V Slovenijo je prišla v sklopu Fundacije Anne Lindh (ALF v Sloveniji), kjer je bila na evromediteranskem forumu Stronger together - Skupaj močnejši II ena izmed sogovornic o stanju v arabskih državah in položaju civilne družbe tri leta po arabski pomladi. Predvideni pogovor z aktivistko Samar Zughool iz Jordanije je bil predvsem o stanju v begunskem taborišču Zaatari. To je z več kot 100.000 sirskimi begunci postalo tretje največje mesto v Jordaniji. A Samar, ki je odločena, da bo čez pet let profesorica francoščine in francoske literature na univerzi v Jordaniji, je med drugim tudi igralka v t. i. interaktivnem gledališču. Z igro vlog pomaga sirskim otrokom, ki jih je zaznamovala vojna, da se osvobodijo travmatične izkušnje. A z odpiranjem tabujevskih tem jordanske družbe, kot je zanikanje spolnega nasilja nad ženskami, počasi odpira Pandorino skrinjico, ki bi jo marsikdo raje pustil zaprto. Za vedno.

Biti igralka ali pevka v arabsko-islamskem svetu je vse prej kot časten poklic. In tega se še kako zaveda 27-letna Samar, za katero se zdi, kot da hodi rahlo nad tlemi. A ravno ta neznosna lahkotnost bivanja se zdi njeno skrito orožje, s katerim ruši tabuje v Jordaniji.

Jordanija je sprejela več kot pol milijona beguncev iz Sirije, ki delajo za vsakršno ceno, s čimer so postali resna konkurenca domači delovni sili. Kako Jordanci občutite nastale spremembe in kako načeta je medsebojna strpnost?
Jordanci in Sirci smo sosedje. Imamo podobno kulturo, zato z njihovim prihodom nismo doživeli nekega kulturnega šoka. Dojemamo se kot bratje in sestre. A predvidevam, da glede na trenutno dogajanje to ne bo trajalo dolgo. Večina beguncev namreč ne živi v begunskem taborišču, okoli 80 odstotkov jih živi v vaseh okoli Mafraka, pa tudi v prestolnici Aman. Če govorim kot Jordanka, in ne kot aktivistka ali socialna delavka, v vsakodnevnem življenju to opazim, ko grem v supermarket in vidim, da v njem sploh več ne delajo Jordanci, temveč Sirci. Moji prijatelji se pritožujejo nad brezposelnostjo, saj ne dobijo dela. Prav tako ne morejo več najeti stanovanja, saj jih najemajo Sirci. Ljudje so vedno bolj zagrenjeni, šole pokajo po šivih, bolnišnice so prenatrpane. Če grem k zdravniku, je vedno v čakalni vrsti vsaj 30 Sircev. Po tem, kar vidim in slišim kot socialna delavka, pa si upam trditi, da dogajanje lahko kmalu vodi v rasizem.

Kje in kako Jordanci sploh dobite delo?
Imamo veliko mednarodne pomoči, a to ni dovolj. Nekateri mladi gredo študirat in delat v tujino, a tega ni veliko. Težava je, da gre vse navzdol. Jordanijo obkrožajo države, v katerih so nenehni konflikti, a je jordanski vladi nekako uspelo ohraniti mir. Če bo vojna v Jordaniji, potem bo Bližnji vzhod padel. Obkroža nas tudi palestinsko-izraelski konflikt, zato je v Jordaniji veliko palestinskih beguncev, pa tudi beguncev iz Iraka, Libanona in seveda zdaj iz Sirije.

Kako pri zmanjšanju teh trenj med ljudmi pomaga vaše interaktivno gledališče?
Z interaktivnim gledališčem in delavnicami poskušamo zgraditi most med Jordanci in Sirci podobne starosti, da zgradijo most in prijateljstvo in se skozi gledališče spoprijateljijo. Ena izmed tehnik, ki jih uporabljamo, je, da vsak otrok pove svojo resnično življenjsko zgodbo. V skupine združimo posebej Jordance in posebej Sirce podobnih starosti, potem pa si pripovedujejo zgodbe. Recimo, jaz kot Jordanka povem svojo zgodbo, da se počutim, kot da kar naenkrat nisem več dobrodošla v svoji domovini. PNato svojo zgodbo pove sirski otrok, da je bil prisiljen priti sem, potem pa mu še nekdo na ulici reče, da tu ni dobrodošel. Tako se pogovarjamo o njihovih čustvih in občutenjih in poskušamo zmanjšati trenja med njimi.

