Nemški Zeleni so 'in'. Natančneje, 'in' je stranka Bündnis 90/Die Grünen, ki je po združitvi obeh nemških držav nastala iz 'starih' zahodnonemških Zelenih in zveze vzhodnonemških opozicijskih iniciativ in gibanj. Da so Zeleni 'in', po javnomnenjskih raziskavah meni kar 59 odstotkov Nemcev. Nemci so v tem trenutku nad Zelenimi celo tako navdušeni, da zaradi njih ... lažejo. Tako je v neki anketi, ki so jo izvajali po celi Nemčiji, kar 19 odstotkov vprašanih odgovorilo, da so na lanskih volitvah za nemški Bundestag volili Zelene. Ti so v resnici prejeli 'le' 10,7 odstotka glasov. No, seveda je treba upoštevati možnost ponesrečeno izbranega vzorca anketirancev. A strokovnjaki menijo, da je odstopanje preveliko. Ljudje res lažejo v korist Zelenih.

Po za zelene zelo 'ugodni sezoni' protestov proti podaljševanju obratovanja jedrskih elektrarn, proti transportu jedrskih odpadkov v začasno odlagališče Gorleben in proti megalomanskemu in vsaj 4,1 milijarde evrov 'težkemu' urbanistično-infrastrukturnemu projektu Stuttgart 21 (gre za novo ureditev železniškega 'vozla' pri Stuttgartu in izgradnjo podzemske železniške postaje v središču Stuttgarta, ki med drugim ogroža park pri bližnjem dvorcu) naj bi bilo na naslednjih volitvah za Zelene svoj glas pripravljeno oddati do 30 odstotkov volivcev. Analitiki govorijo, da iz novejše nemške zgodovine poznamo le dva podobna 'vala' navdušenja nad neko stranko. Oba sta bila povezana s socialnimi demokrati. Nad stranko SPD so se Nemci prvič navduševali v času Willyja Brandta na začetku sedemdesetih, drugič pa okoli leta 1980, ko je bil na vrhuncu svoje politične moči kancler Helmut Schmidt. Tisti Schmidt, ki je prav tega leta o Zelenih vehementno izjavil: „To so ja vendar okoljevarstveni idioti, ki bodo prav kmalu spet izginili.“

Sezona volnenih puloverjev in 'superg'
To ni bilo le Schmidtovo mnenje. Leta 1980 so bili Zeleni 'alter'. Bili so tisti, ki so na politično prizorišče 'uvedli' modo športnih copat in volnenih puloverjev ('zeleni šik' se je obdržal tudi po letu 1983, ko so se Zeleni prvič 'kvalificirali' za sodelovanje v Bundestagu in zavzet zagovornik športnih copat v parlamentu je bil med drugim kasnejši zunanji minister Joschka Fischer) in ki so svoj program oglaševali s podporo ekscentrikov, kakršen je bil sicer kultni umetnik, a hkrati precej čudaški in odkrito levičarski profesor Joseph Beys, ki je želel na düsseldorfsko umetniško akademijo sprejeti kar vse kandidate po vrsti in ki je v nekem trenutku sam skrbel za več kot 200 študentov.

Kot se je nedavno v pogovoru za Der Spiegel spominjal soustanovitelj Zelenih Lukas Beckmann (mimogrede, Beckmann je v Bundestag poleg volnenega puloverja prinesel tudi 'look' zaraščenega gozdnega moža), je bila volilna kampanja Zelenih pred volitvami v Evropski parlament leta 1979 še najbolj podobna 'road movieju'. Z zelo neekološkim peugeotom 504 se je skupaj s še dvema kolegoma iz ravno dobro ustanovljene stranke ter z že omenjenim Beuysom vozil od univerze do univerze in razlagal program svoje stranke. Niso imeli niti plakatov niti letakov. „Nismo več ločili dneva od noči. Materialno gledano nismo imeli ničesar, a ogromno idealov,“ pravi Beckmann. In z ideali in z besedami so dosegli lep uspeh. Dosegli so več kot le spodobnih 3,2 odstotka glasov in prav razglasitev teh rezultatov velja za nekakšno 'dejansko' rojstvo Zelenih kot stranke. Od takrat naprej je bilo vsem jasno, da z Zelenimi gre računati …

