Nobena previdnost ni odveč, ekvadorske oblasti izjemno resno jemljejo zaščito otočja, ki predstavlja enega zadnjih krajev na Zemlji, kjer še obstajajo določene živalske vrste, ki so drugje že izumrle.

Vpogled v Zemljo, kot je bila pred čezmernimi človeškimi posegi. Otočje, kjer ljudje in živali sobivajo in kjer sovražnika ne poznajo, zato so tudi popolnoma krotke.

Postopek potovanja na Galapagos je dokaj zapleten, letališke oblasti pa dosledne pri izvajanju vseh ukrepov, s katerimi želijo predvsem preprečiti vnos tujih vrst na otočje in potencialno onesnaženje.

Na letališču v Quitu, kjer se vkrcamo, je tako za Galapagos posebna vrsta, kjer se izpolni vstopni formular, nato pa še ločen pregled vse prtljage.

Pred pristajanjem nam postrežejo z dolgimi napotki, kako je treba spoštovati vsa pravila in kako je na otočju vse strogo nadzorovano. In se ne šalijo, zgodb, kako so po hitrem postopku iz skupin odstranili tiste turiste, ki se niso mogli zadržati in so pobožali morske leve ali potrkali na oklep 140-letnih želv, je kar nekaj.

Kjer je Darwin razvil teorijo naravne selekcije

Ob pristanku vas napis pred letališko stavbo pozdravi na "prvem ekološkem letališču na svetu", kar v praksi očitno pomeni, da niti v brezžično povezavo ne verjamejo.

Stavba deluje na sončne celice, prtljago z letal zlagajo ročno, električni so tudi avtobusi, ki peljejo od letališča do pristanišča po od sonca prežgani pokrajini mimo zapuščenega ameriškega vojaškega oporišča.

Potem ko od vas letališke oblasti poberejo 100 dolarjev vstopnine, ste pripravljeni, da začnete (nadzorovano!) raziskovati ta mitični kraj v Tihomorskem oceanu, ki je tako fasciniral Charlesa Darwina, da je svojo teorijo evolucije in naravne selekcije delno zasnoval prav tu.

Okoli Galapagosa ni nič, tisoč kilometrov od celine oddaljeno otočje tik pod ekvatorjem, ki ga sestavlja 19 otokov, je v nekakšni naravni osami, zato so se živali morale prilagoditi in se razviti drugače, kot bi se kje drugje.

"To je eden najbolj raznolikih ekosistemov na svetu, tu imamo nekatere živalske in rastlinske vrste, ki jih ne boste videli nikjer drugje," nam razlagajo ob prihodu.

Avanturizem, ekologija, luksuz

V pristanišču, kjer prečkamo z ladjico ožino Itabaca, ki povezuje majceni otok Baltra, na katerem je letališče, z osrednjim otokom Santa Cruz, nas motri velik legvan, ki ga nemudoma skušam ovekovečiti.

"Umiri se, še ogromno jih boš videla," se zareži Cristian Puente, ekvadorski kuharski mojster, ki zadnjih šest let dela na Galapagosu v butičnem hotelu Pikaia Lodge.

Leta 2014 odprta Pikaia Lodge s 14 sobami je daleč najbolj luksuzno letovišče na otoku, postavljeno na 450 metrih nadmorske višine ob robu enega od ugaslih vulkanskih kraterjev s prostranim razgledom na otok pod njim. Prav tako je prva ogljično nevtralna namestitev na otočju.

"Avanturizem, ekologija, luksuz – to je bila vizija snovalca (ekvadorsko-švicarskega vlagatelja Herberta Freia, op.a.). Turizem, spoštljiv do narave. In Galapagos je naravnost idealni kraj za to," pove Puente.

Skrajno omejene možnosti

Puentejevo delo ni lahko, saj so kuharji tu izjemno omejeni. Po eni strani je to otočje morda celo eno najbogatejših s rastlinstvom in živalstvom na svetu, a ker ga kar 97 odstotkov pokriva narodni park Galapagos, je praktično vse zaščiteno.

Tako lahko uporabljajo zgolj določene ribe (največ je velike plamenke, pa tudi polenovke in mahi mahija), hobotnico in jastoga, ki ima zaradi toplega morja malce bolj žvečljivo teksturo, nabiralništvo divjih rastlin je prepovedano, prav tako pa je nemogoče uvažati ogromno surovin, denimo semen, sirov in svežih zelišč.

