"Vidim, da ste novinarka, zato bi vas prosil, da svetu poveste, da nismo vsi prebežniki taki kot te živali, ki jih vidite tamle," z roko pokaže na prepoln vlak, na katerem vlada popoln kaos.

Na vlaku z 11 vagoni, ki so ga hrvaške oblasti poslale na vzhodno hrvaško mejo po prebežnike namreč ni dovolj prostora za tisoče migrantov, ki v obmejnem Tovarniku v vukovarsko-srijemski županiji čakajo, da bodo lahko nadaljevali pot proti zahodni Evropi, zato se je vkrcavanje na vlak sprevrglo v stampedo.

Čeprav so jim hrvaški policisti pojasnili, da bodo najprej vkrcali ženske in otroke, je položaj ušel izpod nadzora v trenutku, ko je vlak pripeljal na postajo. Trume moških so se zakadile proti odprtim vratom vagonov, skakali so drug čez drugega, se vlekli za lase ter si s kričanjem in pestmi skušali izboriti vstop pred drugimi, nekateri kar skozi okna.

Jezni na divjake
"To ni način. Prihajamo v Evropo z željo, da bi nas sprejeli, potem pa vam pokažemo tak obraz?!" se v precej tekoči angleščini jezi moški, ki se predstavi kot Midhat iz Sirije.

"Čeprav ti divjaki tam sploh niso iz Sirije. Oni so iz Pakistana, Bangladeša, Afganistana, Iraka. Mi Sirci nismo taki, nas je sram, ko jih gledamo," pokaže na nekaj sto ljudi, ki sedijo na tleh in pojasni, da bodo mirno počakali na naslednji vlak, kadar koli bo pač prišel.

A prav vsi migranti, s katerimi sva se z radijskim kolegom Petrom Močnikom, ki se je za Radio Slovenija oglašal v živo s terena, pogovarjala v teh dneh v Slavoniji, so nama zatrjevali, da so iz Sirije.

V iskanju boljšega življenja
"Naučili so se, da je tako bolje reči, saj menijo, da bodo kot begunci z vojnega območja sprejeti lepše, kot pa bi jih, če povedo, da so zgolj ekonomski migranti," pojasni. Tudi zase prizna, da gre iskat boljše življenje - zase in za svojo družino: "Želimo si živeti človeka vredno življenje, ne pa životariti."

Pravi, da že štiri leta čakajo, da se v Sirijo vrne mir, zdaj pa so spregledali, da ga še dolgo ne bo, zato ne želijo več zapravljati svojega življenja. "Želim, da se otroci šolajo, zase pa želim najti delo. Ne nameravam živeti na račun vas Evropejcev ali jemati denarja od vas kar tako, zaslužiti si ga hočem s svojimi rokami, ker sem pripravljen delati," pove v gradbeništvu izučen Midhat.

Kaos zaradi slabega informiranja množice
Na železniških tirih me ustavi tudi Mohamed in me popolnoma prestrašen sprašuje, če morda vem, kam jih bodo odpeljali in kaj se bo zgodilo z njimi. Ko vidijo, da se pogovarjava, pa naju v trenutku obkroži vsaj ducat enako prestrašenih ljudi, željnih informacij.

V Tovarniku je namreč vladal precejšen kaos - policisti, železničarji in delavci Rdečega križa niso dajali nobenih informacij - vsi so govorili, da se je treba obrniti na uradne tiskovne predstavnike v Zagrebu, zato je večino migrantov najbolj plašila prav negotovost, kaj se bo zgodilo z njimi. Bali so se, da jih bodo vrnili v Srbijo, ali še huje - na Madžarsko, kjer jim je grozila aretacija zaradi nezakonitega vstopa v državo.

Občutek ujetosti je sodu izbil dno
V sredo, ko so se iz Srbije na Hrvaško zaradi zaprte madžarske meje odpravile prve skupine prebežnikov, so bile razmere v Tovarniku precej drugačne. Vse migrante so registrirali v zbirnem centru, za vse je bilo dovolj hrane in vode, policisti in humanitarni delavci so svoje delo opravljali učinkovito. V noči na četrtek pa se je začel val prebežnikov, ki so prihajali iz Šida, nenadoma stopnjevati in položaj je počasi začel uhajati izpod nadzora.