Kako težko je pridobiti zaupanje otrok?
Težko je, še posebej v Zaatariju, saj veliko teh otrok ni navajenih na neformalne metode učenja. Sprašujejo se, zakaj morajo to delati. Na drugi strani pa je veliko družin v begunskem taborišču iz izredno konservativnega verskega okolja, zato otroci niti nočejo sodelovati z nami. Proti sodelovanju so tudi njihovi starši, ki nas sprašujejo, v čem je bistvo naše šole, če to ni prava šola. Ljudje so zelo zagrenjeni, in tega jim ne zamerim. Nekoč so kolegi hoteli prirediti lutkovno predstavo, pa so začeli vanje metati kamenje. A mi ne obupamo, kolegi so s predstavo poskusili znova.

Tudi sicer je velika težava to, da nekateri sirski otroci v teh treh letih sploh niso bili deležni šolanja.
V Zaatariju okoli 75 odstotkov otrok obiskuje šolo, a te nimajo dovolj zmogljivosti. V Zaatariju so tri šole, tako da otroci ne zaostajajo v znanju. Če zanje ni prostora, pa imajo v popoldanskem času pouk v jordanskih šolah, saj so te dopoldne rezervirane za jordanske otroke. Glede Sircev, ki niso v begunskem taborišču, pa ne vem, kako je, saj pogosto vidim, da njihovi otroci delajo na cesti.

Kaj delajo?
Prodajajo žvečilne gumije, časopis. Otroško delo v Jordaniji ni dovoljeno, zato včasih posreduje policija, a vsega ne morejo imeti pod nadzorom. Veliko otrok ne hodi v šolo, saj morajo služiti denar.

Omenili ste, da je med sirskimi begunci vedno bolj pereče vprašanje kršitve osnovnih pravic otrok in žensk. Zakaj?
Veliko je primerov prezgodnje poroke, česar jordanska vlada ne more nadzirati. Begunci gredo do duhovnika, ki ga poznajo iz Sirije. Ta v mošeji izvede poročni obred, za katerega nihče ne ve, zato dekle nima nobenih pravic. Strašljiv je podatek, ki smo ga dobili z opravljeno raziskavo, da je okoli 50 odstotkov mladoletnih deklet v begunskih taboriščih v Jordaniji ilegalno poročenih. Poročijo se v mošeji, poroka pa ni registrirana, zato jordanska vlada ne more narediti ničesar. V nekaterih primerih je celo tako, da moški dva ali tri dni po poroki izgine in nihče mu ne more nič, saj ni nobenih uradnih dokazov. Ti moški po navadi pridejo iz zalivskih držav in sklenejo dogovor. Lahko bi rekla, da gre celo za spolno zlorabo, čeprav govorimo o poroki. Težava je tudi v tem, da je več kot polovica anketirancev dejala, da se jim zdi ustrezno, da se dekle poroči med 15. in 17. letom starosti.

To se sliši kot neke vrste prostitucija?
Da, ki pa jo s poroko odobrava vera. Poznam primer, ko je prišel iz ene izmed zalivskih držav 45 let star moški in se je poročil s 16-letnim dekletom. Starši so primer prijavili, saj je moški po poroki izginil. Staršem je sicer dal dogovorjeno plačilo, a jim je obljubil, da jih bo odpeljal v Savdsko Arabijo, kjer bodo lahko živeli v njegovi hiši, on pa jim bo dal še več denarja. Starši so zdaj obupani. Sicer ne poznam njihovega ozadja in tega, ali je to pri njih normalno, a bili so obupani.

Pa dekleta tudi zanosijo?
Nekatera da, moški pa izgine v neznano. Nekatera pa ostanejo z moškim.

So to bogati moški? Dejali ste, da za tovrstne poroke plačajo okoli štiri tisoč dolarjev.
Za te moške to ni veliko. Poskušamo pa zmanjšati število teh porok.

