Tako nekako je tekel pogovor med serijskim morilcem Charlesom Sobhrajem in novinarko Julie Clarke, ki je leta 1997 intervjuvala zloglasnega "bikini morilca", morilca na hipijevski poti, "azijskega Charlesa Mansona", kot so ga tudi označevali zaradi njegovih sposobnosti manipuliranja z ljudmi in ohranjanja zvestih privržencev, ki so mu pri njegovih zločinih pomagali.

Sobhraj je v 70. letih umoril med 12 in 24 zahodnih popotnikov, hipijev na Tajskem, utopičnih iskalcev kraja "Shangri-la" v Nepalu, naivnih parov, ki so pripotovali na jugovzhod Azije, iščoč nirvano in pobeg iz vsakdana.

BBC-jeva serija The Serpent (Kača), ki jo je odkupil Netflix in ki je postala ena bolj odmevnih v zadnjih tednih, pod drobnogled vzame frustrirajoč lov za izmuzljivim sociopatskim morilcem, ki je hladnokrvno moril popotnike, pri tem tako dolgo bežal roki pravice, da je vse skupaj zanj postalo že perverzna igra mačke z mišjo.

Razpet med Francijo in Azijo

Sobhraj, rojen leta 1944 v Saigonu indijskemu očetu in vietnamski mami, ni odraščal v ravno stabilnem družinskem okolju. Starša sta se ločila in z očetom je kmalu izgubil vsak stik, preden ga je posvojil mamin novi fant, francoski poveljnik, ki je služil v francoski Indokini, zato je družina živela razpeta med Francijo in Indokino. A že kmalu so Charlesa izpodrinili polbrati in polsestre ter je postal bolj ali manj prepuščen sam sebi.

Kot najstnik je kradel avtomobile, zaradi česar je bil leta 1962 v Parizu aretiran, a je že takrat zlahka vrtel paznike okoli prsta in si izprosil posebne usluge. Od malega je bil nemirnega duha, brez obstanka, impulziven, sebičen, željan potrditve, slave in denarja, pri čemer se je vseskozi izgovarjal na mladostniške travme, ker da zaradi svojega mešanega azijskega rodu nikdar ni bil zares sprejet v elitistično, rasistično zahodno srenjo.

Prvi umor ‒ taksist v Pakistanu

Nekje med svojimi zgodnjimi ropi, aretacijami, razpetostjo med pariško visoko družbo in podzemljem ter samopomilovanjem je našel čas za poroko s Chantal Compagnon, Parižanko iz konservativne družine, ženo in hčerko pa je s ponarejenimi dokumenti selil od Grčije do Hongkonga in Indije, po vsem svetu, da bi se ognil roki pravice, pri tem pa ropal turiste, s katerimi se je par spoprijateljil na poti.

Prvič naj bi moril leta 1972, ko je iz afekta ubil voznika taksija v Pakistanu, in bil presenečen, kako neprizadet je bil nad dejanjem. Po spodletelem ropu draguljarne v Hotelu Ashoka v Indiji leta 1973 so Sobhraja aretirali, a je iz zapora pobegnil v Kabul, kjer je par začel ropati turiste na hipijevski poti.

Ponovno so ga aretirali, a je, skoraj na las podobno kot v Indiji, iz zapora pobegnil s hlinjenjem slabosti in omamljenjem paznika. Iz Afganistana je prebegnil v Iran, Compagnonova pa se je vrnila v Francijo. Sobhraj je s pomočjo ukradenih potnih listov naslednji dve leti preživel na begu od vzhodne Evrope do Bližnjega vzhoda.

Na neki točki se mu je v Carigradu pridružil polbrat Andre, s katerim sta izvajala najrazličnejše kriminalne dejavnosti med Turčijo in Grčijo, preden so ju nazadnje aretirali v Atenah, a je Sobhraju uspelo ponovno pobegniti, brata pa je pustil odslužiti 18-letno zaporno kazen.

Mojster manipulacij

Ker je bil privlačen, očarljiv in postaven, je izkoriščal svoj videz in spretno obračanje in manipuliranje z ljudmi, da si je tako gradil svojo zločinsko kariero, ki se je postopoma stopnjevala od manjših zločinov do umorov, pri čemer se je izdajal za bodisi trgovca z dragimi kamni, bodisi preprodajalca z mamili, kar je bilo pač bolj prikladno za tarče, ki si jih je izbiral.

Do njih je najraje pristopal z božjim kompleksom rešitelja, ko so bili v kaki stiski, jim ponudil rešitev, le da jih je nato ugonobil.

Na begu je v Indiji spoznal kanadsko turistko Marie Andrée Leclerc, jo omrežil in jo povlekel v svojo takrat že dobro vzpostavljeno mrežo preprodaje mamil in dragih kamnov ter opeharjenja naivnih turistov, samo da je iz zgolj omamljanja in odtujevanja pospešeno prehajal na umore in kraje identitet.

Leclercova je bila željna vznemirjenja in pustolovščin, zato si je sprva zatiskala oči pred njegovimi zločini in osvajanjem lokalnih deklet, nato pa pri Sobhrajevih zločinih ‒ čeprav nerada ‒ aktivno sodelovala.

Neznosna lahkota bežanja pred roko pravice

Večina žrtev so bili naivni hipiji, ki jih je Sobhraj s svojim pajdašem Chowdhuryjem zvabil v svojo komuno, kjer jih je počasi zastrupljal, nato pa "ozdravljal", da bi si tako pridobil njihovo zvestobo. Dokler jih ni umoril, ko so začeli kar koli sumiti ali so hoteli komuno zapustiti.

