"Ponzijev trik"
Charles Ponzi (1882-1949) velja za prvega velikega mojstra sistema finančnih piramid. Ime Ponzi je na angleško govorečem področju tako znano, da se za vse prevare, po katerih se izplača zgodnjim vlagateljem povračila od naložb poznejših vlagateljev, uporablja kar izraz "Ponzijev trik". Ta prevarant je potencialnim vlagateljem govoril, da lahko v trgovini mednarodnih papirjev ustvarijo 400-odstotni dobiček. Tistim, ki so mu bili pripravljeni zaupati svoj denar, je obljubil, da se jim bo v roku 90 dni njihov kapital podvojil. Uspelo mu je od 40.000 strank izmamiti skoraj 10 milijonov dolarjev, od katerih je na koncu 4,3 milijona izginilo neznano kam.
Nemška kraljica Damara
Tudi v Nemčiji je vse več vlagateljev "nasedalo" sistemu piramide. Na primer na tistega, ki si ga je izmislila Damara Bertges. Šolana kot hotelirka v Schweinfurtu, se je oklicala za predsednico "Evropskega kraljevega kluba" - združenja, ki do takrat sploh ni obstajalo. Dobronamerni vlagatelji so klubu med leti od 1991 do 1994 zaupali kar dve milijardi nemških mark. "Kraljica" Damara jim je obljubljala, da bo naredila konec prevladi zlega kapitala. Uspelo ji je zadeti duh časa, saj banke tudi pred 15 leti nisi bile na dobrem glasu. Njen sistem, ki ga je sestavljalo 80 navideznih firm, je propadel leta 1994.
Žongler
Bernard "Bernie" Cornfeld je leta 1955 v Parizu vložil nekaj sto dolarjev v lansiranje društva za odprte naložbene sklade z vrednostnimi papirji. Posle je sklepal z Američani, nameščenimi v Evropi, in tako elegantno zaobšel tako ameriške kot evropske davčne predpise. Pozneje je ustanovil lastniško investicijsko družbo Investors Overseas Services (IOS), ki je leta 1960 postala delničarsko društvo s sedežem v Panami. Zaposlil je 25.000 zastopnikov, ki so v Evropi prodajali njegovih 18 investicijskih skladov, predvsem malih vlagateljev v Nemčiji. Med prvim desetletjem poslovanja je IOS postal vreden 2,5 milijarde dolarjev. Dober del denarja vlagateljev je izginil v zamotanih poslih, v katerih so se prepletali drugi skladi. Cornfeldu je uspelo za svoje "poslovne ideje" dobiti podporo tudi nekaterih znanih osebnosti. Ko je nastopila kriza na borzi in je vsaka stranka, ki je to lahko, prodala svoj delež v Cornfeldovem društvu, se je sistem sesul.
Igralci na srečo
Kölnska banka Herstatt je bila majhna, a njen zlom je leta 1974 precej pretresl finančni svet. Posledice zloma so bile spremembe številnih nemških zakonov in predpisov o finančnem poslovanju. Vse se je začelo leta 1971 z zlomom monetarnega sistema Bretton Woods in fiksnih deviznih tečajev. Trgovci z devizami so se znašli v novem položaju - poleg vlaganja večjih vsot so lahko precej profitirali tudi iz najmanjših sprememb tečajev. To je postala posebnost banke Herstatt. Še posebej uspešen je bil Dani Datel, ki je v tej banki začel kariero kot pripravnik.
V banki je izbruhnila neke vrste zlata mrzlica - večina delavcev je vlagala denar v ta posel, v katerega so se vključili praktično vsi - od direktorja do vratarja. Leta 1973 je banka razpolagala s 24 milijardami takratnih mark, ki jih je pridobila s trgovino z devizami. Leta 1974 je vse pogosteje prihajalo do napak v poslovanju, ki so pripeljale do ogromnih izgub, in služba finančnega nadzora je Herstatt ukazala zapreti.
Nadzor izključen
Mladi trgovec z delnicami Jerome Kerviel je v banki Societe General veljal za čudaškega računalniškega genija, ki je razpolagal z zaupnimi podatki o nadzornih sistemih banke. In na neki točki je Kerviel te sisteme izključil in se spustil v trgovino s finančnimi derivati, v kateri je ob strani skušal zaslužiti 50 milijard evrov. Da bi uspela, bi morala trgovina predvsem prinesti dobiček sami banki. Tako je Kerviel zaigral skupno 4,9 milijarde evrov banke Societe General, preden so njegovi nadrejeni odkrili, s čim se ukvarja.

Der Kontrolleur
Izgubo 1,1 milijarde dolarjev pa je povzročil mladi britanski trgovec z delnicami Nick Leeson, ki je v Singapurju, daleč od svoje domovine, deloval kot lastniški nadzornik in ob tem uničil svojega delodajalca, britansko banko Barings.
Leeson je stalno vlagal denar na tokijski borzi, zanašajoč se na rast japonskega indeksa Nikkei. A vrednost Nikkeija je padala in padala. Leesonu je dolgo uspevalo prikrivati ogromne izgube, na koncu pa je iz banke pobegnil in za seboj pustil le sporočilo, na katerem je pisalo "Žal mi je". Pozneje je o vsem skupaj napisal knjigo, po kateri so leta 1999 posneli tudi film Rogue Trader.