Kako?
Tako, da se pogovarjamo z družinami, da jih ozavestimo, da poskušamo ženskam priskrbeti delo, da jih spodbujamo k izobraževanju. A to seveda ni dovolj.

Kako pa je s spolnim nasiljem v begunskih taboriščih?
Tega ni veliko, saj se zdaj begunci že poznajo med seboj. Zelo so konservativni, zato se vsaka družina drži zase. Velika težava so ti spolni prekrški, ki jih na neki način vera odobrava.

Dejali ste, da z metodo igranja vlog v interaktivnem gledališču nastopate tudi pred jordanskim občinstvom. Pogosto igrate vlogo deklice, ki je bila spolno zlorabljena. Kakšni so odzivi?
V gledališču igramo različne vloge. Po koncu predstave se igralci o temi, ki jo igramo, pogovorimo z gledalci, a v pogovoru še vedno igramo svojo vlogo. Na neki univerzi sem igrala vlogo ženske, ki je bila spolno zlorabljena. Po koncu predstave, med razpravo, je vzel v roke mikrofon nek profesor v prvi vrsti in začel vpiti: "Spolne zlorabe v Jordaniji ne obstajajo." Na odru sem se pred vsemi študenti počutila grozno, a sem morala še naprej igrati svojo vlogo. Zato sem mu z glasom, s katerim sem imitirala žensko (op. p. spremeni barvo glasu, ki je nekoliko nižja in z lomljivo ritmiko), dejala: "Tudi če zanikate zlorabo, sem bila sama zlorabljena". Študenti so začeli glasno ploskati. Podobno izkušnjo sem imela tudi na podeželju. S skupino smo igrali v neki vasici. Domačini so se zbrali pod vaškim drevesom, jaz pa sem znova odigrala vlogo osem let stare deklice, ki je bila zlorabljena. Po koncu predstave mi je neka starejša ženska dejala, da sem sama kriva, da sem bila zlorabljena, pa čeprav sem igrala osem let staro deklico. Dejala je, da sem bila zagotovo izzivalno oblečena. Nastala je nelagodna tišina, saj sploh nisem vedela, kako se odzvati. Nato pa je v ozadju neko dekle, ki je bilo odeto v hidžab, dejalo: "Ženska mora biti nedotaknjena, ne glede na to, kako je oblečena." Potem je tudi starejša ženska obmolknila.

Vas je kdaj strah, ko igrate takšne vloge?
Zagotovo. Jordanija je v primerjavi z drugimi arabskimi državami na Bližnjem vzhodu nekoliko liberalnejša, a včasih te je strah, saj ljudje na podeželju ne marajo, da ženske izstopajo. Še posebej na odru. Ko grem na podeželje, se bolj zakrijem in nisem oblečena tako kot zdaj (op. p. oblečeno je imela majico z ozkimi naramnicami in vidnim dekoltejem), prav tako spremenim narečje, da je bolj podobno njihovemu. Kljub temu pa me je strah, da bi me kdo napadel. Se pa zgodi, da me napadejo verbalno. To se mi je zgodilo tudi že na univerzi. Na neki način me verbalno spolno zlorabljajo.

Kako je biti igralka v Jordaniji?
Da se ženska na takšen način izpostavi v gledališču, v arabsko-islamski kulturi ni preveč časten poklic.

Pa pevke?
Tudi teh v Jordaniji ne cenijo, sicer ne vsi, a večina. Predvsem konservativci in verni ljudje ne cenijo teh poklicev. Cenijo te, če si gospodinja, inženirka, zdravnica ali učiteljica. Če si stevardesa ali če delo obsega kar koli, kar se dogaja na odru, te družba ne ceni, saj v miselnosti tradicionalne verske družbe v Jordaniji dostojne ženske tako ne izražajo svoje ženstvenosti.

Zakaj je spolnost takšen tabu v islamskem svetu? Kot ste omenili, nekateri zanikajo obstoj spolne zlorabe. Kakšno vlogo pa odigra država pri ozaveščanju ljudi o spolnosti?
Obstajajo programi, a jordanska vlada spoštuje piramidasto družinsko strukturo v državi, saj živimo v plemenih. Še vedno obstaja "umor iz časti", in to zato, ker živimo v moški družbi, v kateri imajo moški imajo pravico, da ubijejo svojo sestro, če se druži s fantom. Če je ženska zlorabljena, se vedno počuti, kot da je sama kriva.