Prebežnikov je bilo toliko, da jim jih ni več uspelo registrirati, reka ljudi je popolnoma preplavila železniško postajo in njeno okolico, policisti pa so jih skušali z živim zidom in ograjami zadržati znotraj nadzorovanega obroča. V manjših skupinah so jih spuščali mimo in počasi vkrcavali na avtobuse, da bi jih prepeljali na železniško postajo v sosednjo vas Ilača, oddaljeno tri kilometre, od koder naj bi jih vlak nato odpeljal v zbirne centre v okolici Zagreba.

A na posameznem avtobusu je bilo prostora le za nekaj deset ljudi, v ozadju pa je vse bolj nervozna tisočglava množica vse bolj pritiskala na policijski obroč. Napetost je dosegla vrhunec okoli treh popoldne, ko policisti razjarjenih ljudi niso mogli več zadržati. Prebili so se mimo njih na dovozno cesto, a se umirili v trenutku, ko niso bili več za ograjami. Mirno so se odpravili do nekaj sto metrov oddaljenega parkirišča teh avtobusov, nekateri pa so pot proti Ilači nadaljevali kar peš ob tračnicah. Tam so jih že čakali domačini, takoj pripravljeni pomagati.

Slavonce vrnili v leto 1991
Slavonci so se namreč v koži beguncev znašli tudi sami, saj so morali leta 1991 zaradi vojne zapustiti domove. Zato so v begunce zrli s solznimi očmi in podoživljali lastno trpljenje, nato pa hitro vzeli stvari v svoje roke.

"Ti pojdi domov natočit vodo v vse plastenke, ki jih lahko najdeš. Ti po ulici zberi vse mogoče marmelade in namaze, ti pojdi v pekarno naročit kruh, ti pa v trgovino po mleko za otroke," so se slišali ukazi iz improviziranega civilnega štaba na železniški postaji. Res je v trenutku vse steklo kot namazano in hvaležni begunci kmalu niso bili več lačni in žejni, ob mraku pa je popustila tudi vročina, zato so se vsi sprostili. V Slavoniji je bilo namreč te dni pod žgočim soncem tudi 36 stopinj Celzija, huda vročina pa je dodobra pripomogla k napetostim.

Vlak, napovedan za ob šestih popoldne, je prispel s triurno zamudo, množica pa je veselo poskakala vanj, misleč, da jih bo tako kot prejšnjo skupino prepeljal v Zagreb, od koder bodo nato nadaljevali pot čez Slovenijo v Avstrijo in Nemčijo. "Hvala, Hrvaška, hvala vam za vse," so v angleščini kričali čez okna in mahali prijaznim domačinom.

Beli Manastir - kolikor prebivalcev toliko prebežnikov
A hrvaška vlada je imela drugačne načrte. Vlak so usmerili proti severozahodu, v Beli Manastir, ki leži le nekaj kilometrov od meje z Madžarsko. Sledili so mu še številni avtobusi, polni prebežnikov, in število prebivalcev v sicer desettisočglavem mestecu v Baranji se je čez noč skoraj podvojilo. Tamkajšnji zbirni center v stari vojašnici je bil premajhen za vse, zato so begunci mesto dobesedno preplavili. Noč so preživeli v šotorih, na zasilnih vojaških posteljah, na vsaki zaplati trave, ki so jo našli, pa tudi kar na asfaltu, če ni šlo drugače.

Ob prvem svitu pa so mnogi poskakali na noge in začeli hoditi proti 35-kilometrov oddaljenemu Osijeku, saj so izvedeli, da od tam vozijo redne avtobusne in železniške linije proti Zagrebu. Na poti so jih prestregli številni domačini in jih brezplačno peljali do Osijeka, nekateri pa so prepoznali možnost za dober zaslužek in jim prevoz mastno zaračunali. Podobna zgodba se je nadaljevala tudi v Osijeku, kjer so bile vozovnice za Zagreb hitro razprodane, za prevoz s taksijem do dobrih 300 km oddaljene slovenske meje pa so jim zaračunali 400 evrov. "Slovenija, potem Avstrija in od tam v Nemčijo," so govorili.

"Nekateri so prodali vse, kar so imeli, ali pa vzeli s seboj vse življenjske prihranke, ki so jih pripravljeni porabiti za pot v svetlejšo prihodnost," pojasni Sirka Diana, ki pove, da je iz domovine odpotovala pred dvema tednoma, v Nemčiji pa želi nadaljevati šolanje - študij na računalniški fakulteti ji je namreč pretrgala vojna.

