imajo tukaj stalno bivališče, dobiti UTD. Za priseljence ali ljudi, ki pridejo v državo iz drugih razlogov, pa je treba sprejeti posebna pravila, kot jih imamo danes.