Kako pa se spolno zlorabljena dekleta in ženske spopadajo s tem, da jim drugi dopovedujejo, da so same krive za storjeni zločin?
V Jordaniji krožijo tudi zgodbe o tem, da se je posiljevalec poročil s svojo žrtvijo in se s tem odkupil njeni družini. Nekatera dekleta sprejmejo svojo vlogo, saj jih tako vzgajajo od majhnega. Obstaja t. i. sporazum CEDAW, ki je nastal s pomočjo ZN-a in vključuje osnovne človekove pravice za žensko. Recimo to, da se ženska lahko poroči s komer koli hoče, brez privolitve očeta. Islam zapoveduje, da se mora oče strinjati z izbiro ženina, sicer je poroka nelegalna. Prav tako lahko ženska potuje brez spremstva moškega, kar je v islamu prepovedano. Omenjeni zakon tudi ščiti ženske, če se odločijo, da bodo živele same, saj po islamu to ni mogoče. Trenutno želimo ta zakon uveljaviti tudi v Jordaniji. In veste, kdo mu nasprotuje? Ženske. Še vedno ne razumem, zakaj, saj so številne ženske izobražene. Izobrazba v Jordaniji je zelo pomembna, tudi nekatere ženske iz ruralnih predelov imajo univerzitetno izobrazbo.

Dejali ste, da vam je učitelj v šoli, ko ste bili stari 14 let, rekel, da preučite snov o spolni vzgoji sami doma. V šoli pa o spolnosti, bioloških razlikah med spoloma in o ženskem telesu sploh niste govorili. Kje ste kot najstnica izvedeli kaj več o spolnosti in o svojem telesu?
Moja mati se je z nami pogovarjala o spolnosti, pa tudi o spolni zlorabi. Mojim bratom in sestram ter meni je že od malega pripovedovala, da če se nas bo kdo dotaknil, ji moramo to povedati.

Zdite se zelo liberalni in svobodnih nazorov. Je pritisk na ženske manjši v mestih, kolikšno vlogo ima tem oče družine?
Pomembna ni le družina, saj je ta del skupnosti. Tudi če ti družina omogoči svobodno otroštvo; ko enkrat odrasteš v žensko, živiš v skupnosti, ki ti teh pravic ne prizna. Če se odločiš, da boš igralka na ulici, nimaš zagotovila, da te ne bodo poniževali in nadlegovali. Kadar gremo nastopat z našim gledališčem, so z nami vedno moški igralci, ki nas tudi ščitijo.

Kako pa gleda vaša skupnost na vas, saj ste igralka in tudi socialna delavka? Prav tako hodite na univerzo?
Moja družina je v jordanski skupnosti nekje na sredini. So družine, ki so zelo liberalne in svojim hčeram pustijo vse, potem je neki srednji del in tisti zelo konservativen. Kot sem dejala, moja družina spada v ta srednji del. Starša sta me podpirala, sprejela sta, da bom delala v gledališču. Prav tako sta mi dovolila, da sama potujem, prespim pri prijateljicah, hodim na piknike. Ta pravica sicer ni omogočena vsem dekletom v Jordaniji.

Pa je imela vaša družina zaradi vas kakšne težave v skupnosti?
Da, to so majhne stvari, kot je kajenje na ulici in kako se oblačim. Prosili so me, naj se pred ljudmi obnašam drugače. Če gremo na podeželje, me prosijo, naj se oblečem v daljša oblačila, saj te sodijo na podlagi oblačil. Ne toliko moja starša kot mene, zato mi želita le dobro. Kot ženska želim, da spoštujejo moje osnovne pravice, a hkrati moraš biti pripravljen, da te bodo ljudje obsojali. To je stvar odločitve, ali se odločiš, da ti bodo obsodbe ljudi pomenile več kot tvoje prepričanje, ali pa ti je vseeno.

Fotoutrinki iz begunskega taborišča Zaatari (foto: EPA):