"Darilo" Madžarom
Tiste, ki so ostali v Belem Manastirju, pa je policija usmerila na avtobuse in vlake, nato pa je sledilo presenečenje za Madžare. Hrvati so jih nenapovedano odpeljali na njihov mejni prehod Beremend, kjer so jih spustili med koruzna polja. Tam so jih polovili madžarski policisti in vojaki, ki jim nato ni preostalo nič drugega, kot da prebežnike organizirano začnejo sprejemati skozi mejni prehod.

Hrvaški premier Zoran Milanović je nato prostodušno priznal, da z Madžarsko niso dosegli nikakršnega dogovora o sprejemu prebežnikov, ampak da je Zagreb Budimpešto v to "prisilil", ko so na tisoče prebežnikov preprosto začeli voziti na hrvaško-madžarsko mejo. Kljub številnim hrvaškim avtobusom, ki so iz Belega Manastirja tja vozili nove in nove prebežnike, so avtoritativni madžarski policisti položaj povsem obvladovali, in čeprav je premeščanje v madžarske avtobuse na poti v registracijske centre ob avstrijski meji potekalo izredno počasi, so strogo skrbeli za red in disciplino, zato so prebežniki potrpežljivo čakali, da pridejo na vrsto za prevoz.

Z redom zadovoljni tudi prebežniki
Pritisk prebežnikov na Hrvaško medtem ni pojenjal, Tovarnik na srbski meji je bil še naprej preplavljen z njimi. Nekatere so vkrcavali na avtobuse, ponje je pozno zvečer prišel tudi vlak, a čeprav so jim policisti s pomočjo prevajalca razložili, da bodo imele prednost družine z otroki, se je mir na kolodvoru porušil v trenutku, ko je vlak pripeljal na postajo in so se odprla vrata vseh 11 vagonov, saj so nanj navalile trume, kaotični prizori pa so bili ob tem enaki kot prejšnji večer v Ilači.

Naslednji dan pa se je hrvaška policija le učinkoviteje organizirala, na pomoč v Slavonijo so prišli tudi pripadniki posebne policijske enote iz preostalih delov Hrvaške. "Mi bi morali danes zvečer kot običajno skrbeti za red na nogometni tekmi med Dinamom in Hajdukom, pa so nas premestili sem, v Split pa poslali kolege, ki bi morali biti sicer danes prosti," mi pove eden izmed "želv", ki so jih v Tovarnik poslali iz Karlovca.

Obvladovanja navijačev vajeni pripadniki intervencijske policije so stvari vzeli v svoje roke, prevajalec z megafonom se je ob dolgi reki prebežnikov na železniških tirih premikal meter po meter in pojasnjeval, da bodo policisti tistim, ki se bodo pri vkrcavanju prerivali, fizično preprečili vstop na vlak.

Ko je ta pripeljal na postajo, so se med njega in prebežnike postavili pripadniki posebne enote, vrata vagonov pa so ostala zaklenjena. Odklepali so le enega po enega, prebežniki so se postavili v vrsto, nato pa so jih v majhnih skupinicah v gosjem redu pospremili do vrat. Prednost so imele družine, novo skupino pa so spustili naprej šele, ko je bila prejšnja lepo razporejena v kupeje. Čeprav je tako vkrcavanje potekalo precej dalj, prebežniki niso imeli nič proti, saj so se tudi oni razveselili reda, zato so policistom večkrat zaploskali in jim segali v roko.

Hvaležni za tolažilne besede
Begunci so se sicer na dolgi poti od doma navadili potrpežljivosti, saj so na njej doživeli številne preizkušnje.

Od groze med bojem za življenje na potopljenih čolnih v Sredozemlju, do ganjenosti zaradi Evropejcev, ki so jim bili pripravljeni nesebično priskočiti na pomoč - če že ne drugače, vsaj s tudi zdaj v Slavoniji večkrat slišanimi pomirjujočimi besedami: "Vse bo v redu, zdaj ste na varnem!"

Podobe Slavonije in Baranje med begunskim valom si lahko ogledate tudi v priloženi fotogaleriji.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom.

Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih pod novico: Obrežje po protestu spet odprto, v Rigoncah 150 beguncev.