Mubarak na prvih volitvah, kjer je lahko sodelovalo več kandidatov, ni imel resnejšega tekmeca. Foto: EPA
Mubarak na prvih volitvah, kjer je lahko sodelovalo več kandidatov, ni imel resnejšega tekmeca. Foto: EPA
Predvolilni plakat s sliko Mubaraka iz mlajših let
Pred prvimi volitvami z več kandidati je bil Kairo poln Mubarakovih plakatov. Foto: EPA
Mahmud Abas, Ariel Šaron in Hosni Mubarak
Mubarak je pomagal tudi v sporu med Izraelci in Palestinci Foto: EPA
Voditelji Libije, Egipta in Jordanije
Mubarak ima stike s številnimi voditelji arabskih držav Foto: EPA
Janez Pavel II. in Hosni Mubarak
Leta 2000 je Mubarak v Kairu sprejel tudi pokojnega papeža Janeza Pavla II. Foto: EPA

Predsednik Egipta je postal leta 1981 po umoru predsednika Anvarja Al Sadata, med svojo vladavino se je Mubarak trudil ohranjati dobre odnose s sosednjim Izraelom, vse bolj pa se je navezoval tudi z ZDA, ki so tako postale največja darovalka pomoči Egiptu.

Takoj po prihodu na oblast je skušal popraviti odnose tudi z drugimi arabskimi državami, ki so se ohladili po podpisu mirovnega sporazuma z Izraelom leta 1979 v Camp Davidu.

Šolanje za pilota
Mubarak se je šolal na vojaški in letalski akademiji v Egiptu, v začetku 50. let pa je odšel na vojaško akademijo v Sovjetsko zvezo, kjer je izpopolnil svoje znanje za pilota. V egiptovski vojski je zasedal več poveljniških mest in bil na čelu vojaške akademije, nato pa je leta 1972 postal poveljnik egiptovskih letalskih sil in se zelo izkazal v prvih dneh vojne z Izraelom leto dni kasneje.

Na položaj podpredsednika je Mubaraka leta 1975 imenoval predsednik Sadat, ki pa so ga šest let kasneje zaradi sklenitve miru z Izraelom ubili islamski skrajneži znotraj egiptovske vojske, ko so streljali nanj na proslavi ob obletnici začetka med Izraelom in Egiptom leta 1973, kroglam pa je za las ušel tudi Mubarak, ki je sedel ob Sadatu.

Zavezanost k miru z Izraelom
Po atentatu je egiptovski parlament za novega predsednika imenoval Mubarka, prebivalci pa so ga nato potrdili še na referendumu. Takoj po prihodu na oblast je razglasil še vedno veljavne izredne razmere, nato pa začel s korenitimi gospodarskimi reformami in vseskozi ostajal zavezan mirovnemu sporazumu z Izraelom, kljub izraelski zasedbi Libanona leta 1982 in nasprotovanju arabskih držav.

Države članice Arabske lige so tako Egipt znova sprejele v organizacijo šele leta 1989, potem ko je bilo njegovo članstvo deset let zamrznjeno zaradi podpisa miru z Izraelom.

Posrednik med sprtimi stranmi
Leta 1987 je bil Mubarak znova izvoljen za predsednika, ob napadu Iraka na Kuvajt leta 1990 pa je bil Egipt na čelu arabskih držav, ki podpirajo Savdsko Arabijo pri njeni odločitvi, da sprejme vojaško pomoč ZDA za osvoboditev Kuvajta. Mubarak je tudi posredoval in pomagal pri sklenitvi več sporazumov med Izraelom in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO).

Poleg večkratne posredniške vloge pri odnosih znotraj arabskih držav in z Izraelom je bil Mubarak tudi glavni pogajalec v sporu med Marokom, Alžirijo in Mavretanijo glede Zahodne Sahare, ki si je prizadevala za neodvisnost, Maroko pa jo ima za svoje ozemlje.

Obračun s skrajneži
Egiptovski islamski skrajneži leta 1992 organizirajo upor predvsem na jugu Egipta in hočejo strmoglaviti Mubaraka, ki pa leto dni kasneje vseeno osvoji tretji šestletni predsedniški mandat. Nezadovoljstvo so začele izražati tudi opozicijske stranke, ki so zahtevale demokratične reforme volilnega sistema, saj so bile zadnje svobodne volitve v Egiptu leta 1950.

Leta 1995 poskušajo islamski skrajneži izvesti atentat na Mubaraka, vendar ta v streljanju na njegov konvoj vozil v etiopski prestolnici Adis Abeba ostane nepoškodovan, Egipt pa odgovornost za poskus atentata pripiše sosednjemu Sudanu. V Egiptu sprožijo kampanjo proti skrajnežem, ki se še okrepi po napadu v Luksorju leta 1997, ko so skrajneži ubili 60 tujih turistov.

Štiri leta kasneje je bil Mubarak znova tarča napada in je lažje ranjen, ko ga je v mestu Port Said z nožem skušal zabosti nek moški. Istega leta je četrtič izvoljen za predsednika, na volitvah pa ga podpre skoraj 94 odstotkov volivcev, kar sproži proteste opozicijskih skupin, ki zahtevajo demokracijo in konec izrednih razmer.

Po imenovanju svojega sina Gamala na visok politični položaj leta 2002, se je moral Mubarak braniti pred očitki, da ga bo sin zamenjal na predsedniškem položaju po naslednjih volitvah.

Reforma volilnega sistema
Vendar pa je Mubarak za letošnje volitve pripravil drugačno presenečenje, saj je februarja predlagal ustavne spremembe, s katerimi bi se končal referendumski način predsedniških volitev, kjer se volivci odločajo samo o enem kandidatu. Parlament je tako maja potrdil določila k ustavi, ki dovoljujejo neposredne volitve in na katerih lahko prvič sodeluje več kandidatov.

Delne spremembe volilnega sistema pa niso zadovoljile opozicije in ta še naprej zahteva odstop Mubaraka, ki bo po osvojitvi petega mandata vladal še šest let, skupaj pa se mu obeta 30 let vladavine v Egiptu.