Na krilih mirovništva, potem pa … Afganistan
Že prav na začetku so Zeleni k svojim prizadevanjem priključili tudi mirovništvo in seveda boj proti jedrskemu orožju. Leto 1979 jim je dalo dovolj 'materiala' za to, da so artikulirali tudi ta del svojega programa, na katerega Zelene sicer zadnja leta radi opominjajo njihovi nasprotniki. O tej zgodbi o nedoslednosti nekoliko več pozneje. Torej, leta 1979 je Nato sprejel tako imenovani Dvojni sklep. 12. decembra je Nato državam Varšavskega pakta predlagal obojestransko krčenje balističnega arzenala, za primer nestrinjanja z Varšavskim paktom pa je predvidel nameščanje balističnih raket srednjega dosega in opremljenih z jedrskimi konicami v evropskih državah. Zgodilo se je zadnje. Še preden so pogovori med Natom in Sovjetsko zvezo propadli, pa je sporazum že okrepil mirovniška gibanja, katerih prizadevanjem so se priključili tudi Zeleni. In pozneje na to očitno pozabili. Pozabili so očitno tudi na to, da so leta 1993 sprejeli Smernice za politiko miru. Dokument je v času eskalacije vojne v Bosni prepovedal uporabo vojaških sredstev v operacijah varovanja in zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic. Prav tako so nekateri 'guruji' Zelenih očitno pozabili, da so leta 1995 sprejeli dokument z naslovom Misli o civiliziranju zunanje politike. V njem so se Zeleni odpovedali vojaškim akcijam z namenom doseganja miru v vojni ali krizni situaciji. Delegati pa so se prav tako izrekli za odpravo vojaške obveznosti.

Glede zadnje točke le to, da so sklep o odpravi vojaške obveznosti nemški poslanci prav nedavno sprejeli na predlog obrambnega ministra Karla-Theodorja zu Guttenberga. Ne član Zelenih, ampak član tradicionalno vojski precej naklonjene stranke CSU, ki je povrhu vsega poročen s potomko samega Otta von Bismarcka, je 'moral priti', da je uresničil namen, ki so ga prvi v svojih strankarskih dokumentih zapisali Zeleni. Ampak odprava vojaške obveznosti ni kleč teze o hipokriziji Zelenih. Ti 'mirovniški' Zeleni so namreč kot člani Schröderjeve vlade po terorističnih napadih 11. septembra 2001 voljno podpisali sodelovanje nemških vojaških enot v Afganistanu. Danes vrh Zelenih operacije v Afganistanu kritizira. In - nenavadno - Zelenim tega nenavadnega preobračanja mnenj nihče ne meče naprej. Kadar si take mnenjske akrobacije privoščijo pri SPD-ju, sledi val zgražanja in očitkov. V primeru Zelenih pa pravijo, da gre za “vrnitev h koreninam“. Ja, Zelenim vsi nenavadno popuščajo. In čeprav se tudi ne ukvarjajo kaj dosti s strogo političnimi temami, torej z gospodarstvom, zunanjo politiko in financami, njihova priljubljenost raste in raste . Kaj to pove o Nemcih? Kakšen je volivec Zelenih? So Zeleni lahko ponosni nanje? Lahko, a z zadržki … Poglejmo.

Nova levica je rdečo zamenjala za zeleno?
Zelene so seveda tradicionalno volili privrženci okoljevarstva. Predvsem v zahodnih nemških deželah je bilo med njimi mnogo tistih, ki so v 'zelenem gibanju' videli nadaljevanje Marxovega prizadevanja za ustvarjanje egalitarne in solidarne družbe. Pravica do življenja v čistem in zdravem okolju naj bi tako proti koncu 20. stoletja, to je v času preobilja blaga, postala strukturno enakovredna nekdaj terjani (seveda pa tudi danes še ne povsod zagotovljeni) pravici do urejenega delovnika, do socialnega zavarovanja, do doma … Zeleni naj bi tako bili 'novi levičarji'. Tako jih ljudje še danes vidijo. Raziskava Frankfurt Allgemeine Zeitunga (FAZ) je pokazala, da na lestvici, pri kateri 0 pomeni skrajno levico, 100 pa skrajno desnico, ljudje Zelene postavljajo na mesto 37. SPD, ki je vendar naslednica znamenitih socialističnih (v nekaterih primerih je pravilnejša uporaba termina socialdemokratskih) mislecev in politikov, na primer Eduarda Bernsteina, Karla Kautskega ali pa Wilhelma Liebknechta, stoji 'zgolj' na mestu 42.