Gojijo pa na otočju denimo kokoši in govedo ter pridelujejo kavo in kakav. Podobno omejeni so tudi pri gradnji kakršnih koli novih objektov kot tudi pri najemanju neotočanov.

Lokalna pravila namreč velevajo, da morajo podjetja najemati domačine, neotočane lahko zgolj pod strogimi pogoji, pri čemer je omejitev pet let.

Če želiš kot nedomačin ostati na otočju po tem roku, je treba izkazati, da opravljajo neko tako krvavo potrebno opravilo, da jih noben domačin ne more nadomestiti.

Dosegajo skrajno mejo turistov

Kljub izzivom, s katerimi se Puente spoprijema, pa pravi, da si želi ostati tu. Politične razmere v Ekvadorju so trenutno precej nestabilne, v Quitu in Guayaquilu je policija na vsakem koraku, Galapagos pa je kot nekakšen varni idilični mehurček, kjer ti še največjo nevarnost predstavlja, da zdrsneš v kakšen zarasel ugasli vulkanski karter.

Je pa vse drago, približno dvakratnik cen na celini, prav tako je ponudba dokaj prilagojena za Američane, ki predstavljajo največji delež obiskovalcev. Veliko je tudi Britancev in Nemcev, medtem ko otočje še največ Ekvadorcev obišče v sklopu srednješolskih izletov, sicer pa je za večino otočje preprosto predrago.

300.000 turistov so našteli letos, s čimer se, kot nam povedo, že približujejo zgornji meji, ko bo treba začeti omejevati število obiskovalcev.

"Pozor, legvani prečkajo cesto," se berejo prometni znaki ob cesti, ko se peljemo po nižinskem delu Santa Cruza, po od sonca ožgani goli pokrajini, preden se krajina zamenja za malce višjo, mimo ugaslih in z zelenjem preraslih karterjev, zveriženih nizkoraslih dreves in podzemnih rovov iz lave.

Sem ter tja voznik vehementno pritisne na zavoro, da ne bi povozil tropa kokoši. "Včasih je vozil v formuli 1, po upokojitvi vozi za nas," se zahahlja Puente.

Od legvanov do želv

V 45 minutah vožnje se podnebje popolnoma spremeni, od sončne pripeke do višjih predelov, ki se zdijo stalno oviti v meglice, iz katerih občasno prši. Rastje tu je bujno, bananovci in grenki pomarančevci, bambus in grmiči kave, podnebje pa precej bolj sveže.

Z novembrom otočje počasi vstopa v deževno sezono, kar pa je dejansko najboljši čas za opazovanje živali, ki se sicer v bolj vročih mesecih skrivajo in iščejo senco.

V Puertu Ayora valovi butajo ob promenado, na pomolu se sončijo morski levi, ki jih preletavajo orjaške tropske ptice, v morju pod pomolom krožijo mladiči morskih psov. Črni morski legvani lezejo iz morja in poležavajo ob obali, dva spita prepletena v nekakšnem živalskem ljubezenskem objemu. Škljocanje kamer jih ne moti niti malo.

"Tu se živali ne prestrašijo in ne zbežijo. Z ribami lahko mirno plavate, ptice ne odletijo, ko se jim približaš, ker nimajo sovražnika in nimajo slabih izkušenj z ljudmi. Galapagos je živi dokaz, da ljudje in živali dejansko lahko sobivamo," nam razlaga Soto, naš priletni vodič, ki nas vodi proti raziskovalni postaji Charlesa Darwina.

Kompleks je bil inavguriran leta 1964, da bi znanstveniki z vsega sveta lahko uporabljali postajo za svojo raziskovalno delo na Galapagosu in svetovali oblastem narodnega parka, kako najbolje izvajati ukrepe za zaščito otočja in živali na njem.

Eden od pomembnejših projektov postaje je njihov program ohranjanja populacije želv velikank, ene največjih znamenitosti otočja, ki pa so bile na neki točki tik pred izumrtjem.

Ker te želve lahko preživijo tudi leto dni brez hrane in pol leta brez vode, so bile idealno živilo za mornarje na dolgih plovbah, ki so pluli v teh vodah.

