V četrtek so ob svojem največjem prazniku pripravili pravi festival katalonske zgodovine in prihodnosti. Radoživ in izjemno dobro pripravljen protestni shod, ki se ga je po najbolj optimističnih ocenah udeležilo kar 1,8 milijona ljudi, je najverjetneje dosegel svoj namen. Celo španski premier Mariano Rajoy ne bo mogel več odmikati pogleda od političnih, družbenih in gospodarskih težav v državi, za katero je odgovoren.

Eden izmed največjih protestnih shodov v zgodovini Barcelone, če ne celo največji, je Katalonce prikazal v najlepši luči. Bili so združeni, obnašali so se kot narod, delovali so kot zrela demokracija, kakršne bi si želele številne države. Na shodu ni bilo pijančevanja ali izgredov. Po koncu protesta se ulice Barcelone niso utapljale v smeteh. Ogromna množica je imela točno določen cilj: zahtevati izvedbo posvetovalnega referenduma o neodvisnosti Katalonije.

Katalonija ustvari 20 odstotkov BDP-ja
Prebivalci ene izmed najbogatejših španskih pokrajin po hudi gospodarski krizi, v katero je padla Španija, ne želijo več molčati. Katalonija ustvari okoli 20 odstotkov španskega bruto domačega proizvoda, približno četrtina celotnega španskega izvoza je iz Katalonije. Kriza je gospodarska neravnovesja v Španiji močno okrepila. Katalonci pravijo, da se je njihova pokrajina znašla v rdečih številkah prav zaradi ogromnih dolgov preostalih delov države. Samo v prvih petih mesecih letošnjega leta si je Katalonija nabrala 1,5 milijarde evrov izgub. Če bi bili samostojni, ocenjujejo, bi na leto ustvarili 12 milijard evrov dobička.

A to so zgolj ocene. Posebno svetovalno telo katalonske vlade sicer pridno pripravlja poročila o tem, kaj bi se zgodilo s politično, gospodarsko in družbeno usodo Katalonije, če bi začela popolnoma sama skrbeti zase. So ti izračuni realni ali pa ima prste vmes tudi politika, ki se zavzema za odcepitveni proces?

Kakor koli že, nihče - niti španske oblasti - ne more prezreti dejstva, da si na sto tisoče ljudi želi sprememb. Četrtkovo dogajanje v središču Barcelone bi moralo prižgati vse alarme tako pri španskih kot pri katalonskih politikih. Potreben je dogovor, reševanje političnih napetosti. A tega do zdaj niso bili zmožni. Španski premier Mariano Rajoy in predsednik katalonske vlade Artur Mas sta v zadnjem letu o težavnem odnosu med Barcelono in Madridom govorila le dvakrat. In še za drugo srečanje sta se dogovarjala več tednov, saj nista vedela, kdo bi moral poklicati koga in kako uradno bi moralo biti vabilo.

Znani za in proti
Vse skupaj postaja dokaj umazana politična tekma, v kateri v javnost prihajajo tudi korupcijski škandali, kakršen je primer staroste katalonskega boja za neodvisnost Jordija Pujola. Ta je priznal, da je dolga leta svoje bogastvo skrival v tujih bankah, da bi se izognil plačevanju davkov v madridsko blagajno. A tudi nasprotna stran v tej zgodbi ni brez madeža, saj naj bi Rajoyevi tesni sodelavci za to že dolgo vedeli, a niso storili ničesar. Sprti strani tudi spretno izkoriščata prepoznavnost znanih Špancev in Kataloncev. Za izvedbo referenduma se na primer zavzemata nogometni trener Josep Guardiola in slavni tenorist Jose Carreras, proti pa so glasbeni duet Estopa, operna diva Monserrat Caballe, pisatelj Mario Vargas Llosa ter košarkarska brata Pau in Marc Gasol.

Španski premier ne popušča, ker si preprosto ne more privoščiti gospodarskega poloma v obdobju, ko državno gospodarstvo, kot kaže, počasi vendarle polzi iz recesije, saj bi bil to njegov politični samomor. Mas pa se zaveda, da je Kataloncem obljubil posvetovalni referendum za 9. novemebr, a ga bo povsem zakonito težko izpeljal. Vlada v Madridu namreč grozi z ustavno presojo in vsem je jasno, da zakonita pot ne bo najlažja. Pa je legitimno, da se narod s svojo tradicijo, kulturo in jezikom lahko odloči o svoji prihodnosti?

Številni, ki so šli v četrtek na ulice, si želijo prav tega - preproste odločitve ali naj ostanejo del Španije ali ne. Še zdaleč niso vsi Katalonci za neodvisnost, pravzaprav jih je po zadnjih javnomnenjskih raziskavah popolnoma odločenih, da naj Katalonija postane samostojna država, le slaba tretjina. A treba se je odločiti, saj politična preigravanja ljudi že utrujajo, napredka pa ni od nikoder. Industrijsko in gospodarsko uspešna država se vse bolj utaplja v dolgovih in za preživetje potrebuje denarno pomoč.

Vse to je v zadnjih letih krepilo občutek, da se morata Španija in Katalonija raziti. Od nekdaj so bili med Katalonci independentisti, a v zadnjih letih se jim priključuje vse več ljudi - brezposelni, pripadniki različnih družbenih razredov, pa tudi prebivalci Katalonije, ki so bili rojeni v drugih delih Španije. Kriza je sicer v ospredje postavila slabo finančno politiko v državi s 17 pokrajinami, ki imajo različne oblike avtonomije. A v obdobjih krize se vselej razkrivajo tudi druge temne plati družbe in politike. V primeru Katalonije se je izkazalo, da Španija ne zna ustvariti okolja, v katerem bi uspešno sobivali različni narodi, različne kulture. In tudi to zbada Katalonce, ki menijo, da jih Madrid ponižuje in izključuje.

Katalonci ne bodo več tiho
Katalonci, ki so največja jezikovna skupina v Evropi brez lastne države, imajo za seboj namreč težko zgodovino. Po porazu v španski nasledstveni vojni 11. septembra 1714, ko si je območje Katalonije prisvojil takratni španski kralj Filip V., so bile ukinjene katalonske institucije, prepovedani pa njihove navade in jezik. A tudi zdajšnja generacija se še živo spominja vseh prepovedi, ki jim jih je v času vojaške diktature v sredini prejšnjega stoletja vsilil general Francisco Franco. Danes, pravijo Katalonci, ne bodo več tiho. Zato so številni brez strahu ta teden na ulicah zahtevali tudi neodvisnost.

Ljudje so povedali svoje. Na vrsti pa je politika. Bosta zdaj obe strani zmožni zbrati toliko politične volje, da bi bilo v prihodnje vsem bolje? Dva dni po množičnih protestih ne kaže tako. Iz Barcelone prihajajo sporočila, da je za referendum vse pripravljeno in da bo na tak ali drugačen način gotovo izpeljan, uradni Madrid pa ne popušča in zgolj opozarja na ustavna določila.

Veliko vprašanje pa je tudi, katera stran bo pridobila pomembne pogajalske argumente čez nekaj dni, ko bo znano, za kakšno prihodnost so se odločili Škoti.
Iz Barcelone Adrijan Bakič