Zeleni idioti
Hkrati pa je za Zelene v zadnjih letih začelo 'navijati' mnogo mladih in izobraženih ljudi, katerih okoljevarstvena prizadevanja pa ne sežejo kaj dosti dlje od pitja Bionade, ločevanja odpadkov in kupovanja v lokalnem biosupermarketu. Gre za precej uspešni del mlajše populacije in govori se, da je v nekaterih nemških deželah potencialno volilno telo Zelenih najbogatejše. Torej, povprečni privrženec Zelenih naj bi bil bogatejši od privržencev drugih strank. Hkrati je to tudi človek, ki je 'po berlinsko modno' ozaveščen, ki je alternativo naredil za modo. Pojavlja se izraz Wellness-stranka. O politiki pa v resnici ti novi volivci Zelenih ne vedo kaj dosti in je tudi ne jemljejo preveč zares. Po anketi FAZ-a tako le 36 odstotkov potencialnih volivcev Zelenih pravi, da Zelene volijo iz prepričanja. 49 odstotkov bi Zelene volilo iz razočaranja nad drugimi strankami. Pa tudi zato, kot piše Der Spiegel, ker ti kot volivcu Zelenih nihče ne more ničesar očitati in se preprosto počutiš dobro. Zeleni dajejo lenim volivcem potuho. Saj smo vendar vsi za čisto vodo in zrak, ne? S takim razmišljanjem pa nismo več tako daleč od Schmidtove pripombe o okoljevarstvenih idiotih. Beseda idiot je v svojem izvornem pomenu vendar pomenila tudi tistega, ki se ne zanima za politiko oziroma ki ne želi sodelovati v javnih zadevah. In novi volivci Zelenih se res precej ne zanimajo za politiko. Protestirajo pa radi.

Zelenim je nadalje prav prišla tudi poznopoletna afera s Thilom Sarrazinom in njegovo knjigo o Nemcih, ki odpravljajo sami sebe. 'Multikulti' je bil namreč vedno del identitete Zelenih. Že leta 1980 so v svoj program zapisali: „Konsekventno zavzemanje za zadeve manjšin v naši družbi je ena od programskih prioritet Zelenih.“ In s postavnim Cemom Özdemirjem, leta 1965 rojenim turškima 'gastarbeiterjema', kot predsednikom stranke, Zeleni delujejo na tem področju kar najbolj verodostojno. In ko se je bilo po zdaj že znameniti izjavi kanclerke Merklove: „Multikulti je propadel,“ treba izreči glede (ne)uspešnosti nemške integracijske politike, je sopredsednica stranke Claudia Roth v imenu stranke podala zelo spravljivo izjavo: „Tudi če nismo dosegli prav vsega in tudi če nismo zmeraj ravnali prav: Večjih napak ne najdem.“

Naskok na valde zveznih dežel
Rothova in Özdemir po navadi govorita precej bolj spravljivo od njunih predhodnikov. Tudi volnenih puloverjev ne nosita. Sta pragmatična politika, ki pa se morda ne zavedata dosti nespornega dejstva, da so Zeleni vedno najbolje 'rastli' v opoziciji. Govori se, da je morda prišel čas za prvega zelenega ministrskega predsednika v kateri od nemških zveznih dežel in mrzlično se pričakuje spopad med dolgoletnim berlinskim županom Klausom Wowereitom (SPD) in Renate Künast na berlinskih županskih volitvah naslednje leto. Tudi v zvezni deželi Baden-Württemberg Zeleni kotirajo zelo visoko in upajo na ministrskega predsednika. Pravzaprav bi bilo zanimivo videti, kako bi se Zeleni znašli v vlogi 'glavnih' v vladi, ko bi se bilo treba spoprijeti tudi s financami in podobnimi neprijetnimi zadevami. Nedavno so se namreč kar nekoliko 'blamirali', ko so kot nujne ukrepe socialne politike predlagali povišanje državne podpore Hartz-IV za 61 evrov mesečno (vlada je sprejela povišanje za 5 evrov); za odpravo obveze sprejema katerega koli delovnega mesta, tudi najbolj 'mizernega', za dolgotrajno nezaposlene; in še za mnogo ukrepov, ki bi pomagali otrokom iz revnih družin. Za to bi potrebovali kakšnih 60 milijard letno. Od kod vzeti ta denar - tega Zeleni niso pojasnili.

Zeleni se zdijo idealni partnerji v vsaki vladi. Realni politiki skušajo dati okoljevarstveno dimenzijo. Vendar pa bi morala Nemce trenutna zelena evforija tudi nekoliko skrbeti. Veliko bolj kot o dejanski aktivni privrženosti politiki Zelenih gre namreč za izraz sindroma vedno večje apolitičnosti Nemcev. Vendar pa so kakršne koli sodbe o Zelenih kot dobrih/slabih 'vladarjih' prenagljene, dokler zares ne pridejo na oblast v kateri od nemških dežel. Morda pa se to res najprej zgodi v Berlinu.