Menijo, da so mornarji z otočja odnesli več kot 100.000 želv za svežo hrano na krovu. "V bistvu so jih žive zložili na kup, nato pa jih samo jemali z njega za vsak obrok. Kot nekakšen živi hladilnik so bile," razlaga Soto.

Poleg tega se je želvje olje pred iznajdbo elektrike uporabljalo kot olje za svetilke za razsvetljavo, pred iznajdbo plastike pa je bila za najrazličnejše namene široko razmahnjena tudi uporaba želvjih oklepov.

Stoletne želve

Na postaji Charlesa Darwina jim je uspelo uspešno obnoviti zdesetkano želvjo populacijo s programom valjenja jajc pod nadzorovanimi pogoji na točno določeni temperaturi, z natančnimi oznakami, s katerega otoka prihaja katera, tako da jih po izvalitvi tudi prepeljejo spet na pravo mesto.

Danes je na otočju želv več kot kdaj koli poprej (samo na Santa Cruzu več kot 6000), v divjini pa jih najdemo samo še na Sejšelih.

Prometne znake z legvani na tem delu Santa Cruza zamenjajo table z želvami, mrgoli jih po zelenicah in pašnikih, kjer poležavajo ob govedu. Samice so manjše, samci večji.

"V nasprotju z ljudmi, ki se s starostjo gubamo, je pri želvah nasprotno – starejše ko so, bolj je njihov oklep gladek," nam razložijo. Ena takih velikank počasi prečka pot pred nami.

Njena vesoljčku E.T.-ju podobna glava prav počasi pokuka iz oklepa, vrat pa se dvigne kak meter visoko, kot kakšna debela zlovešča kača. Okoli 150 let je stara, ocenjujejo.

Santa Cruz je osrednji otok, kjer je nastanjena velika večina turistov, ki lahko izberejo pregrešno draga križarjenja po otočju ali pa se odločijo za dnevne ture z ladjami.

Otok morskih levov

Otok Santa Fe je priljubljena izbira zaradi kombinacije morskih levov in legvanov. Po približno poltretji uri vožnje prispemo do obale otoka. Morje je popolnoma turkizno, že od daleč na beli mivki ugledamo morske leve, ki se kotalijo po plaži.

Ko se približamo z gumenjakom, zaslišimo njihovo glasno bevskanje. To je čas, ko samice običajno povržejo mladiče, samci pa so še posebej zaščitniški. Okoli 40.000 jih je na otočju, na jug so priplavali iz Kalifornije in se prilagodili na galapaško okolje.

Naša navzočnost jih niti najmanj ne moti, plavajo, se potapljajo, na neki točki naredijo skoraj akrobatski sinhronizirani mimohod mimo nas kot trop delfinov, pozneje se lahko z njimi potapljamo in opazujemo, kako pikirajo naravnost na nas, preden se nam v lepi elegantni pirueti tik pred zdajci ognejo.

Sestopimo s čolna in se usmerimo naravnost med morske leve. Na eni skali nas pozdravi posušena koža poginulega mladiča, ob drugi skali sonce žge na opazen madež krvi.

"Očitno je samica povrgla danes zjutraj ali pa sinoči," razlaga Soto. Naturalizem se tu ne konča. "Posteljice novo povrženih morskih levov požrejo legvani."

Ti so še ena od znamenitosti otočja, svojo barvo pa prilagajajo glede na otok, kjer živijo. Na Santa Feju so tako v bež odtenkih, na Isli Plaza so rumeni in črni, na Isabeli pa genetsko najstarejši, a tudi najredkejši in najbolj ogroženi rožnati.

In morda nikjer tako neposredno ne dobite vpogleda v evolucijsko teorijo in preživetje najmočnejših, kot ko se vam pogled razteza na pokrajino z visokoraslimi opuncijami, edinimi kaktusi te sorte na svetu, ki so zrasli na višino dreves, a zgolj na tistih galapaških otokih, kjer živijo legvani in želve velikanke, naravna sovražnika, zaradi katerih so iz samozaščitnih vzgibov pognali v višino.

Galapagos nekateri primerjajo s Havaji, kakršni bi lahko bili, če bi bili podobno obvarovani pred človeškimi posegi. Havajem se ni uspelo obvarovati pred tem, Galapagosu pa se je.