Kljub dolgi krvavi sledi se je Sobhraju uspelo neverjetno dolgo izmikati roki pravice – delno gre to pripisati profilu žrtev, svetovnih popotnikov, utopistov, nemalokrat zakajenih in zasvojenih mladih, ki jih tudi po nekaj mesecih nejavljanja domačim nihče ni zares pogrešal. Navsezadnje so bila le nora 70. leta.

Da je bil Sobhraj nazadnje le prijet, gre zahvala mlademu nizozemskemu diplomatu Hermanu Knippenbergu, ki je obsesivno iskal pravico za umorjen mlad nizozemski par, študenta Henka Bintanjo in njegovo zaročenko Cornelio Hemker.

"Zanj je bilo vse tako neznosno lahko. Tako dolgo se mu je uspelo izmikati s toliko zločini, da je začenjal verjeti, da je nepremagljiv. Osebno mislim, da je ubil še precej več ljudi," je povedal Knippenberg za Independent na začetku 90. let.

Krvava sled po Aziji

Sobhraj in Leclercova sta z neverjetno lahkoto, kot kači, spolzela iz primeža organov pregona, ki so s pomočjo Knippenberga počasi prihajali na sled morilski trojici, ki jo je sestavljal še Sobhrajev indijski "deček za vse" Ajay Chowdhury.

V Nepalu sta Sobhraj in Chowdhury leta 1975 umorila ameriško-kanadski par Connie Jo Bronzich in Laurenta Carrièra, medtem pa so ju zaradi vrste nepojasnjenih umorov že iskali v Bangkoku. Kljub temu se je trojica vrnila na Tajsko, kjer so jih zaslišali, a izpustili, saj so se oblasti bale, da bi negativna medijska pozornost škodila tamkajšnji turistični industriji.

Verjetno bi lahko do konca svojih dni vsi trije preživeli na varnem, če ne bi bil Sobhraj tako zelo predrzen, objesten in neobrzdan. Ko je poskusil omamiti celotno skupino francoskih turistov v New Delhiju, ju je končno prijela policija, Sobhraju pa naložili sedemletno zaporno kazen.

Ko je omamil svoje paznike in so ga pri tem ujeli, so mu zaporno kazen podaljšali in Sobhraj je indijski zapor nazadnje zapustil leta 1997, a je s pomočjo podkupovanja paznikov v njem tako ali tako živel kot kralj, z vsem udobjem, o katerem so drugi zaporniki lahko samo sanjali, pri tem pa še dodatno služil z intervjuji za zahodne medije.

Namesto smrtne kazni lagodno življenje v Parizu

Njegova zaporna kazen v Indiji bi se morala izteči, preden bi po 20 letih zastaral tajski nalog za aretacijo zaradi umorov, kar pomeni, da bi ga Indija izročila Tajski, ki ima za umor zagroženo smrtno kazen. Zato je Sobhraj paznikom in sojetnikom priredil zabavo, jih omamil in pobegnil iz zapora v Goo, kjer so ga, kot je pričakoval, prijeli in mu podaljšali zaporno kazen, s tem pa si je zagotovil, da ga po izteku niso več mogli izročiti Tajski, zato se je pri 52 letih vrnil k lagodnemu življenju v Parizu, najel publicista in računal mastne vsote za intervjuje.

Leclercovo so že leta 1984 vrnili v rodno Kanado, ko je zbolela za rakom na jajčnikih. Umrla je pri 38 letih. Kaj se je zgodilo z Chowdhuryjem, nihče ne ve. Najbolj uveljavljeno je prepričanje, da ga je na neki točki Sobhraj ubil, ker je preveč vedel, po drugi strani obstajajo pričanja, da so ga videli v Nemčiji.

In Sobhraj? Ker so njegovi zločini na Tajskem že zastarali, bi lahko dejansko živel popolnoma brezskrbno življenje, če ga ne bi znova prijela nerazumljiva provokatorska žilica. Leta 2003 se je vrnil v Nepal, eno redkih držav, kjer je bila nanj še vedno razpisana tiralica za umora Bronzicheve in Carrièra.

S pomočjo Knippenbergove dokumentacije, ki jo je zagrizeni Nizozemec hranil vsa ta leta, in Interpola, ki se je medtem pridružil lovu na serijskega morilca hipijev, je bil tam obsojen na dosmrtno kazen, na katero se je sicer pritožil prek francoskih oblasti, a neuspešno. Odbor Združenih narodov za človekove pravice je sicer leta 2010 opozoril, da Sobhraj ni bil deležen poštenega sojenja.

Slave željen bolj kot svobode?

Do danes ni jasno, zakaj točno se je Sobhraj vrnil v Nepal, težko je tudi razbrati njegov vzgib za umore. Številni psihologi in strokovnjaki so skušali razvozlati njegovo osebnost, a dlje od tega, da hlepi po pozornosti in uživa v zloglasnosti (še danes za intervjuje in filmske pravice računa astronomske vsote), niso prišli.

Za razliko od večine serijskih morilcev se za Sobhraja ni zdelo, da mori iz nenadzorovanih globoko zakoreninjenih nasilnih impulzov. In če se večina strinja, da trpi za neko obliko antisocialnega vedenja, sociopatije ali psihopatije, velja, da je šlo pri njegovih umorih bolj za neke vrste stranski produkt njegovega življenjskega sloga. Hipije je resnično preziral, kar so njegovi umori odražali.

Sobhraj je danes star 77 let in ostaja v zaporu v Nepalu. Leta 2008 se je pri 64 letih v zaporu poročil z 20-letno Nihito Biswas, hčerko svojega odvetnika in njegovo prevajalko. Kot je povedala za medije, je bil zanjo usoden njegov pogled in francoski šarm.

Tahar Rahim, francoski igralec, ki ga je upodobil v seriji The Serpent, je dejal, da ga v pripravah na vlogo iz spoštovanja do svojcev umorjenih ni želel obiskati.